Dan slovenske košarke

Na slovenskem olstarsu sem bil zadnjič takrat, ko je Marko Milič letel čez avtomobile in motorje, mogoče še enkrat kasneje, a se zdaj niti ne spomnim več. Včeraj pa sem se zvečer odpeljal v Kranj, ker mi je Matej Avanzo, ta novi Don Corleone slovenske funkcionarske scene, šenkal dve karti. In ja, zdaj mi je težko to priznati in na nek način kritizirati prijatelje, ki se trudijo z organizacijo tega dogodka, a vrhunec večera je bil zame vseeno obisk tivolskega horsa po povratku v Ljubljano.

Ne vem, malo sem out iz te scene, ne poznam niti tretjine nastopajočih igralcev, zmajčice mi že res dooolgo presedajo s svojim poskakovanjem, štosi Dejmo Stisnt Teatra so mi bili malo mimo in so predvsem iz celega dogodka naredili rahlo preveliko parodijo, medtem ko glasbeni nastopi v športnih telovadnicah iz nastopajočega nujno naredijo razrednega posebneže, ki se zaman trudi izpasti kul pred sošolkami (sploh, če nastopajoči, v tem primeru Trkaj, nima dobre zvočne in svetlobne podpore).

A najbolj me je razočaralo to, da se je iz aviona, ali pa iz kota dvorane, kjer sem sedel, videlo, da je Vlatko Ilievski za razred boljši od vseh, da je Mirza Begić z lahkoto dominanten pod košem in da Jure Zdovc v prvi slovenski ligi nima ravno veliko kandidatov za slovensko reprezentanco, če ne upoštevamo igralcev Union Olimpije.

No ja, konec koncev je bilo vse skupaj dobro izpeljano, organizatorji so se potrudili in trud se je v resnici videl. Po odzivih sodeč je bila gledalcem prireditev kar zabavna, najmlajši so vidno uživali. Jaz pa bi pač moral ostati doma in gledati kak obupen božični film s svojo drago. Priznam, obstaja možnost, da je problem v meni in ne v dnevu slovenske košarke.

Milovića za predsednika

Postojna je zapored premagala dva NLB ligaša. Najprej je padel Slovan, nato pa še Domžalčani. Naj povem, da za krmilom Postojne sedi Predrag Milović, črnogorski trenerski maček, ki je pred izpadom iz lige reševal že večino slovenskih klubov. Sam sploh nisem prepričan, da bi prva slovenska košarkarska liga še obstajala, če ne bi bilo Milovića. Vsi klubi bi bili namreč vsaj kakšno ligo nižje.

Milović je človek, ki se očitno odlično znajde v kriznih situacijah. Ob njegovih referencah me preseneča le to, da ga je Borut Pahor spregledal pri oblikovanju svojega kriznega štaba za spopad z recesijo. Će Slovenija želi ostati v prvi evropski ligi, bi potrebovala takšne izkušene mojstre. Predraga Milovića bi bilo potrebno bolje izkoristiti. Lahko bi bil minister za gospodarstvo, predsednik vlade ali pa kar predsednik države. On te stvari obvlada. On zna s starimi in navidezno odsluženimi obrazi iztržiti zlata vredne zmage. On zna brez velikih finančnih vložkov reševati potapljajoče ladje.

Ja, Predrag Milović je zagotovo lahko ključ reševanja velike globalne krize. V večini klubov, ki jih je treniral, je bila situcija namreč veliko veliko slabša, kot pa je trenutno stanje na svetovnih borzah. To bi bila zanj mala malica v primerjavi z nekaterimi projekti, ki se jih je v preteklosti lotil.

Nov zapravljen napad zeleno-belih

Ko je pred časom prišel na čelo košarkarjev Olimpije Aleksandar Džikić, sem se v nasprotju s svojo košarkarsko družbo pritoževal nad tem, da lahko Olimpijo zdaj vodijo vsakršni šalabajzerji brez imena in izkušenj.

Ni šlo le za vsem simpatičnega Džileta, mučil me je že pred njim Sašo Filipovski, prav tako simpatični Gašper Okorn. Slednja sta, preden sta se nekega lepega dne nič hudega sluteča znašla za krmilom našega največjega košarkarskega kluba, bolj ali manj le glumila senci Zmaga Sagadina oziroma Toma Mahoriča. Sploh Filipovski je to umetniško rutino dognal do perfekcije. Celo Zmagovo obrazno mimiko je odlično oponašal. Ko je veliki Zmago besno vstal s klopi in se zdiral na sodnike, je poskočil tudi mali Sašo in še sam nekaj bentil tja v tri krasne. Če je trener Zmago zadovoljno kimal, je zadovoljno kimal tudi njegov pomočnik. Ko je Filipovski kasneje postal trener, sem se zato resno spraševal, ali bo sploh vedel, kdaj mora bentiti in kdaj zadovoljno kimati. Pa me je demantiral s svojimi rezultati in se pokazal kot dober trener. A kljub temu še danes ostajam prepričan, da je bilo prav imenovanje Filipovskega eno prvih znamenj, da gre ljubljanska košarka k vragu.

Olimpija namreč že vrsto let ne prodaja svojih mladih igralcev v najboljše evropske klube. Zadnji mladec, ki se je pri Olimpiji dokazal in potrdil ter nato podpisal za razmeroma velik klub, je bil Domen Lorbek, ki pa ga je morala Olimpija prodati, še preden je resnično zablestel v zeleno-belem dresu in postal ljubljenec Green Dragonsov. Pravzaprav že vrsto let ni ne duha ne sluha o kakšnem novem Olimpijinem Marku Miliču, Saniju Bečiroviću, Benu Udrihu ali, konec koncev, Šarunasu Jasikevičiusu. Vse te zgodbe so iz časa Zmaga Sagadina, ki ga je seveda lomil na vse možne načine, a je znal vsako sezono spromovirati vsaj eno novo zvezdo evropske košarke. Današnja Olimpija pa dopušča, da se ji izmuzneta Erazem Lorbek in Uroš Slokar, da igra Goran Dragić zanjo kot posojen igralec, da ji Bogdan Tanjević pred nosom spelje Emirja Preldžića in Gašperja Vidmarja, pa še in še. Da sta prihodnost tivolske košarke v določenem trenutku predstavljala Sandi Čebular in Jan Močnik, je bilo na trenutke že kar smešno.

Klubi, kakršen je Olimpija, imajo v sodobni košarki le eno možno vlogo: vzgojo, promocijo in prodajo mladih košarkarjev. Vsakih nekaj let ti pri tem morda uspe na kup spraviti izjemno nadarjeno generacijo, ki lahko zablesti tudi po rezultatih in se prebije do zaključnih bojev v Evroligi. Drugače pa pač igraš svojo igro, kupuješ poceni in drago prodajaš, se po najboljših močeh trudiš biti enakovreden in si glede na vsakoletno zasedbo postavljaš primerne rezultatske cilje. Glavni cilj pa so vselej mladi, ker so v resnici tvoja edina možna prednost pred (pre)bogatimi CSKA, Panathinaikosom ali Tau Ceramico. Vlatko Ilievski, Jasmin Hukić in Marko Milič pač ne morejo biti glavna orožja v tem boju, saj največji španski, grški in ruski klubi take igralce kupujejo kot začasne zamenjave za poškodovane zvezdnike ali celo za dvig kakovosti svojih treningov.

Aleksandar Džikić je na tej ravni pred letošnjo sezono naredil korak naprej in pripeljal Jako Klobučarja, Damjana Rudeža, Vladimirja Golubovića, priklopil je Mirzo Sarajlijo. A prvi trije so se drug za drugim izgubili v nerazumljivem podpovprečju, medtem ko se je sedemnajstletni Mirza že po eni dobri tekmi tako “raspištoljil”, da je začel metati trojke čez roko v tretji sekundi napada in si na trenutke dovolil več svobode, kot jo je imel v svojih časih legendarni Dule Hauptman. A bolj kot nanj me je mali Mirza na žalost spomnil na ponorelega Turka Arslana in njegovo brezglavo letanje gor in dol po Tivoliju v najbolj neslavnih časih ljubljanskega kluba. In najsi zdaj vsi hvalijo “Džileta majstora” in najsi je imel ta res smolo s poškodbami in Milosavljevičevimi Američani, v zgodovino bo Aleksandar Džikić ostal zapisan le kot še eden v nizu trenerjev, ki jim pač ni uspelo narediti ne dobre evroligaške ekipe ne nove generacije mladih igralcev.

Da se to še danes da, dokazujejo v beograjskem Partizanu, kjer se s prekaljenim strategom Duškom Vujoševićem, z enim res kakovostnim tujcem, dvema izkušenima domačima veteranoma in kopico nadarjenih mladincev že nekaj let zapovrstjo povsem enakovredno kosajo z evropskimi velikani in dobesedno kraljujejo v ligi NLB. Tega pač ne gre poskušati s Čebularjem in Močnikom ali s hormonsko podivjanim Sarajlijo. In tega ne gre poskušati z golobradimi, neizkušenimi trenerji, ki v devetindevetdesetih odstotkih primerov nimajo potrebnih veščin za vzgojo mladih talentov. V to igro se pač spušča z Zmagom Sagadinom nekoč ali z Duškom Vujoševićem danes. Oziroma z Bogdanom Tanjevićem nekoč in danes. Za to igro pač potrebujete posebne vrste trenerja, Aleksandar Džikić pa to, kot kaže, le ni bil, čeprav je res čudežno prebudil že izgubljenega Mirzo Begića, nad katerim je pred njim obupaval Memi Bečirović.

Olimpija torej potrebuje trenerja, ki bo preverjeno znal delati z mladimi kadri, trenerja, ki bo iz Klobučarja, Sarajlije, Begića, Rudeža in Golubovića naredil nosilce Olimpijine igre v prihodnjih sezonah. V ogorčenem boju za oba letošnja domača naslova in povrnitev ugleda v ligi NLB bo Džikićevemu nasledniku omenjeno peterico seveda veliko lažje potisniti v ozadje in poriniti žogo v roke Ilievskemu, Hukiću ali Miliču, a v tem trenutku bi morala biti Olimpija z mislimi že v letu 2010. Že zlajnano zahtevna domača publika si v resnici namreč bolj kot uvrstitve med šestnajst najboljših v Evropi ali naslova lige NLB želi po dolgih letih spet videti na tivolskem parketu neko novo, pretežno doma vzgojeno zasedbo, ki se bo pogumno in enakovredno kosala z najboljšimi na stari celini, četudi bo na koncu izgubila vseh deset tekem Evrolige. Najbrž je vsem jasno, da je Final Four postal za Olimpijo nedosegljiv, a bilo bi lepo, če bi lahko nekoč v prihodnosti z nekimi novimi fanti o njem vsaj sanjali.

Dnevnik, 12.12.2008

Union Olimpija v pokal ULEB!

Zadnja leta iz sezone v sezono spremljam to kalvarijo imenovano Union Olimpija in njena zdaj že naravnost smešna prizadevanja, da zopet postane resen evropski klub, ki bo vsaj na domačem igrišču redno zmagoval v Evroligi in se uvrščal v drugi del tekmovanja, v NLB ligi pa vsaj sodeloval na zaključnem turnirju četverice. Pa ne gre. Jebiga, treba si je priznati. Malo para, malo muzike.

Odsluženi asi, katastrofalni Američani in neafirmirani mladci se lahko sem ter tja ujamejo in zdrmajo kakšnega favorita, a na splošno so za evroligaške tekme prešibka kombinacija. In zato bi bilo primerno, da Union Olimpija opusti nerealne ambicije, pohodi svoj visoko leteči ponos, pozabi na slavna leta in se vrne tja kamor po svoji realni kvaliteti sodi – v drugo ligo, v pokal ULEB. 

Tam bi se lahko enakovredno kosala z vsemi, borila bi se za vstop v končnico pa še napete tekme bi bile bolj primerne za kaljenje mladih upov kot so visoki porazi ali slučajne zmage proti nemotiviranim evropskim velikanom. Pokal ULEB, ki ga lahko spremljate na Eurosportu, je povrh vsega poln ekip, ki imajo na papirju precej močnejše zasedbe od Union Olimpije, poln je zasedb, ki so že igrale v Evroligi in bodo zopet.

Za Union Olimpijo bi bila sezona ali dve v pokalu ULEB tako priložnost za postavljanje kluba na noge, za umiritev razmer, popuščanje pritiska, uveljavljanje mladih igralcev in postopno pripravo ekipe za vnovičen naskok na Evroligo.

In zato pri zdravi pameti izjavljam: “UNION OLIMPIJA V POKAL ULEB!”

Brezposelni slovenski trenerji

Jure Zdovc, Zmago Sagadin, Tomo Mahorič, Zoran Martič, Gašper Okorn in Andrej Urlep so trenutno brezposelni. Po vrsti gre za trenerje, ki so v Sloveniji in tujini dosegli zavidanja vredne uspehe, a se niso uspeli promovirati v mednarodno priznane strokovnjake, za katere bi se evropski klubi tepli ob vsakem prestopnem roku. Celo Zmago Sagadin, ki je v času, ko je še delal pri Olimpiji, veljal za enega najboljših evropskih trenerjev, ni po odhodu iz Ljubljane sestavil niti ene spodobno uspešne trenerske sezone. Andrej Urlep je bili celo poljski selektor, a se zdi, da je to njegov limit. Toma Mahoriča smo iz Ljubljane dvakrat pospremili kot vrhunskega trenerskega talenta, a mu pravi preboj še ni uspel. Zoran Martič je z mlajšimi selekcijami dosegal fantastične rezultate, a se mu je kmalu zatem zataknilo. Jure Zdovc pa s svojo trenersko kariero že dalj časa nekako stopiclja na mestu.

Kdo bi vedel, kaj je vzrok vsemu temu. Morda gre le za golo naključje, morda pa je to pokazatelj, da v Sloveniji ne premoremo tako vrhunskih trenerjev kot si včasih domišljamo. Razlog, da mnogi naši trenerji delajo v tujini, je morebiti le v tem, da doma pač ni prostora za vse.

Samo pomislite, ali bi pri KK Union Olimpija, klubu, ki je pred leti igral na Final Four, dovolili, da Zmaga Sagadina nasledi neizkušeni Tomo Mahorič in tega še bolj neizkušeni Sašo Filipovski, če bi imeli v Sloveniji na voljo kakega izkušenega in dokazanega trenerskega mačka. Epizoda s simpatičnim Okornom je še bolj nazorna. Tudi to, da trenutno ob vseh teh naših brezposelnih genijih Olimpijo vodi Aleksandar Đikić, je pomenljiv podatek.

Trenerski poklic v Sloveniji je od nekdaj problematičen. To se lepo vidi pri vseh težavah z reprezentančnimi selektorji, ki vse do Pipanovega prihoda nikakor niso uspeli doseči zastavljenih ciljev. Pa tudi Aleš Pipan ni ravno trener svetovne klase, ki bi zmogel izjemno nadarjeno generacijo popeljati tja, kamor po kvaliteti nedvomno sodi.

Ne, pomanjkanje resničnih strokovnjakov je opazna že v mladinskih pogonih, kjer deluje preveč ambicioznih mulcev ter premalo prekaljenih in pedagoško podkovanih stricev. Na našem malem prostoru trenerska kariera težko poteka po pravih poteh, brez nepotrebnih zastojev ali prenagljenih velikih korakov. Pogoji v številnih klubih so neprofesionalni, finančne zmožnosti so marsikje zelo omejene. In vse to zelo vpliva na delo trenerja, njegov razvoj, njegov napredek.

Zato vsi naši na domačih tleh uspešni trenerji ob prvi priložnosti pobegnejo v tujino. A potem tudi dokaj hitro končajo na cesti, mi pa se sprašujemo, zakaj je temu tako. In v resnici ne najdemo odgovora zato, ker ta odgovor ni ravno vzpodbuden. Predvsem pa na obzorju ni videti neke prave rešitve.

White men can’t jump

 

Včeraj sem po televiziji po dolgem času ujel kultni basketaški film White men can’t jump. Moram priznati, da še zdaleč nisem ljubitelj športnih filmov, a ta film je nekaj posebnega.

Wesley Snipes, Woody Harrelson in Rosie Perez so carski. Razgreto losangeleško ozračje in dosledno pomanjkanje politične korektnosti v medrasnem dialogu na basket igrišču sta sicer aduta tega filma, a najboljši del je pravzaprav ljubezenska zgodba Billyja in Glorie. 

Polna strasti in prenagljenih odločitev, polna vzponov in padcev, polna gobezdanja, polna neumnosti. Billy in Gloria sta tako posrečeno vsakdanja lika, da se ju ne bi sramovala niti Spike Lee in Martin Scorsese. Ona vsa v svojih butastih sanjah o nastopu v kvizu, on v svojih noro nespametnih odločitvah. Skupaj večno brez denarja in večno na begu pred mafijskim a bratoma Strucci.

Billyju in Gloriji od začetka do konca filma ni pomoči. A hkrati se imata neskončno rada in njuna ljubezen je vidna in čuteča. Poglejte si samo zgornji prizor v postelji. Ljubezen pač ni sestavljena samo iz premišljenih romantičnih besed in inteligentnega ljubezenskega čvekanja. 

Na koncu se ona odrola po svoji poti zvezdnice kviza, on pa z Wesleyjem Snipesom premaga dve ostareli legendi ulične košarke in pobere 5000 dolarjev. Njuna ljubezenska zgodba se zaključi z Billyjevim otožnim razmišljanjem o tem, da je Gloria tokrat res odšla za vedno. Nič patetike, samo neskončna otožnost okopana v zahajajočem kalifornijskem soncu.

White men can’t jump je bil legendarni film za nas mlade košarkaše v začetku devetdesetih. A je hkrati tudi ena najlepših ljubezenskih zgodb ameriškega filma tega obdobja.

Povrh vsega pa še zakladnica for, ki se začnejo z ‘Your Mamma …’

Američani spet nepremagljivi?

Bliža se kvalifikacijski turnir, na katerem si bodo naši basketaši skušali izboriti nastop na olimpijskih igrah na Kitajskem. Kar bo zelo zelo težko. Pa ne zato, ker je Chris Kaman čez noč postal Chris German, ampak zato, ker letos nimamo Smodota. On je bil vodja te reprezentance in to se je videlo iz aviona. Bečirović bo sicer dodal kvaliteto v napadu, a prav zaradi njegove svojeglavosti in zaletavosti, bi še toliko bolj potrebovali kako Matjaževo ostro besedo, ki bi zalegla.

Poleg tega bomo igrali tudi brez Erazma, ki je nesporno naš najbolj nadarjeni mladenič, eden tistih, ki lahko vselej eksplodirajo in presenetijo nasprotnika. Erazem je eden tistih, ki imajo tako raznovrstno igro, da lahko udarijo z vseh položajev. Preldžić še ni dovolj zrel igralec, da bi lahko vstopil v Erazmove čevlje, čeprav je igralec sorodnih kvalitet.

No, vsekakor bomo držali pesti in navijali za naše fante, a tokrat sem se želel razpisati o reprezentanci ZDA, ki se je pred dnevi zbrala na pripravah in napovedala pohod na zlato medaljo. O njej se mi zdi smiselno pisati predvsem zato, ker v letošnji zasedbi dajejo vtis, da so nepremagljivi in da se bodo po dolgih letih spet sprehodili do vrha.

Vem, da je pri nas mnogo takšnih, ki so ob neuspehih Američanov na preteklih prvenstvih prepričano razpredali o tem, da so Španci, Grki, Argentinci, Litvanci in drugi pać ujeli in prehiteli Američane, a sam se s tem niti približno ne morem strinjati. Razlika je še vedno kakih 20 točk na tekmo.

Spomnite se samo tekme z Grčijo, ko so Grki Američanom utrpali 60 točk zapored. Od 15. do 30. minute!?!! Še okorni Tzartzaris se je poigraval z njimi!?! V 15-ih minutah so imeli Grki le dva ali tri zapravljene napade. Spomnite se obrambe, ki so jo takrat glumili Američani! Spomnite se, kako je kvazi-trener Mike K. mirno razporejal minute med ameriškimi zvezdami in hitro potegnil še zelenega Dwighta Howarda na klop, čeprav Grki zanj niso imeli orožja ne v napadu, ne v obrambi in so Američani z njim v igri povsem nadzirali potek srečanja. Spomnite se, kako so Američani kot največji bebci ležerno čakali, da bodo Grki začeli grešiti, prepričani, da se bo to zgodilo še dovolj zgodaj, da bodo imeli sami čas za preobrat.

Skratka, v taktičnem smislu Američani sploh niso odigrali omenjene tekme. Podobno je bilo skoraj na vseh preostalih prvenstvih, kjer so klavrno zaključili svoje nastope. Bistvo trenerjeve taktike je bilo vedno znova le v tem, da razporedi minute glede na višino sponzorskih in klubskih pogodb. Kot na All-Stars tekmi.

Zdaj pa so Ameri obrnili ploščo. Zbrali so močnejšo zasedbo, ki se je za začetek odločila igrati obrambo. Potem pa so se še začeli obnašati kot ekipa, kjer obstaja določena hierarhija, pa tudi natančna razdelitev dela in odgovornosti. Začeli so igrati na zmago. In lani na vseameriškem prvenstvu smo lahko videli, kaj to pomeni. Nobena ekipa, pa je bilo nekaj zelo solidnih zasedb (Argentina, Brazilija, Portoriko, Kanada itd.), jim ni mogla parirati niti eno samo resno četrtino.

Paul, James, Bryant, Anthony in Howard, z ostrostrelcem Reddom in ostalo visokoletečo podporno zasedbo, se bodo ob približno podobnem pristopu lagano sprehodili mimo ostalih reprezentanc.

Vsi ostali (upamo, da bo med njimi tudi Slovenija) pa bodo na Kitajskem sodelovali v boju za srebrno kolajno.

Uradno in dolgočasno enovrstično sporočilo za javnost, prosim!

Primož Brezec je celo leto dni Aleša Pipana klical po telefonu, mu pošiljal SMS-je in ga poskušal dobiti celo s pomočjo Skypa. Pa ni bilo nič. Še celo Mateju Avanzu, ki na košarkarski zvezi skrbi za stike z javnostjo, je Brezec pojamral, da Pipana ne more priklicati. Avanzo je bil baje presenečen. Precej kasneje je Pipan klical Brezca pa je ta ravno tistega dne (bil je praznik) mobitel pustil v sobi. Zvečer mu je poslal SMS sporočilo: ‘ce me potrebujes, me poklici’. Pipan pa nič. In Primoža Brezca ni v reprezentanci.

V bistvu me ne zanima, kaj se je v resnici dogajalo in kdo je kriv za šum na kanalu, kdo je kriv za neodgovorjene klice in kdo ni poklical nazaj, a bi moral. Aleša Pipana, Primoža Brezca in vse odgovorne na Košarkarski zvezi Slovenije prosim, da poskrbijo, da v javnost nikoli več ne pricurljajo podobne osnovnošolske nebulozice.

Jaz pač nočem vedeti nič o tem, ali je Pipan dosegljiv na Skypu in ali Brezec res za praznik pušča mobitel v sobi in potem ne vrača klicev, temveč pošilja dvoumna sporočila. Mene to preprosto ne zanima.

Jaz hočem samo debilna metaforična enovrstična sporočila za javnost: ‘Brezec in Pipan nista našla skupnega jezika!’ ali ‘Pipan Brezca ne vidi v zelenem dresu’ ali ‘Brezec ni na Pipanovem seznamu želja’.

Vse skupaj me je namreč spomnilo na japonsko-korejsko piarovsko katastrofo s Šmarno goro v glavni vlogi. Če bi takrat kdorkoli od poklicanih imel kaj v glavi, bi po tistem, ko bi letalo z Zlatkotom že letelo na Portugalsko, slovenski novinarji dobili naslednje kratko sporočilo tiskovnega predstavnika slovenske nogometne reprezentance: ‘Zaradi spora s selektorjem je Zlatko Zahović zapustil Japonsko!’.

In pika. Konec. Gremo naprej. Do konca prvenstva bi morala biti ta tema prepovedana.

Naučimo se torej enkrat za vselej profesionalnega komuniciranja z mediji. Od ljudi, ki so tako bogato plačani in imajo poleg tega na razpolago še vso potrebno podporo ljudi, ki so usposobljeni za stike z mediji, bi človek pričakoval, da nekatere stvari zadržijo zase.

V športu pač velja, da stvari, ki se zgodijo ali izrečejo v garderobi, tam tudi ostanejo.

p.s.: In Dušan Šešok bi moral že zdavnaj Pipana in Brezca spraviti v kakšno garderobo, kjer bi se lahko v miru pogovorila.

Paul Pierce – Veliki Zeleni

Paul Pierce je bil pred leti enajstkrat zaboden z nožem v nočnem klubu in je komaj preživel.

Paul Pierce je nekoč z Antoinom Walkerjem prišel do finala vzhodne konference, a dalje ni šlo.

Paul Pierce je pred letošnjo sezono postavil ultimat Dannyju Angieu: ‘Pripelji nekoga, ali pa grem!’

Paul Pierce je po prvi tekmi finala zavrnil, da bi mu slikali močno poškodovano koleno z magnetno resonanco, ker ni želel vedeti, kako hudo je.

Paul Pierce je doma iz L.A.-ja in je v finalu s poškodovanim kolenom uničil ’svoje’ L.A. Lakerse.

Paul Pierce je letošnji MVP finala in njegovi Celticsi so prvaki.

Paul Pierce je car.

Amen.

Ne dobimo se na Ježici :((

Zaradi slabe vremenske napovedi so se organizatorji enega največjih športno družabnih dogodkov na Slovenskem odločili, da dogodek odpovejo oziroma ga prestavijo na dan 5. septembra. Za takrat je baje Milan Trontelj napovedal pretežno jasno vreme.

 

Dobimo se na Ježici 2008

V petek, 13.junija, se dobimo na Ježici, točneje pred dvorano športno rekreacijskega centra v Savljah do koder vas pripelje avtobus številka 14.

Včasih se je tej všečni športno-družabni prireditvi reklo 24 ur košarke in se je igralo neprekinjeno 24 ur. Moj spomin sicer seže že v izdihljaje te žlahtne ježiške tradicije, a to so bili res lepi časi ljubljanske košarke, ko so ob pol petih zjutraj goreli reflektorji in se je deset mulcev podilo gor in dol po igrišču, medtem ko je zaspani delegat komajda obračal semafor in številko 736 nadomeščal s 738. Ob igrišču je sredi noči postopala cela vrsta dolgokrakih zombijev, ki se ni mogla odločiti ali bi pred svojo naslednjo košarkarsko rundo raje zvrnila še eno pivo ali bi vendarle za kakšno uro zaspala.

Na podstrešju ježiške dvorane je izmučena in skrokana zadremala marsikatera legenda slovenske košarke. Zadnji je bil Matjaž Tovornik, ki je na Ježico prišel v dresu Pivovarne Laško, odigral urico revialne košarke, v družbi Saše Dončića izpraznil gajbo ali dve, nahrulil nadebudne glasne najstnike v improvizirani spalnici in zasmrčal v kotu sobe.

Z rahlim zatonom KK Ježice, ki bo jeseni morebiti postala šele drugi slovenski klub, v katerem sta vzniknila dva NBA igralca (če se Erazem Lorbek odloči za odhod čez lužo, bo ob Urošu Slokarju drugi Ježičan v NBA in tako se bo Ježica izenačila z Maribor Branikom, ki je v orbito izstrelil Vujačića in Nacbarja, sicer Dravograjčana, ki je prvič vrgel na koš v dresu KK Dravograda), se je tudi 24 ur košarke počasi spreminjal v nekajurno druženje bivših in sedanjih Ježičanov in se končno prelevil v: DOBIMO SE NA JEŽICI.

Torej letos se dobimo na Ježici, kjer bomo Ježičani odigrali nekaj medsebojnih tekem, se družili in spili kakšno pivo, pogledali fuzbal tekmo na EURU 2008 in pod vplivom opojnih substanc kovali visokoleteče načrte za ponoven naskok na slovenski košarkarski vrh.

Vljudno vabljeni!

Pipane legendo!!!

Slovenska košarkarska reprezentanca bo na kvalifikacijskem turnirju za nastop na Olimpijadi nastopila brez štirih NBA igralcev. Selektor Pipan bo doma pustil Nachbarja, Udriha, Brezca in Vujačića, štirico, ki po kvaliteti nedvomno sodi med 12 najboljših slovenskih basketašev. Ne vem sicer natanćno ali je enbiejevce odjebal Pipan, ali so enbiejevci odjebali Pipana, mislim pa, da gre za malo mešano. Na koncu so pač vsi štirje zunaj reprezentance in to je to.

Kakorkoli že gredo vse te štorije o nastopanju in nenastopanju za reprezentanco, o skritih in razkritih razlogih, sporih s selektorjem in podobna kvačkanja naših basketašev, še naprej ostaja dejstvo, da so prav oni najbolj neradi zastopali barve naše države. V košarkarski reprezentanci je bilo daleč največ utrujenosti, poškodb, naveličanosti, sporov, pripravljalnih NBA kampov in drugih odpovedi sodelovanja.

Ne morem si pomagati, da ne bi zapisal, da se slovenski košarkaši za razliko od fuzbalerjev lažje prodajajo brez reprezentančnega dresa. Saša Vujačić je denimo končnal v finalu lige NBA (svaka čast majstoru!!!) ne da bi enkrat samkrat oblekel dres slovenske reprezentance. Ostala trojica se je kar nekajkrat potila in praskala v zelenobeli opravi, a tudi za njihove NBA kariere to niso bili ključni nastopi, kakor bodo ključni za marsikaterega fuzbalerja na prihajajočem evropskem prvenstvu. V fuzbalu je pač tako, da vsak, ki na EP stopi na zelenico, sebi dvigne ceno in že skoraj omogoči dober transfer. Tudi čičati na klopci za fuzbalerja ni švoh.

V basketu pa Slovenci igramo evroligo in zato lahko kdo iz dvorane Leona Štuklja v Novem mestu direktno odfrči v prvo peterko enega največjih evropskih velikanov. Lažje je sicer tja odfrčati iz Tivolija, a se nedvomno da tudi iz veliko manjših slovenskih dvoran.

Druga postavka pa so seveda vrtoglavo visoke pogodbe, ki jih podpisujejo naši basketaši. NBA je pač NBA, evroliga pa se ji vztrajno približuje, in ob takšnih vsotah se klubi in igralci radi sporazumejo tudi glede nenastopanja za reprezentanco.

Le Mark Cuban se nikoli ni uspel glede tega sporazumeti z Dirkom Nowitzkim. Tudi Spursi so se redko sporazumeli s Tonyjem Parkerjem in Manu Ginobillijem. Andresu Nocioniju so pri Chicago Bullsih skorajda postavili ultimatum, pa ni šlo. Lahko bi našteval, kako v zlatih časih srbske reprezentance ni bilo govora, da bi Divac, Đorđević, Danilović ali Bodiroga mutili in odpovedovali nastope. Danes je tudi pri njih drugače in Stojakovića težko zvabijo čez lužo.

Zato Alešu Pipanu kapa dol. Povlekel je črto in postavil določena pravila igre. Jasno je povedal, da je selektor on in ne ulica, NBA skavti ali kdo drug.  Svaka čast.

Tudi Erazem Lorbek, ki se je odločil, da se bo namesto reprezentanci pridružil kampu Indiana Pacersov, se najbrž zaveda posledic. In prav je tako. Čeprav mi je zelo žal, da Erazma ne bo na Olimpijadi.

If you don’t like that, you don’t like basketball!!!

Včeraj sta me Paul Pierce in LeBron James spomnila na to, zakaj je košarka moj najljubši šport. Videl sem nešteto tekem, a včerajšnja sedma tekma polfinala vzhodne konference med Celticsi in Cavsi, je bila ena boljših. No ja, manjkala je še napetejša končnica, podaljški, buzzerbeaterji in podobno, a Pierce in LeBron sta bila veličastna epska junaka, ki sta bila face-to-face boj v stilu največjih basketašev vseh časov.

LeBron je po tekmi komentiral, da je on v stilu Dominiquea ostal praznih rok in se je spomnil sedme tekme med Celticsi in Hawksi, ko sta se na podobno epohalen način spopadla Larry Bird in Dominique Wilkins. Ja, LeBron, ti si bil velik, a Pierce je bil še večji. In Pierce je bil od nekdaj eden mojih najljubših basketašev. Fajter s prefinjenim občutkom. Prava kombinacija. No LeBron je iz podobnega testa.

 

Tako je igral Pierce:

 

Tako pa LeBron:

 

Ni kaj, vsi, ki ste to zamudili, vam je lahko zeeloooo žal.

Zakaj naj Srbi igrajo Jadransko ligo?

Pred približno letom dni smo eno od številnih družinskih debat, ki se kot po pravilu končajo z vselej vročim in vselej nesmiselnim prepirom o Slobodanu Miloševiću, začeli z Jadransko ligo in z vprašanjem, ali je smiselno, da (pre)močni srbski klubi gostujejo na Kodeljevem in v Širokem Brijegu, če imajo v Srbiji mnogo močnejše nasprotnike.

 

Srbski del družine je z vpletanjem Kosova, krivičnih bomb Billa Clintona, čarovnice Carle del Ponte in ne vem še česa, razkrival še eno veliko svetovno zaroto, ki se je tokrat spravila nad srbsko košarko in jo silila v dobrodelno igranje z ubogimi slovenskimi klubi.

Slovenski del družine je vztrajal na tem, da je Jadranska liga super stvar, čeprav NLB še ni poravnal svojega slavnega dolga do mnogih navijačev hrvaških, bosanskih in srbskih klubov v ligi, ki so nekoč pred davnimi leti v njej ‘štedili svoje devize’ in čeprav vodita ligo gilipterja prve klase, Roman Lisac in Rado Lorbek.

 

Dokler smo se še vsaj približno argumentirano drli drug čez drugega oziroma preden je višina glasu postala edini uporabljeni argument in je debata končno odpeljala svojo smer preko Daytona nazaj do Gazimestana, se je na obeh straneh uspelo slišati nekaj spodobnih argumentov pro et kontra.

 

Srbi so tulili, da mladi talenti v klubih Zdravlje, Čačak in Leskovac stagnirajo v pomanjkanju močnih tekem proti Partizanu in Zvezdi, ki medtem hodita na ‘vroča’ gostovanja v neke Domžale (s čefurskim naglasom na o).

 

Pravzaprav je bil glavni srbski argument ta, da je v tem trenutku vsesrbska liga močnejša od vsejugoslovanske jadranske lige, kar niti ni tako daleč od resnice. Z letošnjim Slovanom in Domžalami, s Splitom, ki se pobira še od takrat, ko ga je zapustil Toni Kukoč, z letošnjo upsi-downsi Cibono, s povprečno Bodučnostjo in še bolj povprečnim Širokim, je letošnja, tako kot tudi marsikatera prejšnja, Jadranska liga minila v dominaciji srbskih klubov. Zadar skozi celotno sezono in Olimpija v začetku ali v drugem delu sezone sta bila edina nesrbska kluba na željeni ravni. Sem ter tja je kakšno dobro partijo odigrala Cibona. Med srbskimi klubi pa je v krizi le Crvena Zvezda pa še ta je imela MVP-ja lige in v prvi polovici sezone je igrala zelo dobro košarko.

 

Moj edini argument je bil ob teh dejstvih pogled v prihodnost. Izrazil sem dvom, da bodo Srbi drugo za drugo ustvarjali tako nadarjene generacije mladih košarkarjev kot jih imajo trenutno (so svetovni prvaki v treh različnih kategorijah mladinske košarke). Prav na teh najmlajših, neverjetno nadarjenih in tudi izjemno številnih generacijah namreč slonijo uspehi klubov Partizan, FMP, Hemofarm, Vojvodina in Zvezda. Vsi ti klubi imajo v svojih vrstah nepregledno število igralcev, nosilcev igre, starih med 18 in 23 let.

 

Sam enostavno težko verjamem, da bo tako ostalo in da se bo ta naval nadarjenih mladcev nadaljeval v nedogled. Po drugi strani pa so košarkaški centri kot so Ljubljana, Zagreb, Zadar, Split in Sarajevo že s svojo tradicijo, velikostjo in finančnimi zmožnostmi določena garancija, da bodo tam tudi v prihodnosti sestavljali vsaj solidne ekipe. Ne vem, če lahko Zdravlje, Leskovac ali Čačak brez ekstra nadarjenih mladcev zagotovijo vsako leto konkurenčno ekipo. Tako kot je ni mogel letos sestaviti Slovan, ko je prodal Vidmarja in Preldžića.

 

Mi se v družini nismo sporazumeli in vsak je do konca teral svoje. Zmaga Partizana na nedavno končanem Final Fouru v Ljubljani je bil argument za srbsko stran. Naslednje leto pa je skrajni čas, da Olimpija prekine srbsko zmagoslavje in mi tako pomaga v naslednji družinski debati. Ker glasu ne morem povzdigniti bolj kot sem ga povzdigoval doslej.

 

Olimpija pa je upam in verjamem lahko boljša. Veliko boljša. Ajmo zeleni!!!

Ježica – Moj klub

Danes sem oblekel majico na kateri piše Ježica – Moj klub in sem malo nostalgičen.

Dolgo že ne spremljam tekem KD Ježice na ŠRC-ju, le enkrat letno se oglasim na 24ih urah košarke, na penzionistični košarki in pijanki. Samo nazadnje smo tam gledali tekmo Slovenija-Grčija in ne vem, kako sem bom letos pripravil do tega, da grem spet tja obujat spomine. 

Kot bi rekel Đole so zdaj tam ‘neki novi klinci’ in samo še par starih fac. A tam, v ježiški dvorani, je še vedno v zraku ena najlepših epizod moje mladosti. 

Sem vas opozoril, da sem nostalgičen:))

There can only be one

V ligi NBA se nezadržno bliža playoff. Bolj ali manj je vse jasno, vprašanje je le še, katera od obeh run’n'gun-play-no-defence ekip bo na zahodu zasedla zadnje mesto, ki še vodi v playoff in katera bo postala prva ekipa v zgodovini, ki bo s 60-imi odstotki zmag v sezoni ostala brez končnice. Torej edino vprašanje dve tekmi pred koncem rednega dela sezone je: Denver ali Golden State?

A o tem več, ko pride čas. Zaenkrat so me navdušile reklame. Tu jih imate zbrane:

 

Shaquille vs Kobe

 

LeBron vs Garnett

 

Paul vs Howard

  

Za posladek pa še Making of …

Rasizem na športnih prizoriščih

 

 

Leta 1998 sem bil v Beogradu na tekmi Partizan:Cibona, prvi tekmi med kakšnim srbskim in hrvaškim klubom, ki so jo po vojni igrali v Beogradu. Ozračje je bilo seveda primerno napeto, varnost pa na nikoli kasneje videni ravni. Ostali smo brez vseh kovancev, vžigalnikov in ostalih drobnarij, ki bi lahko zletele na igrišče. Navijačem so torej ostale le glasilke. Trener Cibone je bil takrat Aco Petrović in po nekaj minutah igre so Grobari začeli z zame nepozabnim vzklikom: »Ubili smo Dražena!« Ne vem, če sem v življenju slišal kaj bolj grozovitega iz ust tisočglave množice. »Ubi, ubi, ubi ustaše!« je ob tem zvenelo povsem nedolžno.

 

Dražen Petrović je bil pač eden mojih velikih športnih idolov in še danes se spominjam trenutka, ko mi je mama povedala, da je umrl v prometni nesreči. To je bil zame ogromen šok. Vzkliki Grobarjev so se ponavljali skozi celo tekmo in vsakič znova me je spreletaval srh. Čeprav sem vedel kaj me čaka v Beogradu, je bilo to preveč. Na ‘Ubili smo Dražena!’ nisem bil pripravljen in nikoli ne bom.

  

A zanimivo je, da sem bil velikokrat pripravljen na številne druge vulgarne in primitivne pozive, ki so se me redko kdaj dotaknili. Nikoli ni bilo potrebno iti v Beograd, da bi poslušal o klanju Štajercev, ubijanju Žabarjev in podobnih svinjarijah naših navijačev. A na to smo se kar lepo navadili.

   

Po ogledu zgornjega prispevka neke ameriške televizije, narejenega pred zadnjim svetovnim prvenstvom v nogometu, sem se ponovno spomnil vsega, kar že od majhnih nog poslušam in gledam na naših športnih prizoriščih. Rasizem, nacizem, šovinizem, primitivizem, vse je postalo rutina. Vsakdo lahko kupi karto in se dere, karkoli se mu zljubi. Vsakdo lahko žali kogarkoli in mirno izživlja svoje frustracije, svojo zagrenjenost, svoj manjvrednostni občutek, svoje nezadovoljstvo in svoje zgubarstvo. In mi smo se nato navadili.

   

Dokler nekdo ne zavpije nekaj tako groznega kot je ‘Ubili smo Dražena!’ nas sploh ne moti, ko množice pozivajo k ubijanju in klanju, ko nacistično pozdravljajo in ko zmerjajo temnopolte športnike. Včasih se jim celo nezavedno in spontano pridružimo.

    

Žalostno. 

 

 

They said he was old, tired and injured … But he still gets people very scared!

Vrhunsko!

They said he was old, tired and injured … But he’s still flying!

Legende ostajajo legende!

 

Izšla je knjiga Čefurji raus!

Vem, da športniki niso ravno knjigožerci, a tokrat gre za knjigo, v kateri igra šport pomembno vlogo. Sploh, če pogledate naslovnico.

V kratkem gre za zgodbo o nadarjenem mladem košarkašu, ki pa zaradi spora s trenerjem preneha s treniranjem košarke in se odloči za posedanje pred blokom, pijančevanje, pretepanje in podobne blesarije. Kmalu nastopijo težave s policijo, z očetom in celim svetom.

Knjiga govori o čefurjih in Fužinah, napisana pa je v avtohtonem jeziku – fužinščini!

Na www.airbeletrina.si najdete tudi odlomek iz romana.

Dobite jo v vseh bolje založenih knjigarnah.