Intervju: Marko Milič

Pred kratkim sem za študentsko revijo Element pripravil intervju z Markom Miličem. Za bralce  mojega bloga je tu neskrajšana verzija.

Lansko leto si bil po prvi polovici sezone prisiljen zapustiti Union Olimpijo in sprejeti ponudbo Real Madrida. Je letos situacija v klubu boljša?

Lansko leto je bila res kriza, ne samo iz košarkarskega vidika, ampak predvsem zaradi ljudi, ki so vodili klub. Ne le v lanskem letu, ampak tudi v preteklosti. Zaradi tega smo se znašli na robu prepada, bankrota. Zato smo bili nekateri igralci dobesedno prisiljeni zapustiti klub. Lansko sezono smo se veliko ukvarjali s stvarmi, ki nimajo zveze s košarko ali športom nasploh, letos pa poteka sanacija kluba in vseh teh preteklih zablod. Kaže nekoliko bolje, a je še daleč od tega, da bi bilo idelno.

Kaj pa letošnja ekipa? Se ti zdi, da lahko izpolni zadane cilje?

V danih okvirih je letošnja ekipa precej boljša od lanskoletne, je pa res, da imamo veliko mlajših in neizkušenih igralcev, kar se kaže v velikih nihanjih v naši igri. Zato se pripeti, da igramo odlično v evropski ligi in premagamo evropske prvake CSKA, potem pa le nekaj dni kasneje v regionalni ligi, ki je na veliko nižji kvalitetni ravni, izgubimo. Nihanja so torej zelo velika, ampak ta riziko, ki so ga v klubu sprejeli z nakupom številnih mladih igralcev, si je letošnja Olimpija morala privoščiti, saj za renomirana imena ni bilo dovolj denarja. A na srečo ima naša publika dovolj potrpljenja, saj razume, da je drugače, če razvijaš mlade igralce, Dragića, Begića, Zupana, ki so prihodnost slovenske košarke, kot pa če pripelješ neke tretjerazredne tujce.

Nasploh se je letos veliko govorilo o štirih ameriških igralcih, ki se še vedno niso izkazali kot dovolj kvalitetni za nastope v Evroligi, poleg tega pa naj se ne bi najbolje vklopili v moštvo.

Taylor, Bailey, Booker in Anderson sicer dajejo svoj maksimum, ampak tu je zelo kompleksna situacija. Oni pridejo sem oddelat svoje in iti domov. Letos pa se je v klubu reševalo mnogo stvari, od organizacijskih in finančnih težav, do ponovnega navduševanja in aktiviranja tako navijačev kot tudi medijev. V takšnih razmerah ti mora biti vsaka tekma več kot zgolj služba. Mora biti predvsem velika strast. A težko je nekoga, ki pride z drugega konca sveta sem v službo, prepričati, da bi do Olimpije čutil nekaj več. Oni sicer dajejo svoj profesionalni maksimum, kaj več pa je od njih težko pričakovati in tega jim niti ne gre zameriti.

Po tistem, ko te je lansko sezono trener Gašper Okorn po sili razmer potisnil na položaj krilnega centra, se zdi, da doživljaš svojo drugo pomlad. Vsaj za nas, ki te nismo tako pozorno spremljali v tvojih prejšnjih sezonah v Italiji. Kakšne so danes po vseh teh uspehih in lovorikah tvoje športne ambicije?

Ambicije še vedno imam, ampak niso iste kot so bile nekoč. Takrat so zame štele le zmage, visoke pogodbe, osvojena prvenstva. Imel sem srečo, da sem igral v velikih ekipah in res osvojil tudi nekaj naslovov. Osebna statistika me že dolgo ne zanima več, enostavno ni več v prvem planu, in mogoče ravno dejstvo, da jemljem košarko kot zabavo in strast, ne pa kot delo ali pritisk, vpliva na moje dobre igre. Zagotovo je tudi omenjena menjava pozicije pripomogla k temu. Prej sem bil bek in sem igral daleč od koša, zdaj igram pod samim obročem. Veliko vlogo pa igra tudi adrenalin in odgovornost pred domačim občinstvom.

Pred kratkim si oznanil svojo reprezentančno upokojitev. Kaj so bili razlogi? Je žena zahtevala, da kakšne počitnice končno preživiš tudi s svojo družino?

Žena bi si to zagotovo želela, ampak to ni bil glavni razlog. Ona se je deset let prilagajala in bi se najbrž še nekaj let, če bi se sam odločil za nadaljne nastope za reprezentanco. Resnični razlog tiči drugje. Jaz sem imel namreč srečo, da me je kot sedemnajstletnega mulca Zmago Sagadin potisnil v ospredje in mi dal priložnost, čeprav sam v štartu še nisem bil tako kvaliteten. Zato mislim, da je prav, da tudi jaz zdaj omogočim mladim, da dobijo svojo priložnost. Poleti bom star 31 let in resda bi lahko igral še nekaj let, a zakaj bi odvzemal mesto mladim, na čelu z Dragićem, Klobučarjem, Preldžićem in Vidmarjem, ki so dokazali, da so odlična generacija. Mi smo jim prepustili reprezantanco v zelo dobrem stanju, smo kvalificirani na naslednje evropsko prvenstvo in z dobrimi možnostmi za nastop na Olimpijskih igrah. Sedaj je situacija drugačna kot pred desetimi leti, ko smo se na gostovanja vozili v takšnih avtobusih, da bi lahko nastopali v filmu Kdo neki tam poje in nismo bili podobni predstavnikom neke resne države. Zdaj so stvari precej boljše, naslednji generaciji pa prepuščamo, da naredi korak naprej, da osvoji kakšno medaljo, kar nam na žalost ni uspelo. Vedno smo bili blizu in medalje vohali, nismo pa uspeli priti tako visoko.

Kako si ti spremljal nastope naše reprezentance na letošnjem Evropskem prvenstvu v Španiji in kako si doživljal poraz proti Grčiji v četrtfinalu?

Jaz sem bil predvsem presenečen, kako dobro so fantje odigrali celo prvenstvo, je pa res, da je prava katastrofa, da nanizaš pet neverjetnih zmag, potem pa se ti zgodi to, kar se je zgodilo njim. Da izgubiš proti evropskim prvakom, ni seveda nobena tragedija, ampak če izgubiš petnajst točk prednosti in praktično že dobljeno tekmo, potem ostane tista črna lisa. Ali je bil razlog pomanjkanje izkušenj ali preprosto utrujenost zaradi rotacije premajhnega števila igralcev, o tem naj razpravljajo drugi. Jaz vem, da so dali fantje vse od sebe, tako kot tudi mi vsa prejšnja leta, pričakovanja javnosti pa so vedno večja in večja. Na začetku so vsi govorili: ‘Ko bi vsaj kakšno tekmo zmagali in se ne bi osramotili!’, potem pa so pet tekem dobili, eno izgubili in spet ni bilo dovolj. Ampak v športu pač nikoli ni dovolj in zato je tudi tako zanimiv.

Če bi sam lahko ponovno odigral eno tekmo v svoji karieri, bodisi, da jo odigraš drugače, bodisi zgolj podoživiš lepe trenutke, katero tekmo bi izbral?

Mogoče bi še enkrat odigral tekmo, ki smo jo igrali v polfinalu Evrolige leta 1997 proti Olympiakosu v Rimu pred deset tisoč grških in pet tisoč slovenskih navijačev in smo izgubili za par točk. Ko se je takrat tekma lomila, je sodnik dvakrat ali trikrat zapiskal v njihovo korist. Mi smo bili v tistih časih pač anonimneži, Olympiakos pa milijonarska ekipa z zvenečimi imeni in po mojem je to močno vplivalo na tiste sodnikove odločitve. Oni so se potem uvrstili v finale, mi pa smo sicer dosegli zgodovinski uspeh, bili smo tretji v Evropi, a smo se hkrati čutili nekoliko prikrajšane, čeprav nič slabše od njih.

Kako pa danes gledaš na svoj odhod v ligo NBA? Se ti zdi, da si se mogoče odpravil tja nekoliko prezgodaj? Danes se zdi, da se evropski igralci lažje in hitreje uveljavijo.

Jaz pač nisem mogel čakati, da grem v NBA, recimo, pri 29-ih letih, ko bo situacija bolj ugodna. Mi smo takrat še utirali poti. Pred menoj je bila v NBA le ena generacija evropskih košarkarjev, izmed katerih je enim uspelo, drugim ne. Divac, Sabonis, Petrović, Kukoč so bili prva generacija. Mi smo bili druga generacija. Iz moje generacije se je, denimo, uspel uveljaviti Stojaković. V ligi NBA odloča veliko drugih faktorjev, ni pomembna samo košarka in tudi zato si jaz danes ničesar ne očitam. Moja želja je bila takrat tako močna, da me nič na svetu ne bi ustavilo. Po dveh letih sem potem ugotovil, da ni vse tako idilično kot sem si predstavljal. Mislil sem, da bo o tem, kdo bo igral in koliko, odločalo predvsem to, kdo bo boljši na treningih in kdo se bo bolj trudil. A izkazalo se je, da je že vnaprej, že pred začetkom sezone, praktično že pred prvim treningom, vse točno določeno. Vse je odvisno od višine igralčeve pogodbe, njegovih sponzorjev, menedžerjev. Košarka je tam šele na četrtem, petem mestu. Sam nisem razočaran, saj sem izpolnil svoje otroške sanje in videl, da ni vse tako kot si je to zamislila moja trinajstletna glava. Imel pa sem veliko srečo, da sem vse to izkusil.

Kdo od naših mladih igralcev, ali tistih, ki trenutno že nastopajo čez lužo, pa ima po tvojem možnosti, da postane eden vodilnih igralcev v NBA, da se, recimo, uvrsti na All-stars tekmo, ali da postane go-to-guy kot temu pravijo Američani?

Od naših igralcev, ki so že tam, imajo praktično vsi to možnost. Predvsem pa Nachbar, Udrih in Brezec. Je pa pri tem skoraj vse odvisno od tega, kakšno vlogo imaš v ekipi. Videli smo pri Benu Udrihu, ki je zadnji dve sezoni presedel na klopi, zdaj pa je po dveh tekmah, ko je končno dobil priložnost, postal prvi igralec svoje ekipe. Izkazalo se je tudi, da nekateri za evropske standarde povprečni igralci, igrajo zelo uspešno v NBA, medtem ko so enega najboljših evropskih igralcev zadnjih let, Šarunasa Jasikevičiusa, ki je igral tudi v Olimpiji in je v evropski in svetovni košarki osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, tam tretirali kot ‘indijanca’ in je igral po tri minute na tekmo. Enostavno o uspehu v NBA ne odloča zgolj kvaliteta, temveč še precej drugih faktorjev.

Kateri pa je zate najboljši igralec s katerim, ali proti kateremu, si igral v svoji karieri?

Še v času, ko sem odraščal, je bil moj idol Saša Đorđević. Kasneje sem imel to srečo, da sem igral skupaj z njim. Postala sva tudi dobra prijatelja in bila tri leta skupaj v sobi. Kot mulček sem navijal za njega in se navduševal, ko je s svojimi meti v zadnjih sekundah odločal pomembne tekme na velikih tekmovanjih. On resnično razume košarko bolje od katerega koli igralca s katerim sem igral.

Danes se vse več govori o novih, drugačnih nalogah vrhunskih športnikov, ki bodo morali v prihodnosti veliko časa posvetiti neposredni komunikaciji s svojimi navijači. Trenutno je vse več športnikov, ki se odločajo za bloge in na ta način lahko lažje spremljamo njihovo športno pot. Tudi ti si nekaj časa imel svoj blog.

Jaz sem že blogal in sprožil celo manjši škandal. Ker sem bil precej zaseden, sem imel človeka, s katerim sva se slišala po telefonu, jaz sem mu povedal svojo zgodbo, on pa jo je potem zapisal. Nato pa me je napadel Jonas, ki je trdil, da nisem pravi bloger. A jaz se pač nisem poglabljal v definicije. Mislil sem, da so važne moje zgodbe in da je vseeno, kdo jih tipka. Moji blogi so bili takrat zelo brani, a sem bil enostavno v tistem času preveč zaseden, tako da je bil to zgolj občasen hobi, ne pa služba ali obveznost. Sploh pa se mi ni ljubilo biti bojev na temo, kdo je bolj bran. Zdaj je v pripravi moja internetna stran in morda bom na njej spet začel blogati.

Sam zaradi profesionalne kariere nisi bil nikoli študent. Si morda kdaj pogrešal študentsko življenje, kakršnega so živeli tvoji vrstniki?

Če misliš na vsakodnevne žurke, potem je moj odgovor ne. Toliko kolikor sem takšno življenje pogrešal, sem ga tudi izživel. Je že res, da smo mi dan in noč trenirali košarko, a ko smo šli ven, smo ga res žurali. Mogoče ne tako pogosto kot drugi, a vse potrebe po žuranju, diskotekah, pijančevanju in podobnem, sem v mladih letih vseeno zadovoljil. Zdaj sicer govorim kot nek star fotr, ki se nostalgično spominja preteklosti, ampak zdi se mi, da res nisem bil prikrajšan za karkoli. Povrh vsega pa sem v košarki tako močno užival, da tudi zaradi tega nisem pogrešal nekaterih drugih stvari.

Si kdaj razmišljal o tem, kaj bi študiral, če bi se kdaj odločil za to?

Od nekdaj me je strašno mikala arhitektura. Zadnjih deset let večinoma prebiram le tovrstno literaturo in listam arhitekturne revije, sploh takrat, ko potrebujem nekaj, da pozabim na košarko. Ampak arhitektura me zanima podobno kot kakšnega našega navijača, ki bi igral košarko le ob četrtkih zvečer pred pet tisoč navijači, ne bi pa vsako jutro tri ure treniral, tudi ko te zvija od bolečin. Tako tudi mene pri arhitekturi zanima zgolj tisti zaključni del, oblikovanje in urejanje prostorov, ne pa tudi ves tisti naporni in dolgoletni trud, ki je potreben, da sploh prideš do tja. Tako da je zame precej nerealno, da bi kdaj v življenju končal študij arhitekture.

Hrvaške parlamentarne volitve so letos zaznamovali športno-politični škandali, ko so se v kampanjo vključili tudi športni klubi in posamezni športniki. Kako gledaš na politične aktivnosti športnikov? So tudi tebe kdaj povabili, da bi sodeloval v kakšni politični kampanji?

Vabili so me vseskozi, tudi letos sem se brez svoje vednosti znašel na neki listi podpornikov. Kljub temu, da sem stalno razlagal, da sem popolnoma apolitičen. Sploh ne vidim razloga, zakaj športniki, ki nimajo interesa, da bi v politiki aktivno sodelovali, zastavljajo svoja imena. Pri Dinamu je šlo najbrž za direktivo s strani vodstva kluba, ki je morda zato prejelo tudi določena finančna sredstva, medtem ko dvomim, da tistih dvajset igralcev sploh dovolj dobro pozna politično situacijo v državi. Meni pa se nasploh zdi prav neverjetno na kakšen nivo se morajo posamezni kandidati v političnih kampanjah spustiti zaradi všečnosti širšim ljudskim množicam. Kar so, recimo, naši predsedniški kandidati v želji po vsesplošni všešnosti počenjali med zadnjo predsedniško kampanjo, je bilo že res patetično.

Ali morda že razmišljaš o tem, kaj boš počel po koncu kariere? V politiko se kot kaže ne boš podal?

Idej imam veliko, a zagotovo ne bom več delal takšne kariere, ki bi me okupirala 24 ur na dan, saj se je zadnjih deset let moja družina povsem prilagajali meni in moji športni poti. Ker sem imel to srečo, da sem se lahko finančno osvobodil, bom delal predvsem za svoje veselje in po možnosti s polovičnim delovnim časom, ne pa tako, kot je priljubljeno v današnjem času, ko se delavnik raztegne tudi do osmih zvečer. To me enostavno več ne zanima.