Plavam jaz, zraven pa Peter Mankoč …

Pred dobrimi tremi leti sem v čakanju na zagovor diplome in med iskanjem svoje prve službe vplačal letno vstopnico za bazen. Skupaj s prijateljem sva tako približno trikrat na teden zjutraj hodila na rekreativno plavanje in tako razbijala monotomijo najinih absolventskih časov ter drug drugega reševala pred celodnevnim poležavanjem.

 

Sam sem bil od nekdaj ponosen plavalec. To ne pomeni, da sem kadarkoli komurkoli dokazal svoje plavalske sposobnosti, a ker sem imel babico na morju, sem sam sebe nekoč prepričal, da sem morski človek in da sem v vodi vsaj tako domač kot Ian Thorpe.

  

Tako sem tudi v bazenu športne fakultete na Kodeljevem dva meseca kravlal v prepričanju, da bi me, če bi me le zagledal, kakšen trener plavanja mimogrede zamenjal za kakšnega od svojih varovancev.

 

Tako je prišlo neko sredino jutro, ko sem plaval še posebej hitro. Delal sem močne zamahe s svojimi dolgimi rokami, ujel sem pravi ritem, usklajeno mahal z nogami in kot strela šibal gor in dol po bazenu. Potem pa me sredi moje desete dolžine zmotijo precej veliki valovi. Malo pogledam okoli sebe in ugotovim, da na sosednji progi plava nekdo vsaj trikrat hitreje kot jaz. Najprej sem pomislil, da sem se pač za trenutek zamislil in da ga lahko ujamem, če se potrudim.

 

Kmalu pa sem ugotovil, da nimam šans. Na sosednji progi je namreč plaval nihče drug kot Peter Mankoč, najhitrejši človek na svetu v malih bazenih.

 

Po eni strani se je moja zavest ponosnega plavalca v trenutku razblinila, saj me je Peter s svojim gliserskim zamahom prehiteval dvakrat v eni dolžini. Po drugi strani pa sem bil kar zadovoljen ob ugotovitvi, da plava ob meni svetovni prvak.

 

Dvomim, da imajo rekreativci kjerkoli na svetu takšno čast. Včasih nas tudi naša mala deželica v svoji majhnosti prav prijetno preseneča. Zdaj, ko je Pero ponovno premagal vso svetovno plavalno elito, se zato lahko ponosno nasmehnem in rečem:

 

»Midva sva pa s tem Mankočem včasih plavala skupaj!«