Maradona selektor Argentine

Verjeli ali ne, naposled se je le zgodilo. Diego Armando je zasedel selektorski stolček. Dejstvo je, da se je to slej ko prej moralo zgoditi. Argentinci ga nekako niso mogli zaobiti in morali so poskusiti z njim, čeprav redko kdo verjame v to, da bi lahko mali veliki postal izjemen trener. A Maradono so enkrat morali posesti na vroči stol. In so ga zdaj. Ko imajo ekipo zrelo za naslov svetovnih prvakov, ko imajo Aguera, ki je Maradonin zet in Messija, ki je njegov naslednik. Ko imajo toliko talenta, da bi lahko sestavili vseh 32 potrebnih ekip za SP v Južni Ameriki. In ja, zdaj je čas, da Maradona proba. Ker je do 2010 še dovolj časa, da ga kdo v najbolj verjetnem primeru neuspeha pravočasno zamenja.

V Trondheimu je bilo pa vroče

Večina ljudi, ki jih nogomet niti približno ne zanima, je povratne tekme evropskega pokala UEFA, tekmovanja, v katerem slovenski klubi tekmujejo zgolj v predtekmovanju, spremljala v rubriki črna kronika. Posnetki divjanja nogometnih navijačev in njihovih spopadov s policisti so te ljudi še dodatno utrdili v dveh prepričanjih. V prvem, da je nogomet barbarski šport, ki je popolnoma neprimeren za vsako približno intelektualno in povprečno občutljivo človeško bitje, in še bolj v drugem, da v tem barbarstvu še naprej prednjačijo Balkanci. Zagrebški Bad Blue Boys so namreč “harali” po Pragi in v največji navdahnjenosti z lastnim primitivizmom urinirali po češkem parlamentu ter z nacističnimi pozdravi paradirali po praških ulicah. V drugem balkansko-srednjeevropskem spopadu so se v Bolgariji domači huligani pomerili s slovaškimi.

Do tu so ljudje, ki doma prebirajo knjige v tujih jezikih, v primerni glasnosti poslušajo klasično glasbo in redno spremljajo TV-omizja, le malodušno skomigali z rameni in se zadovoljno nasmihali, češ saj jim to že vse življenje dopovedujemo. Verjamem pa, da so že naslednji trenutek zastrigli z ušesi. Poročilo o spopadih navijačev se je namreč nadaljevalo tako daleč od Balkana in njegovih primitivnih sinov, da je lahko vsakega razumnega človeka zmrazilo. Tudi sam kar ne morem verjeti, da je lahko oktobra na Norveškem vroče, a prav o tem so nas skušali prepričati naši športni novinarji. Rekli so, da je bilo v Trondheimu, kjer se je odvila tekma med domačim Rosenborgom in danskim Brondbyjem, zelo vroče. Tam so danski navijači razbili inventar nekega hotela, motili druge goste in urinirali po hodnikih, norveška policija pa je kar 26 Dancev zaprla.

V Trondheimu je po uradnih podatkih 2. oktobra temperatura v večernih urah znašala sedem stopinj Celzija, tako da se lahko le sprašujemo, kaj so v resnici počeli danski in norveški Balkanci, da jim je uspelo hladno skandinavsko ozračje segreti do meteorološke oznake vroče. Človek preprosto ne more verjeti, da je bilo uriniranje po hotelskih hodnikih dovolj za takšen temperaturni skok. Ker se Norvežani in Danci s svojim primitivizmom ne hvalijo zelo radi, lahko upravičeno domnevamo, da so zamolčali vse, kar se je zamolčati dalo. Ostali so le priprti navijači, razbit hotel in smrad urina.

Kar je pri vsem tem skrb zbujajoče, je seveda to, da se je to kritično segrevanje ozračja dogajalo na fundamentalno evropskem in najbolj nebalkanskem koncu naše celine, v osrčju demokracije, strpnosti in medkulturnega dialoga, povrh vsega pa še na tekmi med kluboma iz tradicionalno prijateljskih držav. Norveška in Danska namreč nimata odprtih mejnih vprašanj, ne razpravljata o tem, kdo je koga v neki davni vojni, danski in norveški ribiči pa se baje tudi v predvolilnem času ukvarjajo izključno z ribolovom.

Za začetek se v želji po pojasnjevanju skandinavskega sociološkega čudeža vrnimo v zgodovino in se spomnimo zgodbe o slavni FC Barceloni, katalonskem ponosu, ki se ponaša z Nou Campom, najmogočnejšim športnim objektom v Evropi. Ta je bil zgrajen v času zatiralskega Francovega režima. Fašist Franco Kataloncem seveda ni pomagal zgraditi tega stadiona, ker bi jim bil kakor koli naklonjen. Ne, Franco je “dovolil” gradnjo Nou Campa predvsem zato, da bi lahko na njem vsak teden sto tisoč Kataloncev sproščalo svoje frustracije ob njegovi diktaturi. Franco je namreč dobro vedel, da bi se sproščanje katalonskih frustracij v nasprotnem primeru lahko preselilo na ulice in imelo zanj veliko hujše posledice.

Nogometno navijaštvo je kot vsaka oblika množičnega zabavljaštva, pa če gremo tako močno nazaj, da se spomnimo rimskega “Kruha in iger” ali prvih iger z žogo srednjeameriških ljudstev, v prvi vrsti prav sproščanje frustracij. Razlika med nekoč in danes je le ta, da so bile nekoč te frustracije kolektivne, v sodobnem svetu pa so vse bolj individualne. Če so v najrazvitejših evropskih državah z visokimi cenami vstopnic, strožjimi varnostnimi in drugimi prijemi huligane izgnali z Old Trafforda, Santiaga Bernabeu in Alianz Arene, to še zdaleč ne pomeni, da huliganov v Angliji, Španiji in Nemčiji ni več. Nasprotno angleški navijači, ki so v kriznih časih Margaret Thatcher na angleških stadionih in povsod drugod po Evropi nasilno sproščali kolektivne frustracije obubožanega delavskega razreda, danes ob gostovanjih svoje reprezentance na za njih dostopnih evropskih stadionih še vedno predstavljajo resno množično grožnjo. A zdaj gre za množico osebno nezadovoljnih in nesrečnih posameznikov, ki jih pestijo različne težave sodobne britanske družbe ter predvsem lastni neuspehi v krutem kapitalističnem svetu.

Nogomet vsekakor ni že v svoji osnovi barbarski šport, je le šport, ki pritegne najširše ljudske množice, šport, ki ga v nasprotju z golfom, smučanjem ali tenisom brez težav prakticirajo tudi najrevnejši sloji prebivalstva. In dejstvo je tudi, da na Balkanu ljudje niso v svojem huliganstvu nič bolj balkanski od milijard Nebalkancev po vsem svetu. Res pa je, da nas na Balkanu še vedno dajejo razne kolektivne frustracije in zato zagrebški huligani skupinsko namerijo svoje urinske curke proti češkemu parlamentu, medtem ko naprednejši danski individualisti vsak zase v intimno izpraznjenih hotelskih hodnikih izlijejo svojo notranjo bolečino.

In kje je tu Slovenija? No, najbrž je golo naključje, da se je množični pohod gnevnih Ambrušanov zgodil ravno v času največje krize slovenskega reprezentančnega nogometa, ko smo pred praznimi tribunami gladko izgubljali z Bolgari in Belorusi ter le s težavo premagovali Luksemburžane. Tako kot je verjetno naključje, da je v času, ko se nam dogaja visoka inflacija, ko cene delnic nezadržno padajo, jutrišnja tekma s Severno Irsko že nekaj dni razprodana, naše ulice pa so mirne. A človek vsem naključjem navkljub vendarle mora pomisliti na to, da nas morda pred uličnimi nemiri ne ločijo obljube nastajajoče Pahorjeve vlade, temveč le še Matjaž Kek in njegovi fantje. In zato morda še zdaleč ni tako nepomembno, kakšen bo jutrišnji rezultat.

objavljeno v Dnevniku, v petek, 10. oktobra

Hrvatska do San Cristobala

 

Če se še spomnite fanta s tajskega Pukheta, potem veste o čem govorim. Tega zagrizenega navijača vatrenih sem namreč zagledal sredi Mehike, v višavah pokrajine Chiapas, ki jo v večini naseljujejo indijanska ljudstva. Ta se nerada fotografirajo, zato imam le takšno hrbtno fotko. Sem pa osebno preveril in gospodu je na prsih res kraljeval grb hrvaške nogometne zveze.

Ja, medtem ko se mi z njimi dajemo okoli gajbe piranskih rib, se gredo oni kolonizacije indijancev.

Kdaj bomo dočakali ljubljanske navijaške klofute?

Pred kratkim je nekdanji nogometni velikan, beograjska Crvena zvezda, v predkolu pokala UEFA izpadla proti ciperskemu Apoelu Nikoziji in to potem, ko so se s Cipra vrnili z ugodnim rezultatom 2:2. Srbski igralci pod taktirko legendarnega češkega trenerja Zdeneka Zemana so kasneje v domačem prvenstvu na slavni Marakani izgubili še proti eni šušmarskih ekip iz srbske province in sledilo je uletavanje Delij na trening in množično klofutanje namišljenih crvenobelih zvezdic.

Pomenljivo dejstvo je, da se kaj takega lahko v Sloveniji zgodi le v Mariboru. Le tam so namreč navijači tako strastni in tako močno privrženi svojemu klubu in njegovi tradiciji, da bi bili pripravljeni stvari vzeti v svoje roke in vsega naveličane preplačane igralce zbrcati v kot. Ko gre za nogomet, je Maribor glavno in morda tudi edino slovensko mesto. Prenovljeni Ljudski vrt to potrjuje. A temu je tako prav zaradi te večne pripravljenosti mariborskih navijačev boriti se za svoj klub z vsemi sredstvi. Mariborčanom NK Maribor in nogomet na splošno nekaj pomeni. Tako kot Beograjčanom ali Rimljanom, pred katerimi so nekoč bežali igralci Lazia.

Ljubljana pa lahko zgradi svoj stadion in Joc Pečečnik lahko zmeče ves svoj denar za v tujini odslužene slovenske fuzbalerske kadre, a bodo minila še leta preden bodo ljubljanski navijači prišli na idejo, da je zaradi nečesa na tem svetu vredno sklofutati Darijana Matića, Aleksandra Rodića in Roka Elsnerja. NK Interblock pač še dolgo ne bo klub na katerega treninge bi ob sramotnih predstavah uletavali lokalni huligani. Vem, da se sliši vulgarno, a dokler ti huligani ne bodo začutili te potrebe, do takrat NK Interblock ne bo pravi nogometni klub. Do takrat bo to le masturbatorsko-športna igrica bogatega Joca.

Ustanoviti nov klub seveda ni tako kot ustanoviti novo podjetje. Podjetja lahko svoje izdelke z dobrim oglaševanjem in poslovno strategijo dokaj hitro spromovirajo v spodobne in spoštovane brande. Nogometni klubi to postajajo počasi. Tu igra namreč veliko večjo vlogo tradicija. S klubom moraš odrasti. Ljubezen do nogometnega kluba se razvija med petim in desetim letom, v strast prerašča v najstniških letih. In zato: denar je seveda dobrodošel, NK Interblock je ok stvar, Joc Pečečnik je model, Srečko Katanec je car.

A Olimpija je v Ljubljani še vedno zakon. In vedno bo edina prava ljubezen ljubljanskih navijačev. Čeprav s(m)o jo pustili pasti v sedmo slovensko ligo zahod. A to je zato, ker Ljubljana ni Maribor. Če bi bila, bi se že marsikateri Zidarji, Schollmayerji in Sodržniki ob svojih mučkah morali zagovarjati pred besnimi navijači. Tako pa je šlo vse v kurac in smo zdaj lahko presrečni, da imamo NK Interblock in NK Domžale.

Ćiro selektor reprezentance BiH

»Znam da će doći i taj dan kada će ljudi da kažu: ‘Ćiro pederu, volimo te!’« so bile legendarne besede legendarnega Miroslava Ćira Blaževića, ultra Balkan šmekerja, mangupa svetske klase, trenerja, ki je odkril Deschampsa, popeljal Dinamo do prvega naslova jugo prvakov in bil tretji na svetovnem prvenstvu z vatrenimi leta 1998. Nekje vmes je treniral še Muro in Iran, a to so že obrobne zgodbe.

Fenomen zvani Ćiro, edini, ki so mu Hrvati kdajkoli vzklikali ‘pederu’ z iskreno ljubeznijo in s spoštovanjem, bo zdaj sedel na vročo klop ene najbolj razštelanih reprezentanc na svetu. Bosanci imajo cel kup nadarjenih igralcev, a tudi kaos v garderobi in izven nje. Polovica Mostarja navija za Turke, druga polovica za Hrvate, Republika Srpska pa napoveduje kar svojo reprezentanco. In Ćiro je obljubil, da bo naredil red. Kdo, če ne on?

Ćiro je fakin. Ćiro je kot Matan iz serije Prosjaci i sinovi, je zanj dejal Rade Šerbedžija. Pozna vse jalijske štose, a lahko hkrati glumi tudi polizanega purgerskega gospona in leze v rit velikim šefom, tako kot se je nekoč za več zim zavlekel na toplo, v rit Franje Tuđmana, in užival privilegirano življenje državnega nogometnega stratega. Ni mu bilo težko trositi bučke o tem, da mu Francek sestavlja ekipo in da se nihče ne spozna na nogomet tako dobro kot ‘naš dragi gospon precednik’.

Ćiro zna. Zna svoj posel in zna veliko več kot to. Zna z mediji, z igralci, še posebej dobro zna s šefi. Je balkanski maher, stara jugo gastarbajterska šola. Zadnjič me je znova očaral, ko je gostoval v Polnočnem klubu. »Joj, Gliha, sine moj, što ja nisam tebe treniro, pička mu materina …« mu je zletelo ven.

»Ćiro ga zna uvaliti svakome,« bi rekli Bosanci. In zato so ga najeli. Bil je že čas, saj je Ćiro Bosanec. Iz Travnika. Hrvat je bil vedno le po potrebi, Bosanec pa je bil po duši in poklicu. Peder je bil iz ljubezni. Vprašanje je samo to, ali je Ćiru ostalo dovolj žara, volje, moči, ambicij, da naredi čudež in bosandžerose odpelje v Južno Afriko.

Jasno pa je, da bo v primeru, če se to zgodi, tudi v Bosni pedrom skočila cena. Morda bosanski homoseksualci dočakajo v Sarajevu celo svoj prvi Pride Parade. Posvečen velikemu Miroslavu Ćiri Blaževiću.

Si predstavljate karavano roza Bosancev, ki hodi čez Baščaršijo in vzklika: »Ćiro je naš! Mi smo Ćirini!«?

Končno!

Španci so končno osvojili naslov. Že sto let so med najbolj talentiranimi ekipami na svetu, naslove pa osvajajo Nemci, Italijani in Grki. Še več, Španci so se ponavadi zataknili nekje v četrtfinalu in vedno znova razočarali nogometne privržence. Do letos.

Že dolgo se nihče ni tako suvereno sprehodil čez zaključna dvoboja prvenstva, kot so se letos Španci, ki so se v polfinalu in finalu dobesedno poigrali z Rusi in Nemci. Matrali so se le z brezkrvnim italijanskim katanačom, ko pač niso imeli svojega dne. A jih je na srečo rešil Iker. 

S Španci pa je po dolgem času ponovno zmagal nogomet. V času, ko so bili svetovni prvaki Italijani, evropski pa Grki, je tej igri slabo kazalo in če bi letos spet zmagali kakšni mojstri postavljanja ofsajd zamk, bi že lahko razglasili totalno krizo. Na naslednje svetovno prvenstvo v Južni Afriki bi najbrž odpotovali samo igralci, trenerji in fizioterapevti.  

Tako pa imamo na vrhu Evrope ponovno ekipo, ki igra, ki zadeva, ki dribla, ki meša, ki se poigrava, ki plete, ki prodaja sitne varke, ki pimpla, ki muva, ki rola, ki fintira, ki folira, ki mrda, ki napada, ki izigrava, ki strelja, ki uvaljuje, ki podvaljuje, ki nabaciva, ki nadigrava, ki osmešuje, ki fuzbalira.

Zato so ŠPANCI ZASLUŽENO EVROPSKI PRVAKI!

 

Finale brez Ballacka. Ja, in?

Vsi mediji so polni novic o tem, da v finalu ne bo nastopil Michael Ballack, medtem ko so dejstvo, da v njem ne bomo videli Davida Ville, komaj zaznali.

Kaj za vraga vsi ti švabofili vidijo v tem Ballacku, mi nikoli ni bilo jasno. Res je zelo koristen nogometaš, ki neumorno teče po celem igrišču, zabija gole z glavo in nogo, jemlje žoge in jih podaja naprej in še pa još, a v nobenem primeru ni velemojster. Če ne bi bil Nemec in če ne bi imel svojih kodrčkov, bi bil le še en Torsten Frings. Zelo dober nogometaš z nemško zmagovalno mentaliteto, ki jo morate ceniti.

V igri Michaela Ballacka pa nikoli niste mogli uživati. ‘On ne igra za raju’, bi rekli Bosanci. Ballack je tipična nemška mašina. Zanesljiv in nepopustljiv. Kot Golf dvojka. A če bi nogomet igrali sami Ballacki, bi bil to ultra dolgočasen šport.

Zato imam raje nezanesljive virtuoze tipa David Villa in resnična tragedija je to, da v finalu ne bo tega napadalca Valencie. Je že res, da bomo namesto Ville dobili Fabregasa in da je to sprejemljiva zamenjava, a zame je tudi zamenjava Ballack Rolfes čisto ok. Ker finala pač ne bom gledal zaradi Nemcev.

Mnogi veliki poznavalci nogometa na sončni strani Alp se od nekdaj palijo na nemške zvezde in za njih je Beckenbauer večji od Maradone, Ballack pa večji od Ronaldihna. In danes bodo navijali za ‘elf’, ker občudujejo njihovo borbenost, taktično disciplino, tekaško pripravljenost in nepopustljivost.

Drugi pa bomo 90 minut čakali na tisto potezo preveč Fabregasa, Torresa ali Silve, ki bo, upajmo, odločila srečanje.

Mi namreč gledamo nogomet zaradi morebitne navdahnjenosti rojenih genijev nogometa. S tem večnim pričakovanjem magičnega trenutka in morebitne nepozabne velemojstrske poteze pa nemška zanesljivost in predvidljivost enostavno ne gresta skupaj.

Nemčija:Turčija in Rusija:Španija

Arsene Wenger je pred dnevi dejal, da gledamo najboljše evropsko prvenstvo v zgodovini.

Temu mnenju gre še kako v prid dejstvo, da so izpadli Italijani. Hvala kurcu, da ne bomo več gledali tekme, kakršna je bila ta danes. Ambrosini, Toni, Zambrotta in drugi italijanski papki so uspavali še svoje navijače. Najbrž so že od konca tekme s Francijo čakali na enajstmetrovke. Zato je prav, da so popušili. Ciao Ragazzi!

Pa tudi Nizozemci, ki so proti Rusom igrali tako previdno, kot bi celo tekmo hodili po jajcih. Šele ko so dobili gol, so začeli igrati nogomet. In na koncu so jih Rusi zasluženo pojedli. Hiddink, Aršavin, Pavljučenko in kompanija so Van Bastnu pokazali, kako se igra nogomet. Marco Van Basten je kar se mene tiče najslabši taktik vseh časov v vrhunskem nogometu. Userje se, ko bi moral napasti in razen tekem z Italijo in Francijo so Nizozemci pod njegovim vodstvom redko kdaj odigrali spodobno in svojemu talentu primerno.  Vidi se mu, da je dolgo igral v Italiji. Žal.

Turki pa so že spisali zgodbo, ki nam je naši vnuki ne bodo verjeli na besedo. Toliko sreče niso imeli do sedaj niti Italijani in Nemci skupaj. Hrvatom se je zgodilo točno to, kar se je lani našim košarkašem. Bili so že v polfinalu. Ne vem, če je bil kdo kdaj v zgodovini nogometa tako blizu zmage. Igrali pa so spet dobro, samo Olić je bil Olić in ne Eduardo. Ta tekma je bila tista, ki je pač pokazala, kako močno manjka Hrvatom Eduardo Da Silva – Dudu. Meni jih je žal in polfinale so si zaslužili. A s Turško zmago smo dobili boljšo zgodbo in tudi to nekaj šteje.

Švaba pa je Švaba. Kar se Portugalecev tiče – Deco u penzijo, Ronaldo na šišanje, Scolari k Abramoviču in se vidimo čez dve leti.

Jaz od sedaj naprej navijam za Ruse.

Božo Sušec vs. Primož Trubar

V letu, ko praznujemo 500. obletnico rojstva očeta slovenske pisane besede Primoža Trubarja, se odvija evropsko prvenstvo v nogometu med katerim moramo dandanašnje Slovence z radikalnimi ukrepi, v tem primeru z zatemnitvijo avstrijskih, italijanskih in hrvaških programov, prisiliti k spremljanju televizijskega programa v slovenskem jeziku. Še več, nad dejstvom, da so na tak način prisiljeni spremljati nogometne tekme in njihove komentarje v slovenščini, so Trubarjevi novodobni rojaki tako razjarjeni, da si v znak upora kupujejo sobne antene in si na medmrežju izmenjujejo povezave do priljubljenega drugega programa hrvaške televizije, kjer lahko nemoteno poslušajo glas svojega ljubega nogometnega komentatorja – Boža Sušeca.

Ta na vsak način neverjetni in za povprečnega bralca kulturnih strani povsem nerazumljiv medijski fenomen ima opraviti z nogometom precej manj kot se na prvi pogled komu dozdeva. Še posebej zato, ker Božo Sušec in njegov strokovni sokomentator Igor Štimac v nobenem primeru nista idola upora zoper po-potrebi-lačnega odstranjevalca cvetličnih korit, niti sta del kakšne velike balkanske zarote, ki ogroža obstoj večno ogroženih Trubarjevih potomcev in bi rada slovensko mejo spravila iz spalnice omenjenega gospoda skozi okno na dvorišče in naprej proti Portorožu.

Nasprotno gre za enega najbolj banalnih dokazov tega, čemur tako radi rečemo globalizacija. Slovenski mediji, preprosto povedano, z vseh strani sveta vsakodnevno dobivajo novo konkurenco, ki ima pogosto zaradi množičnejšega dosega veliko večja produkcijska sredstva in zato tudi večje možnosti za doseganje kvalitete, ki jo posledično prepoznajo tudi slovenski porabniki. Slovenščina zato v današnjem času sama po sebi enostavno ni več dovolj dober razlog zaradi katerega bi Slovenci ostali brezpogojno zvesti slovenskim medijem.

TV Slovenija tako med evropskim prvenstvom v košarki ne zatemni nobenega tujejezičnega televizijskega programa zgolj zato, ker premore v Petru Vilfanu enega najboljših komentatorjev daleč naokoli in nikomur ne pade na pamet, da bi Petra zamenjal s hrvaškim slavčkom Cvitkovićem. Povsem drugače pa je seveda takrat, ko komentatorski mikrofon na TV3 prevzame Gregor Gajšek, ki lahko gledalce prepriča le z zatemnitvijo vseh konkurenčnih športno-novinarskih glasov v bližnji okolici.

Slovenskim medijem 500. let po rojstvu Primoža Trubarja vsekakor ni lahko, za njih pa prihajajo še veliko težji časi. Največji svetovni časopisi so brezplačno dostopni na medmrežju v mlajšim generacijam skoraj brezizjemno razumljivi angleščini. Podobno je na medmrežju v različnih razumljivih jezikih dostopnih vse več televizijskih oddaj, filmov in drugih avdiovizualnih vsebin, ki predstavljajo neposredno konkurenco našim TV postajam.

A vsemu temu navkljub smo v Trubarjevem letu deležni prave poplave novih slovenskih medijev, ki pa so v večini primerov vrtičkarsko naravnani in se ravnajo po onem prastarem reku, ki pravi, da so meje jezika tudi meje sveta. Predvsem zato se ti mediji praviloma polnijo z notranjepolitičnimi zdrahami in trači iz domačega zvezdniškega peskovnika, pač z vsebinami, ki tuje medije niti najmanj ne zanimajo.

Tudi prav, a že v bližni prihodnosti se bo potrebno tujejezične konkurence zavedati in izzive, ki jih ta s seboj prinaša, sprejeti. Da bi po vrsti zatemnjevali vse, kar bo domačim medijem v prihodnosti predstavljalo nelojalno konkurenco, seveda ne pride v poštev. Na odprtem in odtemnjenem prostoru se bo potrebno s to konkurenco spopasti v boju za slovenskega gledalca. 

 

 

tekst je bil v torek 17.6. objavljen v Dnevniku

Prva mesta že oddana

Zanimivo je, da so prva mesta v vseh štirih skupinah na EURU 2008 že oddana. Portugalska, Hrvaška, Nizozemska in Španija že čakajo svoje nasprotnike v četrtfinalu. Na letošnjem prvenstvu presenečenj ni in zato se bodo za preostala štiri mesta spopadli Čehi in Turki, Nemci in Avstrijci, Francozi in Italijani ter Švedi in Rusi. Izpadli so Švicarji in Grki, zgolj teoretične možnosti pa imajo še Poljaki in Romuni.

Ne morem se otresti prepričanja, da gledamo prvenstvo na katerem mrgoli povprečnih reprezentanc. Ob obeh domačih reprezentancah pa Grkih in Švedih se mi zdi, da je naravnost neverjetno, da na prvenstvu ni Anglije, Bolgarije, Danske, Srbije ali Ukrajine. Italijani in Francozi že leta niso imeli tako klavrnih zasedb (da je Domenech pustil doma Flaminija in Trezegueta, mi še danes ni jasno), tudi Turki, Romuni in Poljaki niso navdušili. Čehi so zgolj solidni, slabši kot so bili, tudi Nemci niso tako udarni kot na SP.

Zato je prvenstvo vsekakor manj zanimivo in zato Nizozemci, Španci in Portugalci meljejo vse pred seboj. Hrvati so zelo suvereni, od ostalih pa čakamo na nekoga, ki se bo prebudil in se vmešal v boj za zmago.

Medtem pa so nadebudneži že sestavili udarno enajsterico nenastopajočih na EP.

Sorensen(Danska), Riise(Norveška), Ferdinand (Anglija), Vidić (Srbija), A.Cole (Anglija), Gerrard (Anglija), Stanković (Srbija), Hleb (Belorusija), Ferguson (Škotska), Berbatov (Bolgarija), Rooney (Anglija)

Na rezervni klopi bi sedeli še Given, Terry,  Hyppia, Lampard, Timoščuk, Ševčenko, Pandev itd.

Takšna ekipa bi se na tem evropskem prvenstvu brez težav uvrstila v polfinale. Kar je malo problematično.

Ampak nič ne de. Takle mamo, bi rekli taklemamovci. Vse skupaj je še vedno dovolj zanimivo in atraktivno, da pleni pozornost vseh ljubiteljev nogometa. V četrtfinalu pa se bo vsaka tekma začela z 0:0 in žoga je okrogla in v športu je vse možno.

“Gospod Verdenik, kaj vi mislite o tem,” bi vprašal Peternel?

“Gospod Verdenik, je, po vašem mnenju, žoga res okrogla?”

“Gospod Verdenik, kako so tu Grki prišli do priložnosti?” je le eno od številnih maloumnih vprašanj, na katera morajo odgovarjati gostje v studiu TV3.

Sledi edini možni odgovor doktorja nogometa: “Švedski branilec je storil napako in podal grškemu igralcu, ki je imel tako naenkrat prosto pot do švedskega gola.”

Mi pa medtem gledamo posnetek akcije v kateri se lepo vidi napaka Šveda in priložnost Grka.

Komentarji pred, med in po tekmi so na, recimo ji, televiziji TV3 na tako ubogem nivoju, da milorečeno žalijo ljubitelje nogometa. Gregor Peternel se očitno ne znajde najbolje v tej vlogi in potem doktor nogometa izpade butasto. Vsi mi redno jamramo zaradi dvomljive strokovnosti naših strokovnih komentatorjev in ’kajti-elokventnosti’ fuzbalerjev, a na vprašanje o tem, kako so Grki prišli do priložnosti, bi še Jose Mourihno težko ponudil pameten odgovor. 

Da ne omenjam popolno odsotnost spremljevalnega programa, da ni nobenih poročil s prizorišč, nobenega spektakelskega vzdušja in podobno. Tudi komentatorji bi se lahko odpeljali v Celovec namesto da tekme komentirajo iz ljubljanskega studia.

Razumem lahko, da so nam med tekmami zatemnili HTV in če zaslišim Obrezov glas, se niti ne jezim preveč (drugače je, če zaslišim piskajočega Gajška). A ko se tekma konča, mi prosim HTV odtemnite, da lahko poslušam komentarje na dostojnem nogometnem nivoju.

Ali pa zatemnite še TV3. Če bomo gledalci prikrajšani za sliko, bodo razlage o tem, kako so si Grki priigrali priložnost, morda le dobile svoj smisel.

Ae vidi dicu ća rade s balunom

Komentarji naključnih mimoidočih:

“Zna, mali, zna. Svaka čast!”

“Mašala!”

“Ne moreš, da verjameš!”

“Silazi s krova bando narkomanska!”

“Samo pazite, da kakšna žoga ne prileti v moje okno!”

“Uaaaaau!”

“Jes ti njih skonto, majku im akrobatsku!”

Vratili se frajeri

Slovenska literarna nogometna reprezentanca se je pred dnevi vrnila s turnirja Doppelpass, ki je potekal na Dunaju. Tam so premagali Avstrijce, izgubili pa z Madžari in Švicarji. Z zmagovalci turnirja Madžari po poštenem in izenačenem boju, s Švicarji pa po izvajanju enajstmetrovk, ki so nadomestile tekmo zaradi razmočenega igrišča.

Naši športno-literarni reprezentantje pa so brez dvoma odnesli naslov največjih frajerjev turnirja, vsaj če gre soditi po zgornji fotografiji. In tudi to v današnjem svetu veliko šteje. Zato predvidevam, da so naši navijači pred koncem tekme z Madžarsko glasno skandirali: “Naši so pa lepši! Naši so pa lepši!”

Tu je še nekaj športno-literarno-frajerskih utrinkov:

 

Bliža se obsedeno stanje v naših gospodinjstvih

Bliža se evropsko prvenstvo v nogometu. To je obdobje, ko bomo moški celih mesec dni prilimani na svoje TV sprejemnike. Začelo se bo z molitvijo, da nam ne začrnijo HTV-ja, nadaljevalo se bo s preklinjanjem, ker nam ga po vsej verjetnosti bodo in bomo obsojeni na TV3, končalo pa s sprijaznjenostjo, da takle pač mamo in da je za fuzbal vredno potrpeti in pretrpeti slovenske komentatorje.

A vse to le v primeru, če imate doma dva televizorja. Iz nekega neznanega razloga se namreč nihče na tem svetu še ni domislil, kako bi zamotil naše drage boljše polovičke, ki jih imamo ves čas, ko ni na sporedu evropskih in svetovnih prvenstev, najraje na svetu in z njimi radi preživljamo quality time strmeč v naše skupne TV zaslone in gledajoč romantične komedije po njenem izboru, in jih za mesec dni odmaknil daleč stran od daljinca, kavča in celo dnevne sobe, saj lahko tudi rahlo oddaljene povsem pokvarijo športno napeto atmosfero s svojimi nenavdušenimi komentarji v stilu: “A lahko zložiš posodo v pomivalni stroj?”

Ker priznajmo si: En mesec lahko vsak nogometno zaveden moški (in le tak moški je pravi moški) brez težav zdrži brez pospravljanja, sesanja, pomivanja posode. Piskne piva in kartone od pic lahko trideset dni mirno odlaga v kot sobe ter v eni in isti opravi, enih gatah, enih štunfih in eni spodnji majici, mesec dni svojega življenja popolnoma posveti nogometu. Zanj takrat gotovo ne obstajajo pojmi kot so ‘nujno pranje perila’, ‘nujno odnašanje smeti’ ali nenazadnje ’nujno zlaganje posode v pomivalni stroj’. Še seksu se lahko takrat moški odpove, če se le reprezentanca za katero navija prebije vsaj do polfinala.

Ženske tega nikoli niso in nikoli ne bodo razumele. So namreč pripadnice tistega nesrečnega spola, ki se mu gospodinjski opravki zdijo nujno vsakodnevno početje, ki se mu ni moč izogniti v nobenem še tako posebnem ali izrednem primeru, še najmanj pa zaradi tako posrednega dogodka kot je nekakšno nogometno prvenstvo. Razlog, da nekdo ne more pospraviti mize samo zato, ker se je že pred njegovim zadnjim grižljajem kosila (za katerega je ona tri ure preživela v nabavi sestavin in še dve za pripravo okusnih dobrot) začel drug polčas tekme Češka:Švica, torej dveh reprezentanc, ki skupaj ne premoreta niti enega samega Davida Beckhama ali Thieryja Henryja, se jim zdi tako banalen, da je po njihovem mnenju že grobo žaljiv do inteligentnih ženskih bitij.

Edina smotrna rešitev za vse pare, ki želijo po prvenstvu nadaljevati s svojim srečnim sobivanjem in ne želijo začiniti nogometnega poletja z nenogometno ločitvijo ali v boljšem primeru s pregrešno dragim žal-mi-je-za-vse-kaj-lahko-storim-zate-da-se-ti-odkupim potovanjem na Bahame, Barbados, Bali ali kaj je še teh otokov primernih za pomiritev strasti, je po mnenju mnogih v drugem televizorju. 

A tudi v primeru, da ste eden pravljičnih srečnežev, ki mu bo uspelo svojo drago namestiti v drugo sobo pred drug televizor, boste ravno v trenutku, ko bo na vašem TV sprejemniku velikanska gneča v kazenskem prostoru, že leteli k njej, saj vas bo vsa histerična klicala, da si na njenem, tistem drugem televizorju skupaj ogledata, kako se bo končala tretja sezona Razočaranih gospodinj.

Pa še vedno bodo ostajali kupi posode, ki jo boste morali v kuhinji zlagati v pomivalni stroj. Po pravilu ravno takrat, ko bodo v dnevni sobi padali goli.

Ja, fantje, za fuzbal se bo potrebno botiti. Zatemnitev HTV-ja bo le ena mala izgubljena bitka v mesecu obsedenega stanja v naših toplih žensko-moških domovih. Že sedaj je jasno, da bomo morali za vsak v miru odgledan polčas, tako ali drugače, drago plačati.

Pa pravijo, da fuzbal ni drag šport.

Zakaj bom jutri navijal za Zenit?

Pred dvema tednoma sem si ogledal obe povratni polfinalni tekmi pokala UEFA in videl na delu obe ekipi, ki sta se uvrstili v jutrišnji finale. Gledal sem Zenit in užival v njihovi maestralni predstavi, ko so na moje veliko veselje izločili Bayern, z naskokom najdolgočasnejše veliko nogometno moštvo, če ne štejem italijanskih ekip. Potem pa sem gledal še dvoboj Fiorentine in Rangersov, kjer so Škoti uprizorili tako katastrofalno bunker igro, da sem vmes skoraj zaspal. Večkrat.

Tako bom jutri brez kakršnega koli dvoma navijal za Ruse, čeprav razen ruske literature in kakšnega ruskega filma, nisem nek poseben rusofil. V bistvu mi gre Roman Abramovič na kurac, vodke ne pijem, prepijani in prebogati ruski turisti pa so mi ena najbolj antipatičnih pojav na tem planetu.

A Zenit se mi je v devetdesetih minutah igre pač prikupil in mi prirasel k srcu močneje od vseh tistih simpatičnih škotskih navijačev, ki v kiltih zasledujejo svojo reprezentanco in so pred časom tako nevsiljivo okupirali Ljubljano.

Medtem pa so se mi Rangersi s svojim nenogometom tako zamerili, da bi sam na sodnikovem mestu prekinil tekmo in jih izločil iz nadaljnjega tekmovanja. Duhamorno, neambiciozno in pizdunsko nabijanje žoge na nasprotno stran igrišča je obrodilo sadove samo zato, ker je imel Bobo Vieri v dresu Fiorentine kakih deset let in dvajset kil preveč in je zabil tri gole manj kot bi jih moral.

Zato bom jutri, če se izborim za daljinca, navijal za Zenit. 

p.s.: Pa še z zanimanjem bom spremljal tega Križanca, ki ga Bilić ni poklical v reprezentanco in so iz tega tam doli, v deželi cvetličnih korit, naredili cel halo. Slaven pa v jok pa na drevo.   

Smešni zgreški

Evo ene zelo zabavne lestvice, ki sliši na ime Top 10 Football Misses. Zraven dobite še zelo zabaven angleški komentar.

Luka Modrić v Tottenham za 26 milijonov

Zdravko Mamić, človek, ki je na taistem Balkanu, kjer so nekoč najbrž izumili in patentirali vulgarnost, postavil nove standarde nastopaškega primitivizma in tako srčno prisvojil neskončne arzenale balkanskih psovk, da se poraja občutek, da se je iz maternice prerival na svet ob kričočih materinih besedah: »Izlazi više napolje bumbaru guzati, mater ti tvoju glavatu!«, je pred dnevi ob pomoči svojega lepo vzgojenega brata nogometaša prodal purgerski plavokosi biser, Luka Modrića, v angleški Tottenham za neverjetnih 26 milijonov evrov. Samo braća Mamić naj bi ob tem v svoj žep pospravila čedno provizijo 3 milijone evrov.  

Prodaja Modrića je trajala dolgo, zelo dolgo. Zanj so se zanimali, če bi hoteli verjeti hrvaškim medijem, vsi evropski klubi (mislim, da v zadnjih nekaj mesecih niso pozabili niti enega evrovelikana). Dinamu in Mamiću so za Luka ponujali več denarja kot Milan za Ronaldihna. Pravzaprav se je zdelo, da je samo Leo Messi dražji artikel na trenutnem svetovnem nogometnem tržišču.

 

Ali je vse to navadna bučka, ki naj nas prepriča, da je Modrić trenutno najboljši svetovni nogometaš, ki še zmeraj igra v kaki tranzicijsko-tajkunski banana ligi, ali pa je res Tottenham v njem videl igralca, ki bo klub popeljal iz velike krize, je meni samemu nedoumljivo. Težko si namreč predstavljam, kaj mora igralec vse odigrati in narediti, da povrne ta gromozanski vložek. Sploh, če ni lepotec ala Beksi, in bo težko prodajal svoje drese antinogometnim najstnicam.

 

Hrvati so kao ponosni, mi jim kao zavidamo, Mamića sta kao bogata, Modrića kao čaka svetovna kariera, Bad Blue Boysi so kao popizdeni, ker bodo naslednje leto spet obtičali v kvalifikacijah za Ligo prvakov, Hajdukovci pa bodo spet dobili priložnost za titulo hrvaškega prvaka.   

 

Navijači Spursov pa nestrpno pričakujejo jesen, ko bodo kao spet premagovali United, Arsenal, Liverpool in Chelsea.

 

Ma ja, vse je to lepo in prav, ampak še enkrat ponavljam, da je Milan ponujal 25 milijonov evrov za Ronaldihna. Nekdo je ocenil Ronalda na 30 milijonov. Meni je vse to malo sumljivo. Kot takrat, ko je Wolfsburg pripeljal Argentinca D’Alessandra ali Betis Brazilca Denilsona za astronomski vstoti. In oba sta popušila. Upam, da bo Modrić drugačne sorte zgodba in da se bo v Tottenhamu znašel vsaj malo bolje kot naš Milenko.

Athletic Bilbao – nacionalni ponos ali kaj hujšega?

Athletic Bilbao je najbrž edini športni klub na svetu, katerega klubska politika jasno določa, da morajo biti vsi igralci pripadniki določenega naroda. Vsi igralci nogometnega kluba iz baskovske prestolnice so tako Baski, Athletic Bilbao pa je prav zaradi tega najbolj nenavaden, celo eksotičen športni zvarek v profesionalnih športnih ligah na svetu.

 

Mnogim so Baski zelo simpatični v svojem upiranju globalizaciji, v trdovratnem zavračanju popolne komercializacije in boju z globaliziranimi nogometnimi Golijati, ki slavo žanjejo na račun brazilskih, argentinskih in drugih internacionalnih mojstrov okroglega usnja. Po mnenju njihovih privržencev Baski dajejo prednost tradiciji, izkazujejo privrženost lastni kulturi in se ponosno borijo za svojo stvar.

 

Sam pa imam mešane občutke. Na trenutke so tudi meni simpatični v tej svoji ideološki športno-politični utopiji, na trenutke pa mi gredo pošteno na jetra s svojo nacionalistično usmerjenostjo, s svojo zaprtostjo pred ostalim svetom in njegovimi ustaljenimi normami in navadami, s svojim neutrudnim mešanjem politike in športa, s svojim militantnim baskovskim ponosom, s svojim … Ne vem.

 

Na koncu vedno obtičim med cinizmom, ki mi pravi, da nihče na tem svetu ne bi vedel za te Baske, če ne bi bilo ETE in nekega ameriškega arhitekta, in simpatijo, ki mi prišepetava, da to ti ubogi Baski počnejo samo zato, ker nimajo svoje reprezentance tako kot Škotska in Wales in da skozi Athletic Bilbao sproščajo reprezentančne frustracije.

 

Kakorkoli že, Athletic Bilbao vztraja in še naprej premaguje Barcelono, Real in druge narodnostno mešane velikane. Letos še ne bodo izpadli iz Primere, vsako naslednje leto pa bo samo še bolj rizično za njihov obstanek in vztrajanje pri svoji nenavadni klubski politiki.

Hrvatska do Pukheta

Pred dvema letoma sem na Tajskem, točneje na Pukhetu, naletel na tega fanta v kockastem dresu. Ko sem ga spraševal o Hrvaški, me je sicer debelo gledal, tako da ne vem ali ni znal angleško ali res ni imel pojma kdo so Vatreni. No, kakorkoli, kockice mu lepo pristojijo.

Jaz pripomnim le toliko, da je tale slika še en dokaz, da je nogomet najbolj globalna zadeva na svetu in da pot do prepoznavnosti države vodi preko svetovnih prvenstev v nogometu. Če vas ni tam, ne obstajate. Ljudje, ki mešajo Slovenijo in Slovaško, so nas nekaj let ločili po tem, da smo bili mi na EP in SP v nogometu, Slovaki pa ne. Zdaj nas pa spet  ne razlikujejo več.

Gooooool … Top 50

Raznorazne lestvice najboljših golov so večkrat predvidljive ali čudno pristranske. Kljub temu pa se kdaj pa kdaj najde kakšna vredna ogleda. To lestvico toplo priporočam. Na njej se dvakrat pojavijo Maradona, Ronaldihno, Bergkamp, Van Basten in manj znani igralec Sunderlanda La Tissier. Ostali so prispevali en gol.