Kaj se dogaja s slovenskim rokometom?

Naši rokometaši se niso uvrstili na svetovno prvenstvo na Hrvaškem in to je prava mala katastrofa, saj smo zapravili priložnost, da slovenski navijači naslednje leto v hrvaških dvoranah pričarajo vroče in povsem domače vzdušje ter s tem povzročijo pravo malo rokometno evforijo, ki bi našim omogočila pohod na svetovni vrh, kamor tudi spadamo.

A sam ne bi razpredal o tem, zakaj smo na koncu koncev izgubili proti Slovakom. Miro Požun je rekel, da je kriv on in jaz mu verjamem. Predlagam, da ga za kazen pozimi vržemo v Ljubljanico, ki naj ga odnese daleč stran. Podtaknimo ga, recimo, Hrvatom ali Srbom. Naj za kazen eno leto brezplačno čisti dvorano Golovec. Kaznujmo ga tako, da bo zaleglo in da nobenemu selektorju več ne pade na pamet, da izgubi proti Slovakom.

Ampak Požun gor ali dol, meni se zdi večji problem trenutni položaj rokometa znotraj slovenskega športa. Zdi se mi celo, da je ta poraz samo žalosten odraz tega.

Če bi mene sredi noči zbudili in vprašali, kateri je slovenski šport številka 1, bi rekel rokomet. Bili smo drugi v Evropi, Celjani in Krimovke so zasedli evropski klubski vrh. Poleg tega smo organizirali evropsko prvenstvo v rokometu, naši rokometaši imajo vidne vloge v mnogih najboljših evropskih klubih …

In če je še nekako logično, da ima slovenska košarka glede na velike mednarodne uspehe klubov in posameznikov primerno pomemben položaj v naši družbi pa je povsem nelogičen depriviligiran položaj slovenskih rokometašev glede na nogometaše in tudi hokejiste.

Da v Sloveniji želimo na vrhunskem nivoju peljati zgodbo skoraj vseh znanih ekipnih športov (nogomet, košarka, rokomet, hokej, odbojka, vaterpolo itd.) je posledica na eni strani nasledstva bogate tradicije jugoslovanskega ekipnega športa, ki se ga je razvijalo v duhu bratsva in enotnosti, na drugi pa sodobne slovenske nerazumnosti, ali kar blaznosti, in predvsem odsotnosti kakršne koli strategije v razvoju vrhunskega športa pri nas.

Da nam je to do sedaj uspevalo, je pravi mali čudež. Uspehi slovenskega ekipnega športa so, ko jih tako na hitro združimo, pravzaprav neverjetni in z našo raznoliko ekipno uspešnostjo se lahko primerjajo samo redki največji svetovni narodi (Italija je nula v rokometu, Španci ne igrajo hokeja, Velika Britanija pa sploh ni slišala za odbojko, košarko in rokomet).

A v zadnjih letih se je izkazalo, da za vse to le ni dovolj denarja v našem tako zelo opevano razvitem gospodarstvu.

V Ljubljani je Zoki zjebal moški rokomet, Schollmayer je v sodelovanju z Zidarjem in ostalimi mešetarčki pokopal nogomet, košarko so kekci razstavili na prafaktorje in jo zdaj rožletki spet zelo počasi sestavljajo. V Mariboru košarka že leta ne obstaja več, nogomet pa so tupkoti vmes že tudi zafurali in zdaj z Zlatkotom štartajo znova. Na obali so pred leti že skoraj sramotno pozabili na šport, a se v zadnjem času prebujajo ravno z rokometom. Hokej je nekoč živel na Bledu, kjer zdaj igrajo odbojko, košarkaška evroliga se je igrala v Novem mestu in Laškem. V nekem dokaj žalostnem trenutku so center slovenskega ekipnega športa postale kar Domžale. Katastrofa!  

In žrtev vsega tega je še najbolj naš rokomet. Zanj nihče ne skrbi, ker imamo Pivovarno Laško in Gorenje, ki furata svoja kluba na evropskem nivoju in s tem vzdržujeta tudi slovensko rokometno ligo. Vsako leto se jima še kdo priključi in to je to.

Po mojem mnenju se danes kažejo posledice izgona slovenskega moškega rokometa iz prestolnice. Celje je nedvomno pravo središče rokometa pod Alpami in bo to tudi ostalo, a z močnim Slovanom bi dobili velike derbije in rivalstvo, ki bi pritegnili pozornost v Ljubljano zazrtih medijev in širšega slovenskega občinstva, s tem pa tudi sponzorjev. Slovan bi z nastopi v Evropi morda kdaj napolnil tudi novo nastajajočo veliko športno dvorano v Stožicah (samo namig Zokiju!).

Spodrsljaj rokometašev proti Slovakom nas tako danes sili k razmisleku o tem, da se je morda potrebno odločiti, v katere športe bomo mali Slovenci resno vlagali svoje denarce in kateri športi lahko tudi v prihodnje redno prinašajo vrhunske rezultate na svetovnem nivoju. Nogomet to zagotovo ni in to je potrebno čimprej jasno povedati in presekati agonijo.

Moja izbira sta košarka in rokomet. Morda tudi hokej, da ne bodo Jeseničani jezni. Odbojka, vaterpolo in nogomet se mi pač zdijo v Sloveniji zgrešene investicije. Podobno kot samooklicani podvigi Martina Strela, Humarjeve himalajske nebuloze in vsi ostali nešteti kvazi olimpijski športi, ki iz državne blagajne odnašajo lepe denarce.

Sam bi bil zato radikalen. Strogo bi določil nekaj vrhunskih športov, ki jih bo Slovenija bogato podpirala in skrbno razvijala, ostali pa marš med rekreativce. Drugače ne gre.

p.s.: Sploh če bo Janša zjebal Pivovarno Laško, največjo prijateljico športa v Sloveniji, ki je posodila ime že trem evroligaškim klubom v Sloveniji. Košarkašem iz Laškega, nogometašem iz Maribora in seveda celjskim rokometašem. Respect!