White men can’t jump

 

Včeraj sem po televiziji po dolgem času ujel kultni basketaški film White men can’t jump. Moram priznati, da še zdaleč nisem ljubitelj športnih filmov, a ta film je nekaj posebnega.

Wesley Snipes, Woody Harrelson in Rosie Perez so carski. Razgreto losangeleško ozračje in dosledno pomanjkanje politične korektnosti v medrasnem dialogu na basket igrišču sta sicer aduta tega filma, a najboljši del je pravzaprav ljubezenska zgodba Billyja in Glorie. 

Polna strasti in prenagljenih odločitev, polna vzponov in padcev, polna gobezdanja, polna neumnosti. Billy in Gloria sta tako posrečeno vsakdanja lika, da se ju ne bi sramovala niti Spike Lee in Martin Scorsese. Ona vsa v svojih butastih sanjah o nastopu v kvizu, on v svojih noro nespametnih odločitvah. Skupaj večno brez denarja in večno na begu pred mafijskim a bratoma Strucci.

Billyju in Gloriji od začetka do konca filma ni pomoči. A hkrati se imata neskončno rada in njuna ljubezen je vidna in čuteča. Poglejte si samo zgornji prizor v postelji. Ljubezen pač ni sestavljena samo iz premišljenih romantičnih besed in inteligentnega ljubezenskega čvekanja. 

Na koncu se ona odrola po svoji poti zvezdnice kviza, on pa z Wesleyjem Snipesom premaga dve ostareli legendi ulične košarke in pobere 5000 dolarjev. Njuna ljubezenska zgodba se zaključi z Billyjevim otožnim razmišljanjem o tem, da je Gloria tokrat res odšla za vedno. Nič patetike, samo neskončna otožnost okopana v zahajajočem kalifornijskem soncu.

White men can’t jump je bil legendarni film za nas mlade košarkaše v začetku devetdesetih. A je hkrati tudi ena najlepših ljubezenskih zgodb ameriškega filma tega obdobja.

Povrh vsega pa še zakladnica for, ki se začnejo z ‘Your Mamma …’

Ježica – Moj klub

Danes sem oblekel majico na kateri piše Ježica – Moj klub in sem malo nostalgičen.

Dolgo že ne spremljam tekem KD Ježice na ŠRC-ju, le enkrat letno se oglasim na 24ih urah košarke, na penzionistični košarki in pijanki. Samo nazadnje smo tam gledali tekmo Slovenija-Grčija in ne vem, kako sem bom letos pripravil do tega, da grem spet tja obujat spomine. 

Kot bi rekel Đole so zdaj tam ‘neki novi klinci’ in samo še par starih fac. A tam, v ježiški dvorani, je še vedno v zraku ena najlepših epizod moje mladosti. 

Sem vas opozoril, da sem nostalgičen:))

La vida tombola

Šest let sem bil star, ko se je Diego Armando Maradona v Mehiki poigraval z branilci Anglije, Nemčije in drugih nesrečnikov, ki so leta 1986 naleteli na nepremagljivo Argentino. Moj prvi veliki idol, moje prvo svetovno prvenstvo in moje prvo navijaško zmagoslavje. Mali Veliki je bil in ostal največji umetnik med športnimi geniji in največji genij med športnimi umetniki. Mislim, da se tako nadarjen športnik ni rodil nikoli prej in nikoli pozneje. Njegovo veličanstvo Michael Jordan mu po nadarjenosti sploh ni blizu. Ne Ronaldihno, ne Messi, ne Ronaldo mu ne sežejo do kolen.

 

‘La vida es una tombola’ prepeva danes Manu Chao, katerega velik oboževalec sem postal mnogo let pozneje, ko se je Mali Veliki že upokojil in se je le še neuspešno boril z odvisnostjo od kokaina, ki mu je uničila športno kariero.

 

Tragična je življenjska usoda Malega Velikega. Njegov veliki comeback na svetovnem prvenstvu v ZDA je ustavila dopinška afera. Nikoli mi ni bilo žal športnikov, ki so jih ujeli na doping kontroli (tudi Jolande mi ni žal). Le zanj mi je bilo hudo. Le zaradi njega sem trpel in obžaloval, da so ga ujeli.

 

Zakaj se je moral po tistem golu kot hipnotiziran zazreti v televizijsko kamero? Zakaj se je moral izdati? Zakaj niso pri FIFI takrat v imenu nogometa zamižali na vse svoje oči in ga pustili igrati naprej? Zakaj nismo vsi skupaj z njim še malo grešili? Mali Veliki je bil vreden tega greha.

 

‘La vida es una tombola’ prepeva danes Manu Chao in mene grabi neka hecna nerazumljiva žalost, ko ga poslušam in razbiram med španskimi besedami ime Malega Velikega in v njegovih preprostih verzih slutim njegovo zgodbo. Otožen sem, celo rahlo patetičen.

 

Hvala ti Mali Veliki.

 

Tvoj nekdanji, šestletni oboževalec se ti zahvaljuje za vse, ki si jih predribral na tistem prvenstvu v Mehiki pred dvaindvajsetimi leti. Predriblaj še smolo, ki se te tako drži.

 

Dejmo cela hala!

 

Ko pomislim na Halo Tivoli, se najprej spomnim neprebavljivega smradu starih garderob, v katere se je zajedel vonj prepotenih hokejistov. Spomnim se Marka Miliča, ki je poletel najprej čez motor in potem še čez avto, spomnim se največje treme v svojem življenju pred pionirskim festivalom, na katerem sem se zelo resno ogreval, zavzeto sedel na klopi za rezervne igralce in glasno spodbujal soigralce. Spomnim se dolgih razprav o tem, kako dolgega ima v resnici Anthony Reed in ali res nosi pod hlačami pajkice zgolj zato, da mu njegovo predolgo moško opravo nežno pritisnejo ob stegna. Spomnim se neskončno dolgih vrst pred Horsom in lakote, s katero smo ob treh zjutraj zverinsko napadali mesni sir, iz katerega je po tleh letelo neskončno število različnih prilog. Spomnim se šolskih plesov v Palmi, ki je bila nekoč Stopoteka (tista iz komada ‘Neda’ Parnega valjka), potem pa še marsikaj drugega, tako da danes nimam blage veze, ali še sploh obstaja. Spomnim se koncerta skupine Zabranjeno pušenje in Neleta, ki je bil takrat za nas največji car, pa Đoleta, ki je pel pet ur ‘u komadu’ za nekaj Slovencev in tisoče Hrvatov in Bosancev, ki so s svojimi avtobusi iz Splita, Mostarja in Osijeka zaparkirali pol Ljubljane. Spomnim se tudi Dimitrija Kovačiča, ki v svojo Halo ni spustil Riblje Čorbe in mi tako preprečil, da bi v živo slišal komad ‘Ostani đubre do kraja’, kar bi mi takrat res veliko pomenilo. Spomnim se gola, ki sem ga dosegel v dresu Gimnazije Bežigrad na tekmi proti srednji frizerski, ki pa nas je do konca tekme vseeno razmontirala. Spomnim se Scottieja Pippna, ki ga je pred Halo Tivoli zvabil Nike le zato, da je navdušeni množici mulcev zmencal par besed, si v Hotel Slon naročil hamburgerje iz McDonaldsa in odšel domov, ne da bi vedel, kje je sploh bil (mi pa smo zato, da bi ga videli v živo, v velikanski zaboj odložili svoje stare superge, ki v večini primerov niti niso bile tako stare).

In da, spomnim se nemočnih pogledov Predraga Danilovića, Dominiquea Wilkinsa, Dejana Bodiroge, Božidarja Maljkovića in drugih velikanov evropske in svetovne košarke, ki so Halo Tivoli zapuščali sklonjenih glav. Spomnim se vseh teh velikih evropski Panathinaikosov, Barcelon, Maccabijev, Kinderjev in drugih, ki so v Tivoliju gladko izgubljali proti Olimpiji. Olimpiji, ki je bila takrat velik evropski klub. A o tem kasneje. Za sedaj ostanimo pri Hali Tivoli.

Če se že pogovarjamo o majhnosti, je Hala Tivoli ena najmanjših dvoran v evroligi in kmalu ne bo več ustrezala niti zahtevam vodilnih ligaških funkcionarjev, ki neizprosno zahtevajo, da ima vsak evroligaš od leta 2010 dalje dvorano z vsaj deset tisoč sedeži. Če se že pogovarjamo o majhnosti, bi Hala Tivoli najbrž zadostovala kvečjemu potrebam kakega nemškega drugoligaša, v katerem vegetirajo odsluženi jugo asi in tretjerazredni Američani. A samemu se mi je kot nadebudnemu malemu košarkašu ta dvorana zdela največja na svetu. Še v svoji stari preobleki z rdečimi plastičnimi stoli nas je vse po vrsti navdajala s strahom, ko smo vstopali vanjo. Z visokih stropov so počasi, s pritiskom na gumb spuščali koše in naši pogledi, navajenih tesnih in zatohlih šolskih telovadnic, so se izgubljali na vse strani njene veličine. Naši glasovi so odmevali, odmevali so udarci žoge ob tla, piski sodnikove piščalke, kriki gledalcev, drsenje superg ob stari tivolski parket. Vse je bilo večje. Danes se pravzaprav zelo slabo spomnim svojega prvega nastopa v Hali Tivoli, takrat še v dresu pionirčkov Slovana. Mislim, da smo izgubili proti Olimpiji in nato premagali Vrhniko. Mislim. Nisem prepričan, če je bilo temu res tako. Ne vem, kako sem se odrezal, a se dobro spomnim posebnega občutka, ki me je preveval, ko smo se podili pod tivolskimi obroči, ki so bili takrat za vse nas še zelo zelo visoki, saj so se le redki med nami že uspeli dotakniti mrežice. Najbrž igralci Olimpije, ki so v Hali redno trenirali in igrali, nimajo podobnih spominov, saj so le-ti, predvidevam, skopneli med navlako vsakodnevne rutine in ponavljajočih se obiskov dvorane. A zame, ki živo pomnim vsak svoj nastop v tej dvorani, hramu slovenske košarke, čeprav sem vselej prihajal kot gostujoči in zatorej na tivolski parket vedno znova stopal kot na osovraženi nasprotnikov teren, ostaja Hala Tivoli nekaj magičnega, velikega in nepreseženega. Tudi ko sem kasneje gledal tekme v večjih dvoranah in tudi takrat, ko sem sedel na San Siru, drugem največjem stadionu v Evropi, in je poleg mene norelo še več kot 40 tisoč vročekrvnih Italijanov, nisem podoživel podobnega občutka osuplosti in neke vrste zavedanja lastne majhnosti kot nekoč v Hali. In četudi bi me kateri od mojih uspešnejših košarkaških kolegov znal okrcati, češ, da je temu tako samo zato, ker moja športna kariera, če ji sploh lahko tako rečem, ni dočakala nastopov v Pionirju, Blaugrani ali Madison Square Gardenu, sem prepričan, da nobena omenjenih dvoran s svojo velikostjo mojih odraslih oči ne bi uspela očarati tako močno, kot je Hala Tivoli nekoč očarala oči majhnega Slovanovega pionirčka.

Ena najbolj žalostnih resnic odraščanja je prav manjšanje sveta okoli nas. Z vsakim dnem, bolj zrelim in odraslim, se nam stvari okoli nas dozdevajo vedno manjše in vedno  manj nenavadne, manj osupljive in nenavsezadnje vedno bolj samoumevne. Odrasla samoumevnost pa je od nekdaj največji nasprotnik otroškemu dojemanju sveta kot nečesa mogočnega, skrivnostnega in magičnega. Ko torej svet okoli nas postane samoumeven, ko to postane naš sleherni vsakdanjik, potem življenje počasi, a neizogibno začne izgubljati svoj čar. In svojo veličino. Ko je tako mnogo let kasneje Hala Tivoli s svojo velikostjo, s svojimi približno štiri tisočimi sedeži, zame postala nekaj samoumevnega, ko sem začel redno zahajati na tekme evrolige in spremljati spopade med Davidom in Golijatom, kjer je naš David iz tedna v teden grenil življenja golijatskim favoritom, sem pač svoje otročje navdušenje nad samo dvorano zamenjal za najstniško navdušenje nad Markom Miličem, Šarunasom Jasikevičiusom, Arielom McDonaldom, Vitalijem Nossovom, Markom Tuškom in drugimi zvezdniki v zeleno-belih Olimpijinih dresih.

In Green Dragonsi so iz svojega kota dvorane zavpili: »Dejmo cela hala! Dejmo cela hala!« in ostalih nekaj tisoč gledalcev nas je stopilo na noge in se na en glas zadrlo: »Olimpija! Olimpija!«. In ko je igralcu Panathanaikosa na črti prostih metov zadrhtela roka, smo bili vsi do zadnjega prepričani, da se je to zgodilo prav zaradi našega huronskega pritiska. Ko je v naslednjem napadu njegovemu soigralcu žoga ušla izven igrišča, smo bili vsi zadovoljni sami s sabo in smo navdušeno poskakovali ob svojih sedežih in si drug drugemu čestitali za pridobljeno žogo.

To so bila leta velike Olimpije. Leta, ko smo se uvrstili na Final Four v Rimu. Pravim smo, čeprav bo marsikdo podvomnil o moji resnični soudeležbi pri tem uspehu. A tako je pač pri navijačih. Mi vselej pripovedujemo, da smo se uvrstili na Final Four v Rimu, čeprav se uradno poročilo glasi, da so si udeležbo v Rimu priborili zgolj igralci Olimpije in mogoče še v tistih časih vsemogočni Zmago Sagadin. A tako se je poklopilo, da so moja najstniška leta, zadnje obdobje v življenju, ko se je človek še sposoben iskreno in brezglavo navdušiti nad čim zares postranskim, sovpadla z enim najsijajnejših obdobij v zgodovini KK Olimpije. Zaradi tega so bili Olimpija in vsi njeni igralci zame res veliki. Če sem takrat v starem kinu Union naletel na Ariela McDonalda in Derrena Henrieja, je bil to dogodek, o katerem sem potem pripovedoval sošolcem in svojim klubskim soigralcem. Tako se danes zelo dobro spominjam, da je bil tistega dne Američan Henrie, izjemni tivolski ostrostrelec, v kinu oblečen v ceneno fluorescentno modro, šuškavo trenerko, ki mu je bila za povrh še nekoliko premajhna (niti približno se ne spominjam filma, ki smo ga gledali). Prav tako se spomnim, kako smo se navduševali nad pojavo Vitalija Nossova, dobrodušnega in rdečeličnega ruskega velikana z najbolj leseno roko v Evropi, ki se je po Ljubljani prevažal v starem Renaultu 9, in sicer tako, da je med koleni stiskal pogrbljeno glavo in volan, menjalnik pa na slepo iskal nekje spodaj pod desno nogo. V tistem času so nas neskončno zabavale tudi interne gostilniške zgodbice podobne tisti, da Marku Tušku zaradi igralniških dolgov grozi črnogorska mafija in da ga pred hujšimi posledicami varuje le še legendarni Žarko Đurišić alias Žare s svojimi dobrimi balkanskimi vezami. Bili smo navijači in smo iz vsega grla vpili: »Olimpija! Olimpija!«. Morda nismo bili ravno fanatični do te mere, da bi se po Ljubljani sprehajali v dresu Marka Miliča, se pretepali z navijači drugih klubov in ob porazih metali televizorje skozi okna ter doživljali srčne napade, a bili smo navijači in s ponosom smo navijali za Olimpijo, ko je v osmini finala izločala večnega rivala Cibono, v četrtfinalu pa še grški PAOK. Olimpija je bila zame dovolj velika, da sem ji javno izkazoval svoje spoštovanje in pred množico skandiral imena igralcev in takoj zatem še tisti znani poziv Green Dragonsov: »Jaaaaavi se! Jaaaaavi se!«. In to ne zaradi šova samega, kakor sem se dosti let pozneje na San Siru iz čiste zajebancije in zaradi boljšega občutka drl »Adriano! Crespo! Figo!«. Olimpija je bila pač takrat zame dovolj velika, da sem se drl s ponosom in pred vsemi brez sramu razkril svojo identiteto majhnega navijača, enega tisočih, po ničemer drugačnega ali izstopajočega. Zaradi velikosti Olimpije sem sam pristal ostati majhen in nepomemben in se vsak drugi četrtek zvečer povsem stopiti z nepregledno množico nerazločnih individuumov, ki se derejo: »Dejmo cela hala!«

Velikost KK Olimpije je takrat pozitivno vplivala tudi na našo velikost. Če se spomnim Red Tigersov, navijačev KK Slovana, ki so se golobradi stiskali ob treh ropotuljicah in nekoč že zavrženem bobnu ter komajda preglasili umirjeno komentiranje ostalih gledalcev, smo bili mi, ki smo ob četrtkih navijali na tekmah evrolige, veliki frajerji. Oni so namreč spodbujali svoje ljubljence na tekmah z Rogaško Slatino in Idrijo, tako da proti nam enostavno niso imeli šans. Mi na tekmah proti njim sploh nismo napenjali grl, ampak smo v miru spremljali tekmo in celo ploskali ob lepih potezah Slovanovcev. Pravzaprav, če dobro pomislim, sem na tistih tekmah navijal za Slovan. Navijanje za Olimpijo na tekmah slovenskega državnega prvenstva ni imelo nobenega smisla. Olimpija je bila razred ali dva višje in zato je bilo tudi nam zanimiveje gledati, kako jo včasih senzacionalno premagujejo Savinjske Polzele in Interierji Krško, kako njihovih triinpetdeset zariplih navijačev v Hali Tivoli pušča srce in dušo, medtem ko prisostvujejo nastajanju zgodovine njihovega malega kluba. Te njihove velike zmage ob vikendih so bili naši mali porazi, nepomembni in v hipu pozabljivi, saj nas je v četrtek čakalo gostovanje Kinderja iz Bologne ali gostovanje pri Bennetonu v Trevisu. Ko smo tako jebivetrsko zapuščali dvorano in prezirljivo gledali gručico pijanih podeželskih slavljencev, niti za trenutek nismo pomislili, da nas podobno prezirljivo ob naših uspehih gledajo, denimo, privrženci Real Madrida in si mislijo, da so se njihovi igralci v Hali Tivoli pač šparali za sobotni derbi z Barcelono.

Vprašanje, ki mi je nerazjasnjeno ostalo vse do danes, se torej glasi: Ali smo v njihovih očeh (v očeh navijačev velikih evropskih klubov) kdajkoli, tudi takrat, ko smo igrali na Final Fouru v Rimu, postali vsaj malce večji, kot so bili takrat v naših očeh KK Zagorje in KK Rogaška? Ali pa je, nasprotno, Hala Tivoli na njih delovala podobno kot na nas vse tiste šolske telovadnice z dodanimi tribunami, v katerih se je igrala slovenska prva liga? Najbrž je bilo temu res tako, saj oni niso vedeli in še danes ne vedo, da je leta 1970 prav v Hali Tivoli Jugoslavija postala svetovni prvak in da so takrat jedro reprezentance tvorili prav igralci KK Olimpije, ki je bila v tistih letih na enem svojih vrhuncev. Najbrž sploh ne vedo, da je slovenska košarka izšla iz bogate tradicije jugoslovanske košarke, ki je v svoji zgodovini sestavila kar nekaj različnih moštev, ki so se na svetovnih prvenstvih dobesedno poigravali s svojimi nasprotniki. Tudi z ljubljenci omenjenih navijačev. Najbrž tudi ne vedo, da so v Hali Tivoli prepevali Luis Armstrong, B.B.King, The Queen, Iggy Pop, Bob Dylan in drugi velikani. Najbrž jim sploh ni mar. Toda, ali je mar nam?

Bojim se, in vse bolj upravičen se mi dozdeva moj strah, da smo se nalezli tega tujega, prezirljivega pogleda na našo Halo Tivoli ter da je danes sami gledamo s tujimi očmi, z očmi velikih. In zato je naša draga Hala, naša največja dvorana za nas iz dneva v dan vse manjša. Gledamo jo z očmi ljudi, ki zanemarjajo njeno zgodovino, ki zanemarjajo kako močno je Hala Tivoli povezana z našimi življenji. Gledamo jo z očmi ljudi, ki preštevajo sedeže in merijo prostore za svoje delegate in mi jim prikimavamo ter jih spodbujamo v njihovem prepričanju, da so njihove dvorane večje, boljše in lepše. Verjamemo jim, da imajo bogatejše zgodovine, slavnejše klube in veličastnejše zgodbe. S svojo ponižnostjo, s svojim klečeplazenjem, s svojim strahospoštovanjem in s svojim prezirljivim odnosom do lastnih spominov smo se pomanjšali najprej v lastnih in nato še v tujih očeh, kar je nedvomno začaran krog, saj nas njihovi pogledi le še bolj pritiskajo k tlom in nepovratno tlačijo v našo majhnost.

Ponos pa bi moral biti občutek, ki ga ne poznajo le veliki.