Spet počitnice

Vučko bo spet malo počitnikoval, zato se vidimo, slišimo in beremo spet oktobra.

Doping, doping, samo doping

Ob vsakem velikem tekmovanju vsi pametujemo o dopingu. To nekako sodi zraven, tako kot tudi ura Iva Milovanovića vedno meri čas nogometnih tekem. Vedno se najde nekaj grešnih kolesarjev, dvigovalcev uteži, atletov in drugih dopinških asov, ki se potem najprej sprenevedajo, nato izmikajo, nato protestirajo, nato jokajo in na koncu kesajo. Tako je bilo z našo Jolando, tako z drugimi, ki so jih dobili. In vedno znova se potem najdejo neki veliki in zelo pametni strokovnjaki, ki vehementno zatrjujejo, da so dopingirani vsi, ki tečejo na 100 metrov pod desetimi sekundami, da so doping mojstri pet let pred mojstri, ki doping odkrivajo, da je to pač draga stvar, ki si jo lahko privoščijo le bogati športniki, da imajo prste vmes tudi sponzorji in šefi reprezentanc, da brez dopinga ni športa in tako naprej in nazaj vedno znova vse isto.

In kaj še dodati?

Nič. Glejte košarko. Tam ti doping v resnici bolj malo pomaga. Pri fizični pripravljenosti, moči in vzdržlivosti še, a ti noben doping ne omogoča zadevanja trojk z leseno roko. Tudi vsi slovenski fuzbalerji bi bili lahko dopingirani pa ne bi driblali kot Brazilci.

Ja, doping afere pač vsakič znova povzdignejo nekatere kompleksnejše, pretežno ekipne, športe, kjer ni vse samo v fizični moči, hitrosti in vzdržljivosti. Če atletika, kolesarjenje in nekateri drugi športi z dopingom izgubljajo svoj čar, pa ga košarka in nogomet nikakor ne. Zato je NBA do dopinga precej ravnodušna, pa tudi FIFA in UEFA nekako v tem ne vidita bistvenega problema.

Sam pa ne vidim bistvenega problema niti v atletiki. Če osem ljudi teče pod desetimi sekundami in so potemtakem vsi dopingirani, potem je boj enakopraven, a ne? In Usain Bolt je najboljši?

Razen, če niste prepričani, da bi dopingirani Matic Osovnikar tekel še hitreje? Sam močno dvomim.

Ena medalja na 400 tisoč Slovencev

Pred kratkim je LA Times objavil lestvico najboljših držav po številu osvojenih medalj na število prebivalcev. Na tej lestvici je takrat vodila Slovenija (zdaj nas je, mislim, prehitela Jamajka), ki je imela eno osvojeno medaljo na 500 tisoč prebivalcev (potem je zajadral še Žbogar).

 

Če pomislim še na to, da so nas veslači razočarali (četrto mesto je sicer odličen rezultat), da je imel smolo Petkovšek in da je kiksnil Kauzer, potem smo Slovenci naenkrat najbolj športni narod na svetu. Imamo nekje 40x več medalj od Kitajcev, ki imajo eno medaljo na vsakih 20 milijonov. Da Indijcev, ki so letos osvojili prvo zlato medaljo v zgodovini, sploh ne omenjam 

 

A v resnici to sploh ni nič presenetljivega. Zdrav duh v zdravem telesu je naš moto. Naš predsednik vlade za šalo zleze na Triglav, kamor je za šalo vsake toliko zlezel tudi bivši bivši predsednik države. Eden kandidatov za novega premierja pa je tako ali tako odvisnik od fitnesa. Mi imamo Tomaža Humarja, Martina Strela, Jureta Robiča, Dušana Mravljeta, Dava Krničarja in še nešteto drugih nepopustljivih športnih frikov, ki so življenje podredili trpinčenju svojega telesa in naše potrpežljivosti. Šport je pri nas posebna zgodba. Boj Slovenca s samim seboj je nekaj zakoreninjenega tako globoko v naši zgodovini, kulturi in miselnem ustroju, da v trenutku, ko ta strast privre na dan, ruši vse pred seboj.

 

Naša zgodovina je seveda zajebana. Že to, da je tu na prepihu svetov, koder so se sprehodile vse morilske povorke našega štetja, človek preživel, je uspeh vreden medalje. Nekaj odpornega, pokončnega, trmastega in nepopustljivega se je moralo razrasti pod prsmi teh ljudi, ki so se za večno ujeli na sončni strani Alp.

 

Potem pa je tu še ves ta nemir. Kako že na jadranski plaži prepoznate Slovenca? Ker počne vse živo (od srfanja in potapljanja pa do vodne aerobike), samo na kraj pameti mu ne pade, da bi se za tri tedne zavalil v najdebelejšo jadransko borovo senco in preživel dopust v klasični ‘montenegro’ pozi, ki dokazano sprošča duha in pomirja živce. Tega pač Slovenec ne potrebuje. Aktivne počitnice so naša, slovenska, pogruntavščina.

 

Potreba po gibanju je našemu človeku namreč prirojena in ko se ta sreča s slovensko trmo, pridnostjo, vztrajnostjo ter Janezom Kocjančičem, Milanom Zverom ali Tonetom Vogrincem, se rojevajo junaki. Pet medalj je šele začetek. Zdaj začenjamo zares. Vse to je bilo le ogravanje. 

 

p.s.: Iskrene čestitke Primožu Kozmusu, Vasiliju Žbogarju, Sari Isaković, Rajmondu Debevcu in naši Luci Polavder. Bravo mojstri in mojstrice!

 

Konec počitnic

Po daljšem premoru sem spet z vami. Sicer še vedno brez televizorja in interneta v svojem novem domu, a bo že kako šlo.

Vmes nisem komentiral neuspeha naših košarkašev (ki je bil vsaj malenkostno pričakovan, a vseeno vreden naziva blamaža), legendarne izjave trenerja Domžal, ki je bil zelo zadovoljen po porazu z 0:3 proti Dinamu (že zaradi te izjave bi ga v vsakem resnem klubu vrgli na cesto, primeren pa bi bil tudi doživljenjski suspenz s strani Nogometne zveze Slovenije), prestopa neštetih NBA igralcev v bogate evropske klube (šuška je pač še vedno šuška, športni motivi pa so v slabših NBA klubih na ravni naše trim lige) in maestralne otvoritve olimpijskih iger v izvedbi enega mojih najljubših filmskih režiserjev Zhanga Yimouja. Ob tem komentar sploh ni potreben. Še Žibratov ne.

In ob koncu naj še čestitam naši Sari Isaković za njen neverjeten uspeh in še bolj neverjeten rezultat. Bravo Sara.

Za športno-publicistične sladokusce: Hudolin vs. Mehle

Vsi, ki radi prebirate sočno, lucidno in domiselno pisanje ter razmišljanje o športu, bodite pozorni na dopisovanje med Jurijem Hudolinom in Borutom Mehletom, ki od prejšnje sobote poteka v Dnevnikovem Objektivu. Nostalgično, hudomušno, zabavno pa z veliko pristnega odnosa in resnične ljubezni do športa.

Ni vsak pesnik hakljav

Da pesmi pišejo tisti, ki so v šoli med telovadbo pazili le na to, da jih kakšna žoga ne bi zadela v glavo in na to, da niso kazali svojih suhih, snežno belih in skrajno lesenih okončin, ki so ob tekanju po telovadnici nekontrolirano mahale na vse strani in bile nevarne za vse mimoidoče in za njih same, je seveda stereotip, ki ga je potrebno zavreči.

 

Slovenska literarna nogometna reprezentanca je namreč polna pesnikov, pisateljev in publicistov, ki žogo brcajo zelo spodobno in skoraj bi lahko dejali, da narod, ki ima takšne pesnike, ne potrebuje profesionalnih fuzbalerjev. Sredi maja se bo ta zborček umetnikov na Dunaju spopadel z literati iz Avstrije, Madžarske in Švice. Sam zaradi raztrganega meniskusa ne bom mogel sodelovati, bom pa zato v stilu Eduarda svoji reprezentanci nudil moralno podporo.

 

Za konec le še seznam nastopajočih: Matjaž Pikalo (kapetan) Esad Babačić, Tadej Čater, Primož Čučnik, Miha Guštin, Iztok Lovrič, Tomi Meglič, Vladimir Mihajlović, Boštjan Narat, Peter Ortar, Vlado Škafar, Marcel Štefančič, Aljoša Ternovšek, Rok Vilčnik.

 

Sretno drugovi umjetnici!  

Izšla je knjiga Čefurji raus!

Vem, da športniki niso ravno knjigožerci, a tokrat gre za knjigo, v kateri igra šport pomembno vlogo. Sploh, če pogledate naslovnico.

V kratkem gre za zgodbo o nadarjenem mladem košarkašu, ki pa zaradi spora s trenerjem preneha s treniranjem košarke in se odloči za posedanje pred blokom, pijančevanje, pretepanje in podobne blesarije. Kmalu nastopijo težave s policijo, z očetom in celim svetom.

Knjiga govori o čefurjih in Fužinah, napisana pa je v avtohtonem jeziku – fužinščini!

Na www.airbeletrina.si najdete tudi odlomek iz romana.

Dobite jo v vseh bolje založenih knjigarnah.