Kozmus je vroč

Debata o renti Primoža Kozmusa se je znova razvnela.

Najprej se je oglasi antišportni Marko Crnkovič               http://crnkovic.blog.siol.net/2009/01/14/82-metrov-rente/

Odgovoril pa mu je športni Borut Mehle                     http://www.dnevnik.si/debate/kolumne/1042235868

In smo spet na nuli. Jutri baje sledi nadaljevanje v Dnevnikovem Objektivu.

Jaz bi pa dodal samo to, da je Primož car in da mi je z vsakim komentarjem, ki pljuva čez njega, samo še večji car. In vsakič me prime, da bi mu dal večjo rento. Pa dvakrat na mesec, če je treba. Iz denarja za pluralizacijo medijev recimo.

Milovića za predsednika

Postojna je zapored premagala dva NLB ligaša. Najprej je padel Slovan, nato pa še Domžalčani. Naj povem, da za krmilom Postojne sedi Predrag Milović, črnogorski trenerski maček, ki je pred izpadom iz lige reševal že večino slovenskih klubov. Sam sploh nisem prepričan, da bi prva slovenska košarkarska liga še obstajala, če ne bi bilo Milovića. Vsi klubi bi bili namreč vsaj kakšno ligo nižje.

Milović je človek, ki se očitno odlično znajde v kriznih situacijah. Ob njegovih referencah me preseneča le to, da ga je Borut Pahor spregledal pri oblikovanju svojega kriznega štaba za spopad z recesijo. Će Slovenija želi ostati v prvi evropski ligi, bi potrebovala takšne izkušene mojstre. Predraga Milovića bi bilo potrebno bolje izkoristiti. Lahko bi bil minister za gospodarstvo, predsednik vlade ali pa kar predsednik države. On te stvari obvlada. On zna s starimi in navidezno odsluženimi obrazi iztržiti zlata vredne zmage. On zna brez velikih finančnih vložkov reševati potapljajoče ladje.

Ja, Predrag Milović je zagotovo lahko ključ reševanja velike globalne krize. V večini klubov, ki jih je treniral, je bila situcija namreč veliko veliko slabša, kot pa je trenutno stanje na svetovnih borzah. To bi bila zanj mala malica v primerjavi z nekaterimi projekti, ki se jih je v preteklosti lotil.

Bog, domovina, Ježica

18 mesecev bo v zaporu sedel dijak, ki je v Marakešu Barco postavil na mesto rezervirano za maroškega kralja. “Bog, domovina, kralj”, bi se pravilno glasilo reklo, a kaj ko je mladeniču bliže katalonski nogometni velikan kot vrhovni poglavar njegovega kraljestva.

No, vedno lahko posumimo, da je maroški kralj navijač madridskega Reala. Ta je seveda kraljevski klub. Resnično se zastavlja vprašanje, ali bi bila kazen za dijaka drugačna, če bi zapisal “Bog, domovina, Real”. Morda bi sedel le 9 mesecev. No, na Rdečem trgu v Marakešu bi ga v primeru zapisa “Bog, domovina, Maccabi”, najbrž obesili za jajca, podobno slabo pa bi jo odnesel, če bi bil navijač moje Ježice, po svetu znane po ženski košarki. Tega mu patriarhalni Maročani gotovo ne bi oprostili v vsega 18ih mesecih.

Če bi dijak iz Marakeša zapisal “Bog, domovina, Ježica”, bi brez dvoma doživljenjsko čepel v maroškem zaporu. Zato prosim vse navijače KK Ježice v Maroku, naj navijajo na skrivaj in svojih čustev v nobenem primeru ne izražajo javno. Svojo moralno in manj moralno podporo lahko izrazijo tudi povsem nenevarno in nekaznovano. Denarna nakazila naj torej potekajo s pomočjo Walterja Wolfa (ki bo to javno zanikal) in Kahla Ehjavca (seveda brez njegove vednosti).

KK Ježica si seveda ne želi, da bi njeni navijači zaradi svoje ljubezni trohneli po temnicah, a ker se zaveda, da te ljubezni ni mogoče brzdati, bo že v naslednjih dneh začela pogajanja z maroškimi oblastmi, v katerih bo skušala doseči, da bi njeni zaprti navijači lahko tudi v maroških zaporih spremljali tekme tretje slovenske košarkarke lige.

V Trondheimu je bilo pa vroče

Večina ljudi, ki jih nogomet niti približno ne zanima, je povratne tekme evropskega pokala UEFA, tekmovanja, v katerem slovenski klubi tekmujejo zgolj v predtekmovanju, spremljala v rubriki črna kronika. Posnetki divjanja nogometnih navijačev in njihovih spopadov s policisti so te ljudi še dodatno utrdili v dveh prepričanjih. V prvem, da je nogomet barbarski šport, ki je popolnoma neprimeren za vsako približno intelektualno in povprečno občutljivo človeško bitje, in še bolj v drugem, da v tem barbarstvu še naprej prednjačijo Balkanci. Zagrebški Bad Blue Boys so namreč “harali” po Pragi in v največji navdahnjenosti z lastnim primitivizmom urinirali po češkem parlamentu ter z nacističnimi pozdravi paradirali po praških ulicah. V drugem balkansko-srednjeevropskem spopadu so se v Bolgariji domači huligani pomerili s slovaškimi.

Do tu so ljudje, ki doma prebirajo knjige v tujih jezikih, v primerni glasnosti poslušajo klasično glasbo in redno spremljajo TV-omizja, le malodušno skomigali z rameni in se zadovoljno nasmihali, češ saj jim to že vse življenje dopovedujemo. Verjamem pa, da so že naslednji trenutek zastrigli z ušesi. Poročilo o spopadih navijačev se je namreč nadaljevalo tako daleč od Balkana in njegovih primitivnih sinov, da je lahko vsakega razumnega človeka zmrazilo. Tudi sam kar ne morem verjeti, da je lahko oktobra na Norveškem vroče, a prav o tem so nas skušali prepričati naši športni novinarji. Rekli so, da je bilo v Trondheimu, kjer se je odvila tekma med domačim Rosenborgom in danskim Brondbyjem, zelo vroče. Tam so danski navijači razbili inventar nekega hotela, motili druge goste in urinirali po hodnikih, norveška policija pa je kar 26 Dancev zaprla.

V Trondheimu je po uradnih podatkih 2. oktobra temperatura v večernih urah znašala sedem stopinj Celzija, tako da se lahko le sprašujemo, kaj so v resnici počeli danski in norveški Balkanci, da jim je uspelo hladno skandinavsko ozračje segreti do meteorološke oznake vroče. Človek preprosto ne more verjeti, da je bilo uriniranje po hotelskih hodnikih dovolj za takšen temperaturni skok. Ker se Norvežani in Danci s svojim primitivizmom ne hvalijo zelo radi, lahko upravičeno domnevamo, da so zamolčali vse, kar se je zamolčati dalo. Ostali so le priprti navijači, razbit hotel in smrad urina.

Kar je pri vsem tem skrb zbujajoče, je seveda to, da se je to kritično segrevanje ozračja dogajalo na fundamentalno evropskem in najbolj nebalkanskem koncu naše celine, v osrčju demokracije, strpnosti in medkulturnega dialoga, povrh vsega pa še na tekmi med kluboma iz tradicionalno prijateljskih držav. Norveška in Danska namreč nimata odprtih mejnih vprašanj, ne razpravljata o tem, kdo je koga v neki davni vojni, danski in norveški ribiči pa se baje tudi v predvolilnem času ukvarjajo izključno z ribolovom.

Za začetek se v želji po pojasnjevanju skandinavskega sociološkega čudeža vrnimo v zgodovino in se spomnimo zgodbe o slavni FC Barceloni, katalonskem ponosu, ki se ponaša z Nou Campom, najmogočnejšim športnim objektom v Evropi. Ta je bil zgrajen v času zatiralskega Francovega režima. Fašist Franco Kataloncem seveda ni pomagal zgraditi tega stadiona, ker bi jim bil kakor koli naklonjen. Ne, Franco je “dovolil” gradnjo Nou Campa predvsem zato, da bi lahko na njem vsak teden sto tisoč Kataloncev sproščalo svoje frustracije ob njegovi diktaturi. Franco je namreč dobro vedel, da bi se sproščanje katalonskih frustracij v nasprotnem primeru lahko preselilo na ulice in imelo zanj veliko hujše posledice.

Nogometno navijaštvo je kot vsaka oblika množičnega zabavljaštva, pa če gremo tako močno nazaj, da se spomnimo rimskega “Kruha in iger” ali prvih iger z žogo srednjeameriških ljudstev, v prvi vrsti prav sproščanje frustracij. Razlika med nekoč in danes je le ta, da so bile nekoč te frustracije kolektivne, v sodobnem svetu pa so vse bolj individualne. Če so v najrazvitejših evropskih državah z visokimi cenami vstopnic, strožjimi varnostnimi in drugimi prijemi huligane izgnali z Old Trafforda, Santiaga Bernabeu in Alianz Arene, to še zdaleč ne pomeni, da huliganov v Angliji, Španiji in Nemčiji ni več. Nasprotno angleški navijači, ki so v kriznih časih Margaret Thatcher na angleških stadionih in povsod drugod po Evropi nasilno sproščali kolektivne frustracije obubožanega delavskega razreda, danes ob gostovanjih svoje reprezentance na za njih dostopnih evropskih stadionih še vedno predstavljajo resno množično grožnjo. A zdaj gre za množico osebno nezadovoljnih in nesrečnih posameznikov, ki jih pestijo različne težave sodobne britanske družbe ter predvsem lastni neuspehi v krutem kapitalističnem svetu.

Nogomet vsekakor ni že v svoji osnovi barbarski šport, je le šport, ki pritegne najširše ljudske množice, šport, ki ga v nasprotju z golfom, smučanjem ali tenisom brez težav prakticirajo tudi najrevnejši sloji prebivalstva. In dejstvo je tudi, da na Balkanu ljudje niso v svojem huliganstvu nič bolj balkanski od milijard Nebalkancev po vsem svetu. Res pa je, da nas na Balkanu še vedno dajejo razne kolektivne frustracije in zato zagrebški huligani skupinsko namerijo svoje urinske curke proti češkemu parlamentu, medtem ko naprednejši danski individualisti vsak zase v intimno izpraznjenih hotelskih hodnikih izlijejo svojo notranjo bolečino.

In kje je tu Slovenija? No, najbrž je golo naključje, da se je množični pohod gnevnih Ambrušanov zgodil ravno v času največje krize slovenskega reprezentančnega nogometa, ko smo pred praznimi tribunami gladko izgubljali z Bolgari in Belorusi ter le s težavo premagovali Luksemburžane. Tako kot je verjetno naključje, da je v času, ko se nam dogaja visoka inflacija, ko cene delnic nezadržno padajo, jutrišnja tekma s Severno Irsko že nekaj dni razprodana, naše ulice pa so mirne. A človek vsem naključjem navkljub vendarle mora pomisliti na to, da nas morda pred uličnimi nemiri ne ločijo obljube nastajajoče Pahorjeve vlade, temveč le še Matjaž Kek in njegovi fantje. In zato morda še zdaleč ni tako nepomembno, kakšen bo jutrišnji rezultat.

objavljeno v Dnevniku, v petek, 10. oktobra

Kdaj bomo dočakali ljubljanske navijaške klofute?

Pred kratkim je nekdanji nogometni velikan, beograjska Crvena zvezda, v predkolu pokala UEFA izpadla proti ciperskemu Apoelu Nikoziji in to potem, ko so se s Cipra vrnili z ugodnim rezultatom 2:2. Srbski igralci pod taktirko legendarnega češkega trenerja Zdeneka Zemana so kasneje v domačem prvenstvu na slavni Marakani izgubili še proti eni šušmarskih ekip iz srbske province in sledilo je uletavanje Delij na trening in množično klofutanje namišljenih crvenobelih zvezdic.

Pomenljivo dejstvo je, da se kaj takega lahko v Sloveniji zgodi le v Mariboru. Le tam so namreč navijači tako strastni in tako močno privrženi svojemu klubu in njegovi tradiciji, da bi bili pripravljeni stvari vzeti v svoje roke in vsega naveličane preplačane igralce zbrcati v kot. Ko gre za nogomet, je Maribor glavno in morda tudi edino slovensko mesto. Prenovljeni Ljudski vrt to potrjuje. A temu je tako prav zaradi te večne pripravljenosti mariborskih navijačev boriti se za svoj klub z vsemi sredstvi. Mariborčanom NK Maribor in nogomet na splošno nekaj pomeni. Tako kot Beograjčanom ali Rimljanom, pred katerimi so nekoč bežali igralci Lazia.

Ljubljana pa lahko zgradi svoj stadion in Joc Pečečnik lahko zmeče ves svoj denar za v tujini odslužene slovenske fuzbalerske kadre, a bodo minila še leta preden bodo ljubljanski navijači prišli na idejo, da je zaradi nečesa na tem svetu vredno sklofutati Darijana Matića, Aleksandra Rodića in Roka Elsnerja. NK Interblock pač še dolgo ne bo klub na katerega treninge bi ob sramotnih predstavah uletavali lokalni huligani. Vem, da se sliši vulgarno, a dokler ti huligani ne bodo začutili te potrebe, do takrat NK Interblock ne bo pravi nogometni klub. Do takrat bo to le masturbatorsko-športna igrica bogatega Joca.

Ustanoviti nov klub seveda ni tako kot ustanoviti novo podjetje. Podjetja lahko svoje izdelke z dobrim oglaševanjem in poslovno strategijo dokaj hitro spromovirajo v spodobne in spoštovane brande. Nogometni klubi to postajajo počasi. Tu igra namreč veliko večjo vlogo tradicija. S klubom moraš odrasti. Ljubezen do nogometnega kluba se razvija med petim in desetim letom, v strast prerašča v najstniških letih. In zato: denar je seveda dobrodošel, NK Interblock je ok stvar, Joc Pečečnik je model, Srečko Katanec je car.

A Olimpija je v Ljubljani še vedno zakon. In vedno bo edina prava ljubezen ljubljanskih navijačev. Čeprav s(m)o jo pustili pasti v sedmo slovensko ligo zahod. A to je zato, ker Ljubljana ni Maribor. Če bi bila, bi se že marsikateri Zidarji, Schollmayerji in Sodržniki ob svojih mučkah morali zagovarjati pred besnimi navijači. Tako pa je šlo vse v kurac in smo zdaj lahko presrečni, da imamo NK Interblock in NK Domžale.

Ena medalja na 400 tisoč Slovencev

Pred kratkim je LA Times objavil lestvico najboljših držav po številu osvojenih medalj na število prebivalcev. Na tej lestvici je takrat vodila Slovenija (zdaj nas je, mislim, prehitela Jamajka), ki je imela eno osvojeno medaljo na 500 tisoč prebivalcev (potem je zajadral še Žbogar).

 

Če pomislim še na to, da so nas veslači razočarali (četrto mesto je sicer odličen rezultat), da je imel smolo Petkovšek in da je kiksnil Kauzer, potem smo Slovenci naenkrat najbolj športni narod na svetu. Imamo nekje 40x več medalj od Kitajcev, ki imajo eno medaljo na vsakih 20 milijonov. Da Indijcev, ki so letos osvojili prvo zlato medaljo v zgodovini, sploh ne omenjam 

 

A v resnici to sploh ni nič presenetljivega. Zdrav duh v zdravem telesu je naš moto. Naš predsednik vlade za šalo zleze na Triglav, kamor je za šalo vsake toliko zlezel tudi bivši bivši predsednik države. Eden kandidatov za novega premierja pa je tako ali tako odvisnik od fitnesa. Mi imamo Tomaža Humarja, Martina Strela, Jureta Robiča, Dušana Mravljeta, Dava Krničarja in še nešteto drugih nepopustljivih športnih frikov, ki so življenje podredili trpinčenju svojega telesa in naše potrpežljivosti. Šport je pri nas posebna zgodba. Boj Slovenca s samim seboj je nekaj zakoreninjenega tako globoko v naši zgodovini, kulturi in miselnem ustroju, da v trenutku, ko ta strast privre na dan, ruši vse pred seboj.

 

Naša zgodovina je seveda zajebana. Že to, da je tu na prepihu svetov, koder so se sprehodile vse morilske povorke našega štetja, človek preživel, je uspeh vreden medalje. Nekaj odpornega, pokončnega, trmastega in nepopustljivega se je moralo razrasti pod prsmi teh ljudi, ki so se za večno ujeli na sončni strani Alp.

 

Potem pa je tu še ves ta nemir. Kako že na jadranski plaži prepoznate Slovenca? Ker počne vse živo (od srfanja in potapljanja pa do vodne aerobike), samo na kraj pameti mu ne pade, da bi se za tri tedne zavalil v najdebelejšo jadransko borovo senco in preživel dopust v klasični ‘montenegro’ pozi, ki dokazano sprošča duha in pomirja živce. Tega pač Slovenec ne potrebuje. Aktivne počitnice so naša, slovenska, pogruntavščina.

 

Potreba po gibanju je našemu človeku namreč prirojena in ko se ta sreča s slovensko trmo, pridnostjo, vztrajnostjo ter Janezom Kocjančičem, Milanom Zverom ali Tonetom Vogrincem, se rojevajo junaki. Pet medalj je šele začetek. Zdaj začenjamo zares. Vse to je bilo le ogravanje. 

 

p.s.: Iskrene čestitke Primožu Kozmusu, Vasiliju Žbogarju, Sari Isaković, Rajmondu Debevcu in naši Luci Polavder. Bravo mojstri in mojstrice!

 

Božo Sušec vs. Primož Trubar

V letu, ko praznujemo 500. obletnico rojstva očeta slovenske pisane besede Primoža Trubarja, se odvija evropsko prvenstvo v nogometu med katerim moramo dandanašnje Slovence z radikalnimi ukrepi, v tem primeru z zatemnitvijo avstrijskih, italijanskih in hrvaških programov, prisiliti k spremljanju televizijskega programa v slovenskem jeziku. Še več, nad dejstvom, da so na tak način prisiljeni spremljati nogometne tekme in njihove komentarje v slovenščini, so Trubarjevi novodobni rojaki tako razjarjeni, da si v znak upora kupujejo sobne antene in si na medmrežju izmenjujejo povezave do priljubljenega drugega programa hrvaške televizije, kjer lahko nemoteno poslušajo glas svojega ljubega nogometnega komentatorja – Boža Sušeca.

Ta na vsak način neverjetni in za povprečnega bralca kulturnih strani povsem nerazumljiv medijski fenomen ima opraviti z nogometom precej manj kot se na prvi pogled komu dozdeva. Še posebej zato, ker Božo Sušec in njegov strokovni sokomentator Igor Štimac v nobenem primeru nista idola upora zoper po-potrebi-lačnega odstranjevalca cvetličnih korit, niti sta del kakšne velike balkanske zarote, ki ogroža obstoj večno ogroženih Trubarjevih potomcev in bi rada slovensko mejo spravila iz spalnice omenjenega gospoda skozi okno na dvorišče in naprej proti Portorožu.

Nasprotno gre za enega najbolj banalnih dokazov tega, čemur tako radi rečemo globalizacija. Slovenski mediji, preprosto povedano, z vseh strani sveta vsakodnevno dobivajo novo konkurenco, ki ima pogosto zaradi množičnejšega dosega veliko večja produkcijska sredstva in zato tudi večje možnosti za doseganje kvalitete, ki jo posledično prepoznajo tudi slovenski porabniki. Slovenščina zato v današnjem času sama po sebi enostavno ni več dovolj dober razlog zaradi katerega bi Slovenci ostali brezpogojno zvesti slovenskim medijem.

TV Slovenija tako med evropskim prvenstvom v košarki ne zatemni nobenega tujejezičnega televizijskega programa zgolj zato, ker premore v Petru Vilfanu enega najboljših komentatorjev daleč naokoli in nikomur ne pade na pamet, da bi Petra zamenjal s hrvaškim slavčkom Cvitkovićem. Povsem drugače pa je seveda takrat, ko komentatorski mikrofon na TV3 prevzame Gregor Gajšek, ki lahko gledalce prepriča le z zatemnitvijo vseh konkurenčnih športno-novinarskih glasov v bližnji okolici.

Slovenskim medijem 500. let po rojstvu Primoža Trubarja vsekakor ni lahko, za njih pa prihajajo še veliko težji časi. Največji svetovni časopisi so brezplačno dostopni na medmrežju v mlajšim generacijam skoraj brezizjemno razumljivi angleščini. Podobno je na medmrežju v različnih razumljivih jezikih dostopnih vse več televizijskih oddaj, filmov in drugih avdiovizualnih vsebin, ki predstavljajo neposredno konkurenco našim TV postajam.

A vsemu temu navkljub smo v Trubarjevem letu deležni prave poplave novih slovenskih medijev, ki pa so v večini primerov vrtičkarsko naravnani in se ravnajo po onem prastarem reku, ki pravi, da so meje jezika tudi meje sveta. Predvsem zato se ti mediji praviloma polnijo z notranjepolitičnimi zdrahami in trači iz domačega zvezdniškega peskovnika, pač z vsebinami, ki tuje medije niti najmanj ne zanimajo.

Tudi prav, a že v bližni prihodnosti se bo potrebno tujejezične konkurence zavedati in izzive, ki jih ta s seboj prinaša, sprejeti. Da bi po vrsti zatemnjevali vse, kar bo domačim medijem v prihodnosti predstavljalo nelojalno konkurenco, seveda ne pride v poštev. Na odprtem in odtemnjenem prostoru se bo potrebno s to konkurenco spopasti v boju za slovenskega gledalca. 

 

 

tekst je bil v torek 17.6. objavljen v Dnevniku

Pijem Laško, ščijem Union … in druge lokalpatriotske nebuloze

Pred dvema letoma smo v Žalcu snemali televizijski film En dan resnice. Po končanem snemanju nam je župan mesta priredil prijazen sprejem, nam razkazal nekoč bleščeči avstroogrski dvorec ter nas pogostil s pivom in čevapčiči. Kar me je presenetilo, je bilo dejstvo, da smo na tej pogostitvi, ki se je odvijala na Štajerskem (Mariborčani bodo sicer zavijali z očmi, pa vendarle), v mestu, ki je le nekaj kilometrov oddaljeno od Laškega, nazdravljali z Union pivom. Z istim pivom, ki ga štajerski navijači že leta s posebnim veseljem označujejo za ščavnico in ki so ga na Štajerskem dolga leta javno pili le rahlo trčeni eksibicionisti, saj je bilo Laško pivo nekakšen zaščitni znak lokalnega ponosa, s katerim se je dokazovala pripadnost mariborski porodnišnici, celjskim grofom ali srednji šoli v Rušah. Ko sem seveda izkoristil priložnost in župana pobaral glede tega, mi je mirno odvrnil, da je Union zdaj njihov. Ko sem ga še malo prcal, je v šali zmencal, da po Unionu človeka ne boli glava.

Lokalpatriotizem je del slovenske folklore, ki ga nikoli nisem povsem razumel. Pač nisem tip, ki bi padal na kakršen koli patriotizem, še posebej pa ne na lokalnega. Kot zagrizen športni navijač namreč navijam za vse naše, čeprav v glavnem takrat, ko igrajo proti tujim ekipam. Ko sem še treniral košarko, smo nekoč, denimo, občutno skrajšali trening, da smo lahko v prostorih ljubljanskega kluba Ježica gledali drugi polčas povratne tekme Maribor:Lyon, uvrstitev Mariborčanov v Ligo prvakov pa potem primerno zapili v enem ljubljanskih lokalov. Podobno smo iz leta v leto navijali za celjske rokometaše, ki so še danes poleg košarkarjev Olimpije moj najljubši športni kolektiv (Boško Šrot gor ali dol). Tudi zaradi njih sem dostikrat ob treh zjutraj na Bavarskem dvoru pijan čakal prvi avtobus.

Tako sam nisem nikoli štekal tistega ritualnega nagravžnega skandiranja Green Dragonsov, ki je govorilo o sovraštvu do Maribora in Viol ter napovedovalo mesarsko klanje pod Pohorjem. Sicer sem se počasi sprijaznil s tem, da tako mora biti, da podobna sovraštva premorejo tudi vse ostale, bolj ali manj razvite države, da se navijači iz različnih mest koljejo med seboj tudi v kulturnejših družbah in da pač povsod obstaja veliko ljudi, ki jim je zadosten razlog za pretep dejstvo, da nekdo živi sto kilometrov zahodno ali vzhodno od njih.

A v naši mali Sloveniji je ta športni lokalpatriotizem še posebej bizaren. Vroči lokalni športni derbiji, tradiconalno napeta rivalstva in pretepaški obračuni med slovenskimi navijači so vsi po vrsti malce smešni, če pomislimo, da se od enega prizorišča do drugega pride že z za silo podmazanim kolesom, v Ljubljano pa se tedensko v službo ali po opravkih pripelje vsaj tretjina navijačev Maribora in Jesenic.

Pred leti, ko je bilo bolj aktualno podobno goreče rokometno rivalstvo med Celjem in Zagrebom, se nam je v šali porodila ideja, da bi ukradli nekaj slovenskih tablic ter jih pred dvorano v Zagrebu namontirali na zagrebška vozila. Razmišljali smo kako pokazati, kako nesmiselno je vse to divjaštvo, ki se je razvijalo znotraj dvorane in selilo navzven. ‘Alpski Srbi + domači izdajnici + četnici = Pivovarna Laško‘ se je glasil tisti slavni morbidni transparent Bad Blue Boysov. Takrat so se vsi zelo zgražali in nasploh veliko govorili o tem, čeprav je bil plakat podobno spektakularno primitiven kot vzkliki Jeseničanov, Ljubljančanov in Mariborčanov na medsebojnih obračunih.

A to pač ni bil zgolj lokalni derbi, temveč mednarodni obračun v Ligi prvakov, pred očmi cele Evrope.

No ja, pred dvajsetimi leti je bil to prav tako lokalni derbi. In tudi tekme Dinama in Partizana ali pa Hajduka in Crvene zvezde so bile nič drugega kot lokalni derbiji polni lokalpatriotizma. Na enem takšnih, lokalpatriotizma polnem lokalnem derbiju med Crveno zvezdo in Dinamom je prišlo do prvih večjih neredov, ki so, če drugega ne, vsaj napovedali balkansko vojno. Vodja navijačev Crvene zvezde, s posebno nalogo vzpodbujati lokalpatriotizem med Delijami, pa je bil nihče drug kot Arkan. V znamenitem obračunu Bad Blue Boysov in Delij pred Maksimirjem je najbrž sodelovalo veliko takšnih zagretih lokalpatriotov, ki so kasneje navijaške šale zamenjali za uniforme paravojaških enot in zagrešili marsikateri vojni zločin.

Lokalpatriotizem se vam lahko zdi simpatičen in nedolžen le dokler se pogovarjamo o pivu. Drugače pa zna biti to precej nadležna zadevica, ki jo pri nas iz meni neznanega razloga zelo radi spodbujamo.

Kot da ne bi imeli blage veze, kako daleč lahko to lokalno obarvano sovraštvo pripelje.

Zakaj naj Srbi igrajo Jadransko ligo?

Pred približno letom dni smo eno od številnih družinskih debat, ki se kot po pravilu končajo z vselej vročim in vselej nesmiselnim prepirom o Slobodanu Miloševiću, začeli z Jadransko ligo in z vprašanjem, ali je smiselno, da (pre)močni srbski klubi gostujejo na Kodeljevem in v Širokem Brijegu, če imajo v Srbiji mnogo močnejše nasprotnike.

 

Srbski del družine je z vpletanjem Kosova, krivičnih bomb Billa Clintona, čarovnice Carle del Ponte in ne vem še česa, razkrival še eno veliko svetovno zaroto, ki se je tokrat spravila nad srbsko košarko in jo silila v dobrodelno igranje z ubogimi slovenskimi klubi.

Slovenski del družine je vztrajal na tem, da je Jadranska liga super stvar, čeprav NLB še ni poravnal svojega slavnega dolga do mnogih navijačev hrvaških, bosanskih in srbskih klubov v ligi, ki so nekoč pred davnimi leti v njej ‘štedili svoje devize’ in čeprav vodita ligo gilipterja prve klase, Roman Lisac in Rado Lorbek.

 

Dokler smo se še vsaj približno argumentirano drli drug čez drugega oziroma preden je višina glasu postala edini uporabljeni argument in je debata končno odpeljala svojo smer preko Daytona nazaj do Gazimestana, se je na obeh straneh uspelo slišati nekaj spodobnih argumentov pro et kontra.

 

Srbi so tulili, da mladi talenti v klubih Zdravlje, Čačak in Leskovac stagnirajo v pomanjkanju močnih tekem proti Partizanu in Zvezdi, ki medtem hodita na ‘vroča’ gostovanja v neke Domžale (s čefurskim naglasom na o).

 

Pravzaprav je bil glavni srbski argument ta, da je v tem trenutku vsesrbska liga močnejša od vsejugoslovanske jadranske lige, kar niti ni tako daleč od resnice. Z letošnjim Slovanom in Domžalami, s Splitom, ki se pobira še od takrat, ko ga je zapustil Toni Kukoč, z letošnjo upsi-downsi Cibono, s povprečno Bodučnostjo in še bolj povprečnim Širokim, je letošnja, tako kot tudi marsikatera prejšnja, Jadranska liga minila v dominaciji srbskih klubov. Zadar skozi celotno sezono in Olimpija v začetku ali v drugem delu sezone sta bila edina nesrbska kluba na željeni ravni. Sem ter tja je kakšno dobro partijo odigrala Cibona. Med srbskimi klubi pa je v krizi le Crvena Zvezda pa še ta je imela MVP-ja lige in v prvi polovici sezone je igrala zelo dobro košarko.

 

Moj edini argument je bil ob teh dejstvih pogled v prihodnost. Izrazil sem dvom, da bodo Srbi drugo za drugo ustvarjali tako nadarjene generacije mladih košarkarjev kot jih imajo trenutno (so svetovni prvaki v treh različnih kategorijah mladinske košarke). Prav na teh najmlajših, neverjetno nadarjenih in tudi izjemno številnih generacijah namreč slonijo uspehi klubov Partizan, FMP, Hemofarm, Vojvodina in Zvezda. Vsi ti klubi imajo v svojih vrstah nepregledno število igralcev, nosilcev igre, starih med 18 in 23 let.

 

Sam enostavno težko verjamem, da bo tako ostalo in da se bo ta naval nadarjenih mladcev nadaljeval v nedogled. Po drugi strani pa so košarkaški centri kot so Ljubljana, Zagreb, Zadar, Split in Sarajevo že s svojo tradicijo, velikostjo in finančnimi zmožnostmi določena garancija, da bodo tam tudi v prihodnosti sestavljali vsaj solidne ekipe. Ne vem, če lahko Zdravlje, Leskovac ali Čačak brez ekstra nadarjenih mladcev zagotovijo vsako leto konkurenčno ekipo. Tako kot je ni mogel letos sestaviti Slovan, ko je prodal Vidmarja in Preldžića.

 

Mi se v družini nismo sporazumeli in vsak je do konca teral svoje. Zmaga Partizana na nedavno končanem Final Fouru v Ljubljani je bil argument za srbsko stran. Naslednje leto pa je skrajni čas, da Olimpija prekine srbsko zmagoslavje in mi tako pomaga v naslednji družinski debati. Ker glasu ne morem povzdigniti bolj kot sem ga povzdigoval doslej.

 

Olimpija pa je upam in verjamem lahko boljša. Veliko boljša. Ajmo zeleni!!!

Athletic Bilbao – nacionalni ponos ali kaj hujšega?

Athletic Bilbao je najbrž edini športni klub na svetu, katerega klubska politika jasno določa, da morajo biti vsi igralci pripadniki določenega naroda. Vsi igralci nogometnega kluba iz baskovske prestolnice so tako Baski, Athletic Bilbao pa je prav zaradi tega najbolj nenavaden, celo eksotičen športni zvarek v profesionalnih športnih ligah na svetu.

 

Mnogim so Baski zelo simpatični v svojem upiranju globalizaciji, v trdovratnem zavračanju popolne komercializacije in boju z globaliziranimi nogometnimi Golijati, ki slavo žanjejo na račun brazilskih, argentinskih in drugih internacionalnih mojstrov okroglega usnja. Po mnenju njihovih privržencev Baski dajejo prednost tradiciji, izkazujejo privrženost lastni kulturi in se ponosno borijo za svojo stvar.

 

Sam pa imam mešane občutke. Na trenutke so tudi meni simpatični v tej svoji ideološki športno-politični utopiji, na trenutke pa mi gredo pošteno na jetra s svojo nacionalistično usmerjenostjo, s svojo zaprtostjo pred ostalim svetom in njegovimi ustaljenimi normami in navadami, s svojim neutrudnim mešanjem politike in športa, s svojim militantnim baskovskim ponosom, s svojim … Ne vem.

 

Na koncu vedno obtičim med cinizmom, ki mi pravi, da nihče na tem svetu ne bi vedel za te Baske, če ne bi bilo ETE in nekega ameriškega arhitekta, in simpatijo, ki mi prišepetava, da to ti ubogi Baski počnejo samo zato, ker nimajo svoje reprezentance tako kot Škotska in Wales in da skozi Athletic Bilbao sproščajo reprezentančne frustracije.

 

Kakorkoli že, Athletic Bilbao vztraja in še naprej premaguje Barcelono, Real in druge narodnostno mešane velikane. Letos še ne bodo izpadli iz Primere, vsako naslednje leto pa bo samo še bolj rizično za njihov obstanek in vztrajanje pri svoji nenavadni klubski politiki.

Rasizem na športnih prizoriščih

 

 

Leta 1998 sem bil v Beogradu na tekmi Partizan:Cibona, prvi tekmi med kakšnim srbskim in hrvaškim klubom, ki so jo po vojni igrali v Beogradu. Ozračje je bilo seveda primerno napeto, varnost pa na nikoli kasneje videni ravni. Ostali smo brez vseh kovancev, vžigalnikov in ostalih drobnarij, ki bi lahko zletele na igrišče. Navijačem so torej ostale le glasilke. Trener Cibone je bil takrat Aco Petrović in po nekaj minutah igre so Grobari začeli z zame nepozabnim vzklikom: »Ubili smo Dražena!« Ne vem, če sem v življenju slišal kaj bolj grozovitega iz ust tisočglave množice. »Ubi, ubi, ubi ustaše!« je ob tem zvenelo povsem nedolžno.

 

Dražen Petrović je bil pač eden mojih velikih športnih idolov in še danes se spominjam trenutka, ko mi je mama povedala, da je umrl v prometni nesreči. To je bil zame ogromen šok. Vzkliki Grobarjev so se ponavljali skozi celo tekmo in vsakič znova me je spreletaval srh. Čeprav sem vedel kaj me čaka v Beogradu, je bilo to preveč. Na ‘Ubili smo Dražena!’ nisem bil pripravljen in nikoli ne bom.

  

A zanimivo je, da sem bil velikokrat pripravljen na številne druge vulgarne in primitivne pozive, ki so se me redko kdaj dotaknili. Nikoli ni bilo potrebno iti v Beograd, da bi poslušal o klanju Štajercev, ubijanju Žabarjev in podobnih svinjarijah naših navijačev. A na to smo se kar lepo navadili.

   

Po ogledu zgornjega prispevka neke ameriške televizije, narejenega pred zadnjim svetovnim prvenstvom v nogometu, sem se ponovno spomnil vsega, kar že od majhnih nog poslušam in gledam na naših športnih prizoriščih. Rasizem, nacizem, šovinizem, primitivizem, vse je postalo rutina. Vsakdo lahko kupi karto in se dere, karkoli se mu zljubi. Vsakdo lahko žali kogarkoli in mirno izživlja svoje frustracije, svojo zagrenjenost, svoj manjvrednostni občutek, svoje nezadovoljstvo in svoje zgubarstvo. In mi smo se nato navadili.

   

Dokler nekdo ne zavpije nekaj tako groznega kot je ‘Ubili smo Dražena!’ nas sploh ne moti, ko množice pozivajo k ubijanju in klanju, ko nacistično pozdravljajo in ko zmerjajo temnopolte športnike. Včasih se jim celo nezavedno in spontano pridružimo.

    

Žalostno. 

 

 

Tistega davnega leta 2008, ko so Gorenjci sejali sol

Najbrž vsi dobro veste, kako se je vse skupaj začelo, a naj vseeno na kratko obnovim zgodbo. Nekega aprila davnega leta 2008 se je Gorenjcem nenadoma zmešalo in so napovedali organizacijo Olimpijskih iger. Sprva jih nismo jemali resno, saj smo si mislili, da bodo po napovedani in kar 100 tisoč evrih vredni raziskavi vendarle ugotovili, da je sejanje soli pač butalsko dejanje. A ne le, da so Gorenjci raziskovo o sejanju soli drago plačali. Izsledki tiste skrivnostne raziskave so jih celo opogumili, da so se odločili resno spustiti v boj za organizacijo Olimpijskih iger.

Po letu 2010 so se potem vse normalne države ena za drugo začele otepati organizacij velikih športnih prireditev, saj so le-ta prerasla razumne okvire, zagotavljanje varnosti tekmovalcev in obiskovalcev pa je postalo ob paranoičnih ameriških varnostnih standardih popolnoma neizvedljivo dejanje. Poleg tega se je s komercializacijo že takrat počasi izgubljal olimpijski duh, stroški organizacije pa so bili že leta 2012 takšni, da jih ni bilo možno povrniti. Ko so leta 2012 od svoje kandidature zaradi politične krize odstopili v Kazahstanu, so nesrečni Gorenjci ostali edini kandidati za organizacijo zimskih OI 2018.

Letos sem ob dvajseti obletnici napovedi kandidature prvič po letu 2008 obiskal Gorenjsko, tisto prelepo deželo, kamor sem v svoji mladosti redno zahajal, da bi užival v njenih neprecenljivih naravnih lepotah. Bohinjsko jezero je bilo takorekoč moj drugi dom. Hiška Erika v Ukancu je bila v lasti maminega podjetja in tja smo hodili pozimi in poleti, pričakovali smo Nova leta, v najstniških letih smo imeli tam nepozabne žure, kasneje sem si v njej privoščil kak romantičen vikend. Še marca 2008 smo imeli, verjeli ali ne, ob Bohinjskem jezeru prijetno družinsko srečanje.

Gorenjska, ki je danes ob Kosovu edina evropska pokrajina pod popolnim protektoratom Združenih narodov in je edini košček Evrope zunaj schengenskega mejnega režima, se je že konec leta 2008, takoj po objavljenih rezultatih raziskave, ki so na presenečenje vseh Gorenjsko kandidaturo predstavili kot realno, spremenila v ogromno gradbišče. Potrebno je bilo zgraditi veliko večino športnih objektov potrebnih za tako veliko manifestacijo, potrebno je bilo zgraditi celo olimpijsko vas, potrebno je bilo končno dokončati avtocestno povezavo med Jesenicami in Ljubljano. Ciniki so že takrat dejali, da so slovenski gradbeniki do leta 2018 sposobni dokončati le pediatrično kliniko. Ciniki so že takrat radi pripomnili, da bodo šparovni Gorenjci težko vrgli skozi okno kupe denarja potrebnega za dokončanje gradnje dvorane za hitrostno drsanje ali zloglasne smukaške proge. Zaradi nje so se namreč Gorenjci spravili višati svoje najvišje ležeče smučišče za dodatnih 500 metrov nadmorske višine in so iz doline nekaj let na vrh Kanina nosili zemljo in kamenje.

Že v začetku leta 2009 pa se je izkazalo, da so imeli ciniki zelo prav. Že takrat se je namreč med nesojenimi organizatorji Olimpijskih iger, gradbenim lobijem, ki se je uspešno rekonstruiral po aferi Čista lopata, lokalnimi politiki z zasebnimi interesi in nasprotniki kandidature vnela prava mala vojna, ki je z vsakim novim gradbiščem postajala vse bolj resna in krvava. Končno pa je zavrelo ob znani ‘bitki za bob stezo’, ko so padle tudi prve žrtve. To je bilo 21. junija leta 2009.

Dokončno so se stvari izmaknile kontroli konec leta 2011, ko so zaradi številnih aneksov, lokalno-političnih malverzacij in drugih podobnih sleparijah vpletenih predvideni stroški narasli za neverjetnih 374 odstotkov. Država Slovenija se je odločila umakniti iz projekta, ki bi Gorenjsko po takratnih raziskavah in napovedih pri Evropski banki zadolžil do leta 2132. Gorenjci so bili nad dejanjem Republike Slovenije tako ogorčeni, da so se odločili za samostojnost in kot prvi v Evropi izkoristili tisti del ustave EU potrjene nekaj mesecev pred tem, ki je v členu 1172 vključeval slavni amandma pod šifro ‘Kosovo republika’. 26. decembra leta 2011 so Gorenjci razglasili svojo olimpijsko samostojnost, EU pa jih je že 27. decembra uvrstil na sam vrh lestvice najbolj zadolženih držav na svetu.

Kmalu je bilo jasno, da lahko Gorenjce iz njihove utopije reši le Kazahstan, ki se je v želji po promociji, ki bi ga v svetu predstavila v drugačni luči kot so ga prikazovali popularni filmi o Boratu, po vrsti odločal za najrazličnejše kandidature, od olimpijskih iger do svetovnega prvenstva v kegljanju. A ko se je leta 2012, za potrebe svojega najnovejšega filma, Sasha Baron Cohen alias Borat kandidiral za predsednika Kazahstana in prepričljivo zmagal, je Kazahstan zajela velika politična kriza in njihova kandidatura je neslavno propadla.

Gorenjci so bili takrat že tako zadolženi pri Evropski banki, da so bili kot edini preostali kandidati prisiljeni podpisati znameniti Blejski sporazum. Ta je določal, da v kolikor Gorenjci do leta 2018 ne uspejo dokončati vseh potrebnih objektov in izpeljati organizacijo Olimpijskih iger ter tako povrniti del svojega dolga, cela Gorenjska nemudoma postane last Evropske banke, ki lahko z njo razpolaga izključno glede na lastne interese.

Konec leta 2015 je bilo ob nepričakovani upokojitvi Ivana Zidarja dokončno jasno, da SCT ne zmore dokončati avtocestne povezave med Jesenicami in Ljubljano pa tudi iz Primorja so nekaj mesecev kasneje sporočili, da bodo do leta 2018 dokončali samo del objektov, medtem ko se bo dokončanje prenove planiških skakalnic žal zavleklo tja do leta 2026. Čeprav je Evropska banka pritiskala na Svetovni Olimpijski komite, da kljub vsemu ne odpove OI 2018, se je to 5.marca leta 2016 vseeno zgodilo. Gorenjska se je dokončno zavila v črnino. Po dolgem in počez razrita in polna nedokončanih objektov je bila že 6. marca 2016 v stoodstotni lasti Evropske banke.

Večina držav Evropske unije, med katerimi je bila tudi Slovenija, je Evropsko banko prosila naj z Gorenjsko ukrepa previdno in v skladu s širšimi evropskimi interesi, a njihove želje niso bile uslišane in tako je 27. aprila 2016 po vsem svetu stekla javna razprodaja Gorenjske. Četudi so pri Evropski banki zagotavljali, da bodo Gorenjsko in njene naravne lepote prodali le resnim in odgovornim kupcem po poštenih cenah, se je kmalu izkazalo, da so številni kupci fantomski denarni skladi s sedežem v eksotičnih davčnih oazah, ki so Gorenjsko drobili in preprodajali naprej še bolj sumljivim pravnim in fizičnim osebam.

Do leta 2018 je bila Gorenjska v celoti razprodana na vse konce sveta in po smešno nizkih cenah. Kaos, ki je nastal po umiku Evropske banke, so skušali rešiti Združeni narodi, ki so prvič posredovali 15. marca 2018 ob spopadu pred jeseniško hokejsko dvorano Pod Mežakljo. Takrat so besni navijači HK Jesenice, potem ko so ugotovili, da je dvorano kupil ljubljanski župan Zoran Janković za smešno ceno 3.200 evrov, pred dvorano postavili barikade, kmalu pa začeli streljati na vse, ki so se jim približali iz smeri Ljubljane, čeprav je v večini primerov šlo zgolj za domačine. Enote KFOR, med katerimi je bilo tudi 117 slovenskih vojakov, so na Jesenicah vzpostavile izredno varnostno stanje, spopadi med Gorenjsko osvobodilno vojsko in njenim poveljnikom Ildarjem Rahmatuljinom ter enotami Združenih narodov pa so trajale sedem let in terjale približno 17 tisoč žrtev, med njimi veliko žensk in otrok.  

Pred dobrim mesecem dni, 3. marca 2028, je Yasushi Akashi dokončno razglasil mir na področju nekdanje Gorenjske in na območje dovolil vstop tujim novinarjem.

Vendar ti niso videli skoraj ničesar. Na Gorenjskem je namreč gibanje nemogoče, saj praktično ni javnih površin. Evropska banka je prodala vse, kar se je prodati dalo in tako so sedaj obiskovalcem dostopne le tiste površine in objekti, ki jih tudi za simbolno ceno enega evra ni hotel odkupiti nihče. A tudi do tja se je nemogoče prebiti, saj ni javnih cest in poti. Tako se je naš obisk zaključil že na nekdanji cestninski postaji pri Vodicah, kjer je sedaj edini odprti slovensko-gorenjski mejni prehod. Od tam naprej se lahko obiskovalci sprehodijo do točke, s katere se vidi nekdanje letališče Jožeta Pučnika, ki je danes privatno letališče Iva Sanaderja. Bivši hrvaški premier ga je kupil kot del svoje neuspešne volilne kampanje, ko se je hotel hrvaškim volivcem predstaviti kot veliki osvajalec tujega ozemlja. A na volitvah je vseeno izgubil proti Goranu Ivaniševiću, ki je kupil tri četrtine Blejskega otoka in še slaščičarno ob jezeru.

Razočaran sem se po ogledu privatnega letališča Iva Sanaderja sprehodil nazaj do mejnega prehoda Vodice in se vrnil v Slovenijo. Po poti nazaj v Ljubljano pa sem si razbijal glavo z enim samim butastim vprašanjem: »Kateri norec je za vraga leta 2008 kandidaturo Gorenjske ocenil kot realno?«

Naslednji dan sem stopil v akcijo in se po nekaj dneh končno uspel dokopati do tiste raziskave vredne 100 tisoč evrov. Pravzaprav ni šlo za raziskavo. Šlo je za pisni odgovor neke nemške raziskovalne agencije, ki je 1. aprila leta 2008 gorenjskemu organizacijskemu komiteju poslala naslednji sporočilo:

»Danes za vašo organizacijo obstajajo zelo realne možnosti.«

Spodaj je bil pripis: »1.april, svetovni dan norcev, kakršni ste vi!«

A ta pripis so Gorenjci žal spregledali.

K**** palac pa Kopitar

Los Angeles Kingsi so v zadnjih letih ena najslabših ekip ameriške hokejske lige (NHL). Letos imajo celo daleč najmanj zmag med vsemi. Kar ne pomeni, da se krčevito borijo za obstanek kot to počne Bojan Prašnikar v Cottbusu, ampak le brezskrbno igrajo svojih 82 tekem in v miru kujejo plane za naslednjo sezono. V takšni ekipi že drugo sezono blesti naš Anže Kopitar, ki so ga pred dnevi bralci Žurnala izglasovali za najboljšega slovenskega športnika v letošnjem letu.

Kar je milo rečeno katastrofa!

Ta izbor namreč razkriva popolnoma izkrivljeno dojemanje ekipnega športa, ki je zavladalo v Sloveniji. Pri tem seveda sploh ne gre za Kopitarja, ki je brez dvoma izvrsten hokejist in izjemen športnik in ki mu gre za njegove igre v ZDA vsekakor čestitati. A osnovna razlika med individualnim in ekipnim športom je, dragi Žurnalovi bralci, prav v tem, da si v ekipnem športu vselej odvisen od svojih soigralcev in noben košarkar, nogometaš ali hokejist ne more zmagovati sam. Ob koncu hokejske tekme pač šteje le končni izid, medtem ko je osebna statistika posameznega hokejista le majhen in nepomemben del športnega spektakla, ki služi zgolj za popestritev športnih prenosov in poročil.

Veliko golov in podaj v moštvu, ki mu je popolnoma vseeno ali bo v sezoni doseglo 25 ali 30 zmag, ki nima nobenih resnejših ciljev in ki lahko zato igra povsem razbremenjeno, zato še zdaleč ni nekaj, kar bi si zaslužilo naziv najboljšega športnika.

Nekaj podobnega se je pri nas dogajalo že pred leti, ko so hvalospevi na račun iger Primoža Brezca v sezoni, ko je bilo njegovo moštvo na dnu lestvice NBA, temeljili izključno na dejstvu, da je Sežančan dosegal v povprečju več kot deset točk na tekmo. A ga na srečo takrat niso razglašali za najboljšega domačega športnika.

Skrajni čas je že, da začnemo preštevati zmage in naslove in da ne nasedamo več ameriški obsedenosti s statistiko. A to še zdaleč ni edina težava tega izbora. Bralci Žurnala so namreč za našega najboljšega športnika izbrali nekoga, ki ni najboljši v svetovnem merilu, tako kot so to Mitja Petkovšek, Iztok Čop, Luka Špik in še mnogi drugi naši športniki. Anže Kopitar je vsekakor izjemno nadarjen, se enakovredno kosa z najboljšimi in ima dobre možnosti, da tudi postane eden najboljših. A zaenkrat to še ni.

Zato njegov izbor kaže na to, da smo v svoji luzerski mentaliteti pripravljeni sprejeti za izjemen uspeh že samo nastopanje v ligi NHL. Ali NBA. Za nas je torej važno sodelovati in ne zmagati.

To pa je slogan, ki razkriva Slovenijo kot športno banana državo, ki se veseli, ko se njeni športniki pojavijo ob koncu prenosov z Olimpijskih iger in s svojimi revialnimi nastopi zabavajo gledalce in komentatorje resnih športnih držav.

Za državo, ki je imela in še ima v svoji športni zgodovini veliko resnično najboljših svetovnih športnikov (Leon Štukelj, Miro Cerar, Bojan Križaj, Ivo Daneu, Mateja Svet, Rok Petrovič, Franci Petek, Primož Peterka, Aljaž Pegan in še mnogi drugi), je to povsem nesprejemljivo. 

Dejmo cela hala!

 

Ko pomislim na Halo Tivoli, se najprej spomnim neprebavljivega smradu starih garderob, v katere se je zajedel vonj prepotenih hokejistov. Spomnim se Marka Miliča, ki je poletel najprej čez motor in potem še čez avto, spomnim se največje treme v svojem življenju pred pionirskim festivalom, na katerem sem se zelo resno ogreval, zavzeto sedel na klopi za rezervne igralce in glasno spodbujal soigralce. Spomnim se dolgih razprav o tem, kako dolgega ima v resnici Anthony Reed in ali res nosi pod hlačami pajkice zgolj zato, da mu njegovo predolgo moško opravo nežno pritisnejo ob stegna. Spomnim se neskončno dolgih vrst pred Horsom in lakote, s katero smo ob treh zjutraj zverinsko napadali mesni sir, iz katerega je po tleh letelo neskončno število različnih prilog. Spomnim se šolskih plesov v Palmi, ki je bila nekoč Stopoteka (tista iz komada ‘Neda’ Parnega valjka), potem pa še marsikaj drugega, tako da danes nimam blage veze, ali še sploh obstaja. Spomnim se koncerta skupine Zabranjeno pušenje in Neleta, ki je bil takrat za nas največji car, pa Đoleta, ki je pel pet ur ‘u komadu’ za nekaj Slovencev in tisoče Hrvatov in Bosancev, ki so s svojimi avtobusi iz Splita, Mostarja in Osijeka zaparkirali pol Ljubljane. Spomnim se tudi Dimitrija Kovačiča, ki v svojo Halo ni spustil Riblje Čorbe in mi tako preprečil, da bi v živo slišal komad ‘Ostani đubre do kraja’, kar bi mi takrat res veliko pomenilo. Spomnim se gola, ki sem ga dosegel v dresu Gimnazije Bežigrad na tekmi proti srednji frizerski, ki pa nas je do konca tekme vseeno razmontirala. Spomnim se Scottieja Pippna, ki ga je pred Halo Tivoli zvabil Nike le zato, da je navdušeni množici mulcev zmencal par besed, si v Hotel Slon naročil hamburgerje iz McDonaldsa in odšel domov, ne da bi vedel, kje je sploh bil (mi pa smo zato, da bi ga videli v živo, v velikanski zaboj odložili svoje stare superge, ki v večini primerov niti niso bile tako stare).

In da, spomnim se nemočnih pogledov Predraga Danilovića, Dominiquea Wilkinsa, Dejana Bodiroge, Božidarja Maljkovića in drugih velikanov evropske in svetovne košarke, ki so Halo Tivoli zapuščali sklonjenih glav. Spomnim se vseh teh velikih evropski Panathinaikosov, Barcelon, Maccabijev, Kinderjev in drugih, ki so v Tivoliju gladko izgubljali proti Olimpiji. Olimpiji, ki je bila takrat velik evropski klub. A o tem kasneje. Za sedaj ostanimo pri Hali Tivoli.

Če se že pogovarjamo o majhnosti, je Hala Tivoli ena najmanjših dvoran v evroligi in kmalu ne bo več ustrezala niti zahtevam vodilnih ligaških funkcionarjev, ki neizprosno zahtevajo, da ima vsak evroligaš od leta 2010 dalje dvorano z vsaj deset tisoč sedeži. Če se že pogovarjamo o majhnosti, bi Hala Tivoli najbrž zadostovala kvečjemu potrebam kakega nemškega drugoligaša, v katerem vegetirajo odsluženi jugo asi in tretjerazredni Američani. A samemu se mi je kot nadebudnemu malemu košarkašu ta dvorana zdela največja na svetu. Še v svoji stari preobleki z rdečimi plastičnimi stoli nas je vse po vrsti navdajala s strahom, ko smo vstopali vanjo. Z visokih stropov so počasi, s pritiskom na gumb spuščali koše in naši pogledi, navajenih tesnih in zatohlih šolskih telovadnic, so se izgubljali na vse strani njene veličine. Naši glasovi so odmevali, odmevali so udarci žoge ob tla, piski sodnikove piščalke, kriki gledalcev, drsenje superg ob stari tivolski parket. Vse je bilo večje. Danes se pravzaprav zelo slabo spomnim svojega prvega nastopa v Hali Tivoli, takrat še v dresu pionirčkov Slovana. Mislim, da smo izgubili proti Olimpiji in nato premagali Vrhniko. Mislim. Nisem prepričan, če je bilo temu res tako. Ne vem, kako sem se odrezal, a se dobro spomnim posebnega občutka, ki me je preveval, ko smo se podili pod tivolskimi obroči, ki so bili takrat za vse nas še zelo zelo visoki, saj so se le redki med nami že uspeli dotakniti mrežice. Najbrž igralci Olimpije, ki so v Hali redno trenirali in igrali, nimajo podobnih spominov, saj so le-ti, predvidevam, skopneli med navlako vsakodnevne rutine in ponavljajočih se obiskov dvorane. A zame, ki živo pomnim vsak svoj nastop v tej dvorani, hramu slovenske košarke, čeprav sem vselej prihajal kot gostujoči in zatorej na tivolski parket vedno znova stopal kot na osovraženi nasprotnikov teren, ostaja Hala Tivoli nekaj magičnega, velikega in nepreseženega. Tudi ko sem kasneje gledal tekme v večjih dvoranah in tudi takrat, ko sem sedel na San Siru, drugem največjem stadionu v Evropi, in je poleg mene norelo še več kot 40 tisoč vročekrvnih Italijanov, nisem podoživel podobnega občutka osuplosti in neke vrste zavedanja lastne majhnosti kot nekoč v Hali. In četudi bi me kateri od mojih uspešnejših košarkaških kolegov znal okrcati, češ, da je temu tako samo zato, ker moja športna kariera, če ji sploh lahko tako rečem, ni dočakala nastopov v Pionirju, Blaugrani ali Madison Square Gardenu, sem prepričan, da nobena omenjenih dvoran s svojo velikostjo mojih odraslih oči ne bi uspela očarati tako močno, kot je Hala Tivoli nekoč očarala oči majhnega Slovanovega pionirčka.

Ena najbolj žalostnih resnic odraščanja je prav manjšanje sveta okoli nas. Z vsakim dnem, bolj zrelim in odraslim, se nam stvari okoli nas dozdevajo vedno manjše in vedno  manj nenavadne, manj osupljive in nenavsezadnje vedno bolj samoumevne. Odrasla samoumevnost pa je od nekdaj največji nasprotnik otroškemu dojemanju sveta kot nečesa mogočnega, skrivnostnega in magičnega. Ko torej svet okoli nas postane samoumeven, ko to postane naš sleherni vsakdanjik, potem življenje počasi, a neizogibno začne izgubljati svoj čar. In svojo veličino. Ko je tako mnogo let kasneje Hala Tivoli s svojo velikostjo, s svojimi približno štiri tisočimi sedeži, zame postala nekaj samoumevnega, ko sem začel redno zahajati na tekme evrolige in spremljati spopade med Davidom in Golijatom, kjer je naš David iz tedna v teden grenil življenja golijatskim favoritom, sem pač svoje otročje navdušenje nad samo dvorano zamenjal za najstniško navdušenje nad Markom Miličem, Šarunasom Jasikevičiusom, Arielom McDonaldom, Vitalijem Nossovom, Markom Tuškom in drugimi zvezdniki v zeleno-belih Olimpijinih dresih.

In Green Dragonsi so iz svojega kota dvorane zavpili: »Dejmo cela hala! Dejmo cela hala!« in ostalih nekaj tisoč gledalcev nas je stopilo na noge in se na en glas zadrlo: »Olimpija! Olimpija!«. In ko je igralcu Panathanaikosa na črti prostih metov zadrhtela roka, smo bili vsi do zadnjega prepričani, da se je to zgodilo prav zaradi našega huronskega pritiska. Ko je v naslednjem napadu njegovemu soigralcu žoga ušla izven igrišča, smo bili vsi zadovoljni sami s sabo in smo navdušeno poskakovali ob svojih sedežih in si drug drugemu čestitali za pridobljeno žogo.

To so bila leta velike Olimpije. Leta, ko smo se uvrstili na Final Four v Rimu. Pravim smo, čeprav bo marsikdo podvomnil o moji resnični soudeležbi pri tem uspehu. A tako je pač pri navijačih. Mi vselej pripovedujemo, da smo se uvrstili na Final Four v Rimu, čeprav se uradno poročilo glasi, da so si udeležbo v Rimu priborili zgolj igralci Olimpije in mogoče še v tistih časih vsemogočni Zmago Sagadin. A tako se je poklopilo, da so moja najstniška leta, zadnje obdobje v življenju, ko se je človek še sposoben iskreno in brezglavo navdušiti nad čim zares postranskim, sovpadla z enim najsijajnejših obdobij v zgodovini KK Olimpije. Zaradi tega so bili Olimpija in vsi njeni igralci zame res veliki. Če sem takrat v starem kinu Union naletel na Ariela McDonalda in Derrena Henrieja, je bil to dogodek, o katerem sem potem pripovedoval sošolcem in svojim klubskim soigralcem. Tako se danes zelo dobro spominjam, da je bil tistega dne Američan Henrie, izjemni tivolski ostrostrelec, v kinu oblečen v ceneno fluorescentno modro, šuškavo trenerko, ki mu je bila za povrh še nekoliko premajhna (niti približno se ne spominjam filma, ki smo ga gledali). Prav tako se spomnim, kako smo se navduševali nad pojavo Vitalija Nossova, dobrodušnega in rdečeličnega ruskega velikana z najbolj leseno roko v Evropi, ki se je po Ljubljani prevažal v starem Renaultu 9, in sicer tako, da je med koleni stiskal pogrbljeno glavo in volan, menjalnik pa na slepo iskal nekje spodaj pod desno nogo. V tistem času so nas neskončno zabavale tudi interne gostilniške zgodbice podobne tisti, da Marku Tušku zaradi igralniških dolgov grozi črnogorska mafija in da ga pred hujšimi posledicami varuje le še legendarni Žarko Đurišić alias Žare s svojimi dobrimi balkanskimi vezami. Bili smo navijači in smo iz vsega grla vpili: »Olimpija! Olimpija!«. Morda nismo bili ravno fanatični do te mere, da bi se po Ljubljani sprehajali v dresu Marka Miliča, se pretepali z navijači drugih klubov in ob porazih metali televizorje skozi okna ter doživljali srčne napade, a bili smo navijači in s ponosom smo navijali za Olimpijo, ko je v osmini finala izločala večnega rivala Cibono, v četrtfinalu pa še grški PAOK. Olimpija je bila zame dovolj velika, da sem ji javno izkazoval svoje spoštovanje in pred množico skandiral imena igralcev in takoj zatem še tisti znani poziv Green Dragonsov: »Jaaaaavi se! Jaaaaavi se!«. In to ne zaradi šova samega, kakor sem se dosti let pozneje na San Siru iz čiste zajebancije in zaradi boljšega občutka drl »Adriano! Crespo! Figo!«. Olimpija je bila pač takrat zame dovolj velika, da sem se drl s ponosom in pred vsemi brez sramu razkril svojo identiteto majhnega navijača, enega tisočih, po ničemer drugačnega ali izstopajočega. Zaradi velikosti Olimpije sem sam pristal ostati majhen in nepomemben in se vsak drugi četrtek zvečer povsem stopiti z nepregledno množico nerazločnih individuumov, ki se derejo: »Dejmo cela hala!«

Velikost KK Olimpije je takrat pozitivno vplivala tudi na našo velikost. Če se spomnim Red Tigersov, navijačev KK Slovana, ki so se golobradi stiskali ob treh ropotuljicah in nekoč že zavrženem bobnu ter komajda preglasili umirjeno komentiranje ostalih gledalcev, smo bili mi, ki smo ob četrtkih navijali na tekmah evrolige, veliki frajerji. Oni so namreč spodbujali svoje ljubljence na tekmah z Rogaško Slatino in Idrijo, tako da proti nam enostavno niso imeli šans. Mi na tekmah proti njim sploh nismo napenjali grl, ampak smo v miru spremljali tekmo in celo ploskali ob lepih potezah Slovanovcev. Pravzaprav, če dobro pomislim, sem na tistih tekmah navijal za Slovan. Navijanje za Olimpijo na tekmah slovenskega državnega prvenstva ni imelo nobenega smisla. Olimpija je bila razred ali dva višje in zato je bilo tudi nam zanimiveje gledati, kako jo včasih senzacionalno premagujejo Savinjske Polzele in Interierji Krško, kako njihovih triinpetdeset zariplih navijačev v Hali Tivoli pušča srce in dušo, medtem ko prisostvujejo nastajanju zgodovine njihovega malega kluba. Te njihove velike zmage ob vikendih so bili naši mali porazi, nepomembni in v hipu pozabljivi, saj nas je v četrtek čakalo gostovanje Kinderja iz Bologne ali gostovanje pri Bennetonu v Trevisu. Ko smo tako jebivetrsko zapuščali dvorano in prezirljivo gledali gručico pijanih podeželskih slavljencev, niti za trenutek nismo pomislili, da nas podobno prezirljivo ob naših uspehih gledajo, denimo, privrženci Real Madrida in si mislijo, da so se njihovi igralci v Hali Tivoli pač šparali za sobotni derbi z Barcelono.

Vprašanje, ki mi je nerazjasnjeno ostalo vse do danes, se torej glasi: Ali smo v njihovih očeh (v očeh navijačev velikih evropskih klubov) kdajkoli, tudi takrat, ko smo igrali na Final Fouru v Rimu, postali vsaj malce večji, kot so bili takrat v naših očeh KK Zagorje in KK Rogaška? Ali pa je, nasprotno, Hala Tivoli na njih delovala podobno kot na nas vse tiste šolske telovadnice z dodanimi tribunami, v katerih se je igrala slovenska prva liga? Najbrž je bilo temu res tako, saj oni niso vedeli in še danes ne vedo, da je leta 1970 prav v Hali Tivoli Jugoslavija postala svetovni prvak in da so takrat jedro reprezentance tvorili prav igralci KK Olimpije, ki je bila v tistih letih na enem svojih vrhuncev. Najbrž sploh ne vedo, da je slovenska košarka izšla iz bogate tradicije jugoslovanske košarke, ki je v svoji zgodovini sestavila kar nekaj različnih moštev, ki so se na svetovnih prvenstvih dobesedno poigravali s svojimi nasprotniki. Tudi z ljubljenci omenjenih navijačev. Najbrž tudi ne vedo, da so v Hali Tivoli prepevali Luis Armstrong, B.B.King, The Queen, Iggy Pop, Bob Dylan in drugi velikani. Najbrž jim sploh ni mar. Toda, ali je mar nam?

Bojim se, in vse bolj upravičen se mi dozdeva moj strah, da smo se nalezli tega tujega, prezirljivega pogleda na našo Halo Tivoli ter da je danes sami gledamo s tujimi očmi, z očmi velikih. In zato je naša draga Hala, naša največja dvorana za nas iz dneva v dan vse manjša. Gledamo jo z očmi ljudi, ki zanemarjajo njeno zgodovino, ki zanemarjajo kako močno je Hala Tivoli povezana z našimi življenji. Gledamo jo z očmi ljudi, ki preštevajo sedeže in merijo prostore za svoje delegate in mi jim prikimavamo ter jih spodbujamo v njihovem prepričanju, da so njihove dvorane večje, boljše in lepše. Verjamemo jim, da imajo bogatejše zgodovine, slavnejše klube in veličastnejše zgodbe. S svojo ponižnostjo, s svojim klečeplazenjem, s svojim strahospoštovanjem in s svojim prezirljivim odnosom do lastnih spominov smo se pomanjšali najprej v lastnih in nato še v tujih očeh, kar je nedvomno začaran krog, saj nas njihovi pogledi le še bolj pritiskajo k tlom in nepovratno tlačijo v našo majhnost.

Ponos pa bi moral biti občutek, ki ga ne poznajo le veliki.  

Zakaj potrebujemo stadion ali dva?

Kadarkoli se razvije debata o nogometnem stadionu v Ljubljani, ljudje iz meni neznanih razlogov najprej pomislijo na slovensko nogometno ligo in na velike derbije med Domžalami in Livarjem iz Ivančne Gorice, na blatna igrišča brez reflektorjev in tribun, na Milana Osterca Jagodo, ki na stara leta spet trese slovenske mreže, in na vse tiste trenerske face, ki so že sedemkrat zakrožili med slovenskimi prvoligaši in zdaj že tretjič v zadnjem letu in pol trenirajo Dravo ali Primorje.

Ko so leta 1925, ali malo prej, gospoda Jožeta Plečnika prosili, da izdela načrt za osrednji mestni stadion, pa so pri katoliško usmerjeni Orlovski telovadni organizaciji želeli predvsem konkurirati liberalnim Sokolom in njihovim množičnim telovadnim srečanjem. A izpadlo je, da so ga dokončali šele nesrečnega leta 1941 in da je bil prvi zgodovinski dogodek povezan z Bežigrajskim stadionom prav neslavna domobranska prisega okupatorju.

Takšna je pač usoda ljubljanskega stadiona. Najprej je bila politika, potem je bil fuzbal.

Obnova bežigrajskega lepotca in izgradnja novega, sodobnega športnega objekta v Stožicah zato tudi danes nimata prav veliko zveze z nogometom. Če bi imeli, bi bila že zdavnaj obnovljena oziroma zgrajena. Evropska nogometna zveza UEFA je namreč že pred leti prepovedala uradne evropske tekme za Bežigradom, saj stadion v središču mesta s sedmimi in pol parkirnimi mesti, tremi štangami za zaklepanje koles, provizorično tekaško stezo in legendarnim analognim semaforjem ni primeren za kaj drugega kot za sprehajališče ljubljanskih psov. S kratko postrižene travice bi lahko namreč ljubljanski pasjeljubci brez težav pobirali drekce svojih ljubljenčkov.

Je pa res, da bi bil tudi takšen stadion z majhnimi arhitekturnimi posegi povsem primeren za nastope Interblocka v prvi slovenski ligi. Zato, če že vidi Joc Pečečnik v tem kakšen smisel, ni nobenega razloga, zakaj bi ga kdo pri tem želel ovirati. Le nadzor spomeniškega varstva naj mu Zoki obesi za vrat, da ne bo namesto stare Plečnikove stavbe postavil kazinoja s svojimi igralnimi aparati.

Povsem drugo vprašanje pa je, ali Ljubljana kot moderno evropsko mesto in prestolnica Slovenije res potrebuje še svoj stadion v Stožicah. Prostoren, moderen ter športnikom in gledalcem prijazen športni objekt. Mogoče res ne obstaja dvajset tisoč ljudi, ki bi vsako nedeljo gledali domače tekme Olimpije, ko bo ta spet igrala v prvi ligi, a tudi v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma ne nastopa le orkester slovenske filharmonije in v Koloseju ne vrtijo samo slovenskih filmov. V Stožicah bi lahko vsakih nekaj let lahko gledali Barcelono, Arsenal ali Juventus, če bi kakšen izmed teh klubov zalutal v predtekmovanje Lige prvakov, in če bi Olimpija slučajno spet kdaj postala slovenski prvak. Vsako leto bi si lahko ogledali še eno ali dve vrhunski evropski reprezentanci v kvalifikacijah za EP in SP. In to bi bilo, kar se tiče nogometa, vse.

Vse ostalo pa je politika. Zmago Jelinčič bi najbrž imel stadion, ker bi bil lepši od splitskega Poljuda, Zoran Janković zato, ker ga je pač obljubil svojim volivcem, neki novi domobranci pa bi na ogrevani talni površini lahko bolj sproščeno prisegli morebitnemu novemu okupatorju.

Politika je gradila in še vedno gradi pediatrično kliniko, džamijo, avtoceste, topli domek Jelke Strojan in politika bo gradila tudi stadion. Če jih nikoli ni resnično zanimalo, kako nujno otroci potrebujejo svojo bolnišnico, zakaj slovenski muslimani potrebujejo svoj verski objekt, čemu slovenski vozniki hočemo hitre ceste in zakaj si Strojanovi še naprej želijo živeti v Sloveniji, jih najbrž ne bo zanimalo niti to, zakaj si jaz, kot velik ljubitelj nogometa, želim imeti v Ljubljani novi nogometni stadion.

Zame namreč obstaja le en majhen in s političnega vidika nadvse nepomemben razlog. Nekoč bi rad svojega sina peljal na ta ljubljanski nogometni stadion gledat nogometno tekmo pred nabito polnimi tribunami, tako kot sem sam kot dvanajstletni deček leta 1992 za Bežigradom v gužvi in dežju gledal zgodovinsko tekmo Olimpija-Milan. Skozi dežnike sem lovil poteze Marca van Bastna in njegovih soigralcev in v zame čarobnem vzdušju desettisočglave množice doživljal enega najlepših trenutkov tistega obdobja moje mladosti. In samo zato, da bi svojemu sinu nekoč lahko omogočil podobno nepozabno doživetje, si želim, da dobi Ljubljana kmalu svoj stadion v Stožicah.

Če bom imel hčerkico, pa ga lahko Zoki še zmeraj preuredi v trgovsko-stanovanjski kompleks in mastno zasluži.