Nov zapravljen napad zeleno-belih

Ko je pred časom prišel na čelo košarkarjev Olimpije Aleksandar Džikić, sem se v nasprotju s svojo košarkarsko družbo pritoževal nad tem, da lahko Olimpijo zdaj vodijo vsakršni šalabajzerji brez imena in izkušenj.

Ni šlo le za vsem simpatičnega Džileta, mučil me je že pred njim Sašo Filipovski, prav tako simpatični Gašper Okorn. Slednja sta, preden sta se nekega lepega dne nič hudega sluteča znašla za krmilom našega največjega košarkarskega kluba, bolj ali manj le glumila senci Zmaga Sagadina oziroma Toma Mahoriča. Sploh Filipovski je to umetniško rutino dognal do perfekcije. Celo Zmagovo obrazno mimiko je odlično oponašal. Ko je veliki Zmago besno vstal s klopi in se zdiral na sodnike, je poskočil tudi mali Sašo in še sam nekaj bentil tja v tri krasne. Če je trener Zmago zadovoljno kimal, je zadovoljno kimal tudi njegov pomočnik. Ko je Filipovski kasneje postal trener, sem se zato resno spraševal, ali bo sploh vedel, kdaj mora bentiti in kdaj zadovoljno kimati. Pa me je demantiral s svojimi rezultati in se pokazal kot dober trener. A kljub temu še danes ostajam prepričan, da je bilo prav imenovanje Filipovskega eno prvih znamenj, da gre ljubljanska košarka k vragu.

Olimpija namreč že vrsto let ne prodaja svojih mladih igralcev v najboljše evropske klube. Zadnji mladec, ki se je pri Olimpiji dokazal in potrdil ter nato podpisal za razmeroma velik klub, je bil Domen Lorbek, ki pa ga je morala Olimpija prodati, še preden je resnično zablestel v zeleno-belem dresu in postal ljubljenec Green Dragonsov. Pravzaprav že vrsto let ni ne duha ne sluha o kakšnem novem Olimpijinem Marku Miliču, Saniju Bečiroviću, Benu Udrihu ali, konec koncev, Šarunasu Jasikevičiusu. Vse te zgodbe so iz časa Zmaga Sagadina, ki ga je seveda lomil na vse možne načine, a je znal vsako sezono spromovirati vsaj eno novo zvezdo evropske košarke. Današnja Olimpija pa dopušča, da se ji izmuzneta Erazem Lorbek in Uroš Slokar, da igra Goran Dragić zanjo kot posojen igralec, da ji Bogdan Tanjević pred nosom spelje Emirja Preldžića in Gašperja Vidmarja, pa še in še. Da sta prihodnost tivolske košarke v določenem trenutku predstavljala Sandi Čebular in Jan Močnik, je bilo na trenutke že kar smešno.

Klubi, kakršen je Olimpija, imajo v sodobni košarki le eno možno vlogo: vzgojo, promocijo in prodajo mladih košarkarjev. Vsakih nekaj let ti pri tem morda uspe na kup spraviti izjemno nadarjeno generacijo, ki lahko zablesti tudi po rezultatih in se prebije do zaključnih bojev v Evroligi. Drugače pa pač igraš svojo igro, kupuješ poceni in drago prodajaš, se po najboljših močeh trudiš biti enakovreden in si glede na vsakoletno zasedbo postavljaš primerne rezultatske cilje. Glavni cilj pa so vselej mladi, ker so v resnici tvoja edina možna prednost pred (pre)bogatimi CSKA, Panathinaikosom ali Tau Ceramico. Vlatko Ilievski, Jasmin Hukić in Marko Milič pač ne morejo biti glavna orožja v tem boju, saj največji španski, grški in ruski klubi take igralce kupujejo kot začasne zamenjave za poškodovane zvezdnike ali celo za dvig kakovosti svojih treningov.

Aleksandar Džikić je na tej ravni pred letošnjo sezono naredil korak naprej in pripeljal Jako Klobučarja, Damjana Rudeža, Vladimirja Golubovića, priklopil je Mirzo Sarajlijo. A prvi trije so se drug za drugim izgubili v nerazumljivem podpovprečju, medtem ko se je sedemnajstletni Mirza že po eni dobri tekmi tako “raspištoljil”, da je začel metati trojke čez roko v tretji sekundi napada in si na trenutke dovolil več svobode, kot jo je imel v svojih časih legendarni Dule Hauptman. A bolj kot nanj me je mali Mirza na žalost spomnil na ponorelega Turka Arslana in njegovo brezglavo letanje gor in dol po Tivoliju v najbolj neslavnih časih ljubljanskega kluba. In najsi zdaj vsi hvalijo “Džileta majstora” in najsi je imel ta res smolo s poškodbami in Milosavljevičevimi Američani, v zgodovino bo Aleksandar Džikić ostal zapisan le kot še eden v nizu trenerjev, ki jim pač ni uspelo narediti ne dobre evroligaške ekipe ne nove generacije mladih igralcev.

Da se to še danes da, dokazujejo v beograjskem Partizanu, kjer se s prekaljenim strategom Duškom Vujoševićem, z enim res kakovostnim tujcem, dvema izkušenima domačima veteranoma in kopico nadarjenih mladincev že nekaj let zapovrstjo povsem enakovredno kosajo z evropskimi velikani in dobesedno kraljujejo v ligi NLB. Tega pač ne gre poskušati s Čebularjem in Močnikom ali s hormonsko podivjanim Sarajlijo. In tega ne gre poskušati z golobradimi, neizkušenimi trenerji, ki v devetindevetdesetih odstotkih primerov nimajo potrebnih veščin za vzgojo mladih talentov. V to igro se pač spušča z Zmagom Sagadinom nekoč ali z Duškom Vujoševićem danes. Oziroma z Bogdanom Tanjevićem nekoč in danes. Za to igro pač potrebujete posebne vrste trenerja, Aleksandar Džikić pa to, kot kaže, le ni bil, čeprav je res čudežno prebudil že izgubljenega Mirzo Begića, nad katerim je pred njim obupaval Memi Bečirović.

Olimpija torej potrebuje trenerja, ki bo preverjeno znal delati z mladimi kadri, trenerja, ki bo iz Klobučarja, Sarajlije, Begića, Rudeža in Golubovića naredil nosilce Olimpijine igre v prihodnjih sezonah. V ogorčenem boju za oba letošnja domača naslova in povrnitev ugleda v ligi NLB bo Džikićevemu nasledniku omenjeno peterico seveda veliko lažje potisniti v ozadje in poriniti žogo v roke Ilievskemu, Hukiću ali Miliču, a v tem trenutku bi morala biti Olimpija z mislimi že v letu 2010. Že zlajnano zahtevna domača publika si v resnici namreč bolj kot uvrstitve med šestnajst najboljših v Evropi ali naslova lige NLB želi po dolgih letih spet videti na tivolskem parketu neko novo, pretežno doma vzgojeno zasedbo, ki se bo pogumno in enakovredno kosala z najboljšimi na stari celini, četudi bo na koncu izgubila vseh deset tekem Evrolige. Najbrž je vsem jasno, da je Final Four postal za Olimpijo nedosegljiv, a bilo bi lepo, če bi lahko nekoč v prihodnosti z nekimi novimi fanti o njem vsaj sanjali.

Dnevnik, 12.12.2008

Risi se dobro upirali ZDA, a razočarali na tekmi z Latvijo

Tako znano zveni, na žalost, ko beremo te napise. Odlična igra ob porazu 1:5 in poraz v boju za napredovanje. To so v našem športu, žal ne samo v hokeju, ponavljajoči se sindromi. Podobno se je že zgodilo košarkašem, nogometašem in tudi mnogim drugim, ki so se enakovredno kosali z malodane nepremagljivimi favoriti, potem pa na odločilnih tekmah pušnili proti premagljivim ekipam. 

Tudi sam sem proti Olimpiji v svoji mladinski košarkarski karieri odigral nekaj svojih najboljših tekem, a smo vse po vrsti izgubili, največkrat z občutno razliko. Zato vem, kako lahko je dobro igrati proti močnejši ekipi, kjer nimaš ničesar izgubiti in kjer te nasprotnik ne vzame povsem zares, kjer ne igra na vso moč. Ni živčnosti in pritiskov. Sproščen si in lahko daš marsikaj od sebe.

Potem pridejo pa tekme, ki jih moraš dobiti, tekme, kjer se pokaže resnični karakter ekipe, posameznika, tudi stroke, če hočete. O tem je bilo napisanega in rečenega že res ogromno, zato ne bom filozofiral naprej.

Sam bi dodal le to, da si po vsem tem želim le tega, da bi naposled prenehali opevati poraze z 1:5 in dobro upiranje nasprotniku.

V dobro športnikov. V tem primeru hokejistov. 

Tistega davnega leta 2008, ko so Gorenjci sejali sol

Najbrž vsi dobro veste, kako se je vse skupaj začelo, a naj vseeno na kratko obnovim zgodbo. Nekega aprila davnega leta 2008 se je Gorenjcem nenadoma zmešalo in so napovedali organizacijo Olimpijskih iger. Sprva jih nismo jemali resno, saj smo si mislili, da bodo po napovedani in kar 100 tisoč evrih vredni raziskavi vendarle ugotovili, da je sejanje soli pač butalsko dejanje. A ne le, da so Gorenjci raziskovo o sejanju soli drago plačali. Izsledki tiste skrivnostne raziskave so jih celo opogumili, da so se odločili resno spustiti v boj za organizacijo Olimpijskih iger.

Po letu 2010 so se potem vse normalne države ena za drugo začele otepati organizacij velikih športnih prireditev, saj so le-ta prerasla razumne okvire, zagotavljanje varnosti tekmovalcev in obiskovalcev pa je postalo ob paranoičnih ameriških varnostnih standardih popolnoma neizvedljivo dejanje. Poleg tega se je s komercializacijo že takrat počasi izgubljal olimpijski duh, stroški organizacije pa so bili že leta 2012 takšni, da jih ni bilo možno povrniti. Ko so leta 2012 od svoje kandidature zaradi politične krize odstopili v Kazahstanu, so nesrečni Gorenjci ostali edini kandidati za organizacijo zimskih OI 2018.

Letos sem ob dvajseti obletnici napovedi kandidature prvič po letu 2008 obiskal Gorenjsko, tisto prelepo deželo, kamor sem v svoji mladosti redno zahajal, da bi užival v njenih neprecenljivih naravnih lepotah. Bohinjsko jezero je bilo takorekoč moj drugi dom. Hiška Erika v Ukancu je bila v lasti maminega podjetja in tja smo hodili pozimi in poleti, pričakovali smo Nova leta, v najstniških letih smo imeli tam nepozabne žure, kasneje sem si v njej privoščil kak romantičen vikend. Še marca 2008 smo imeli, verjeli ali ne, ob Bohinjskem jezeru prijetno družinsko srečanje.

Gorenjska, ki je danes ob Kosovu edina evropska pokrajina pod popolnim protektoratom Združenih narodov in je edini košček Evrope zunaj schengenskega mejnega režima, se je že konec leta 2008, takoj po objavljenih rezultatih raziskave, ki so na presenečenje vseh Gorenjsko kandidaturo predstavili kot realno, spremenila v ogromno gradbišče. Potrebno je bilo zgraditi veliko večino športnih objektov potrebnih za tako veliko manifestacijo, potrebno je bilo zgraditi celo olimpijsko vas, potrebno je bilo končno dokončati avtocestno povezavo med Jesenicami in Ljubljano. Ciniki so že takrat dejali, da so slovenski gradbeniki do leta 2018 sposobni dokončati le pediatrično kliniko. Ciniki so že takrat radi pripomnili, da bodo šparovni Gorenjci težko vrgli skozi okno kupe denarja potrebnega za dokončanje gradnje dvorane za hitrostno drsanje ali zloglasne smukaške proge. Zaradi nje so se namreč Gorenjci spravili višati svoje najvišje ležeče smučišče za dodatnih 500 metrov nadmorske višine in so iz doline nekaj let na vrh Kanina nosili zemljo in kamenje.

Že v začetku leta 2009 pa se je izkazalo, da so imeli ciniki zelo prav. Že takrat se je namreč med nesojenimi organizatorji Olimpijskih iger, gradbenim lobijem, ki se je uspešno rekonstruiral po aferi Čista lopata, lokalnimi politiki z zasebnimi interesi in nasprotniki kandidature vnela prava mala vojna, ki je z vsakim novim gradbiščem postajala vse bolj resna in krvava. Končno pa je zavrelo ob znani ‘bitki za bob stezo’, ko so padle tudi prve žrtve. To je bilo 21. junija leta 2009.

Dokončno so se stvari izmaknile kontroli konec leta 2011, ko so zaradi številnih aneksov, lokalno-političnih malverzacij in drugih podobnih sleparijah vpletenih predvideni stroški narasli za neverjetnih 374 odstotkov. Država Slovenija se je odločila umakniti iz projekta, ki bi Gorenjsko po takratnih raziskavah in napovedih pri Evropski banki zadolžil do leta 2132. Gorenjci so bili nad dejanjem Republike Slovenije tako ogorčeni, da so se odločili za samostojnost in kot prvi v Evropi izkoristili tisti del ustave EU potrjene nekaj mesecev pred tem, ki je v členu 1172 vključeval slavni amandma pod šifro ‘Kosovo republika’. 26. decembra leta 2011 so Gorenjci razglasili svojo olimpijsko samostojnost, EU pa jih je že 27. decembra uvrstil na sam vrh lestvice najbolj zadolženih držav na svetu.

Kmalu je bilo jasno, da lahko Gorenjce iz njihove utopije reši le Kazahstan, ki se je v želji po promociji, ki bi ga v svetu predstavila v drugačni luči kot so ga prikazovali popularni filmi o Boratu, po vrsti odločal za najrazličnejše kandidature, od olimpijskih iger do svetovnega prvenstva v kegljanju. A ko se je leta 2012, za potrebe svojega najnovejšega filma, Sasha Baron Cohen alias Borat kandidiral za predsednika Kazahstana in prepričljivo zmagal, je Kazahstan zajela velika politična kriza in njihova kandidatura je neslavno propadla.

Gorenjci so bili takrat že tako zadolženi pri Evropski banki, da so bili kot edini preostali kandidati prisiljeni podpisati znameniti Blejski sporazum. Ta je določal, da v kolikor Gorenjci do leta 2018 ne uspejo dokončati vseh potrebnih objektov in izpeljati organizacijo Olimpijskih iger ter tako povrniti del svojega dolga, cela Gorenjska nemudoma postane last Evropske banke, ki lahko z njo razpolaga izključno glede na lastne interese.

Konec leta 2015 je bilo ob nepričakovani upokojitvi Ivana Zidarja dokončno jasno, da SCT ne zmore dokončati avtocestne povezave med Jesenicami in Ljubljano pa tudi iz Primorja so nekaj mesecev kasneje sporočili, da bodo do leta 2018 dokončali samo del objektov, medtem ko se bo dokončanje prenove planiških skakalnic žal zavleklo tja do leta 2026. Čeprav je Evropska banka pritiskala na Svetovni Olimpijski komite, da kljub vsemu ne odpove OI 2018, se je to 5.marca leta 2016 vseeno zgodilo. Gorenjska se je dokončno zavila v črnino. Po dolgem in počez razrita in polna nedokončanih objektov je bila že 6. marca 2016 v stoodstotni lasti Evropske banke.

Večina držav Evropske unije, med katerimi je bila tudi Slovenija, je Evropsko banko prosila naj z Gorenjsko ukrepa previdno in v skladu s širšimi evropskimi interesi, a njihove želje niso bile uslišane in tako je 27. aprila 2016 po vsem svetu stekla javna razprodaja Gorenjske. Četudi so pri Evropski banki zagotavljali, da bodo Gorenjsko in njene naravne lepote prodali le resnim in odgovornim kupcem po poštenih cenah, se je kmalu izkazalo, da so številni kupci fantomski denarni skladi s sedežem v eksotičnih davčnih oazah, ki so Gorenjsko drobili in preprodajali naprej še bolj sumljivim pravnim in fizičnim osebam.

Do leta 2018 je bila Gorenjska v celoti razprodana na vse konce sveta in po smešno nizkih cenah. Kaos, ki je nastal po umiku Evropske banke, so skušali rešiti Združeni narodi, ki so prvič posredovali 15. marca 2018 ob spopadu pred jeseniško hokejsko dvorano Pod Mežakljo. Takrat so besni navijači HK Jesenice, potem ko so ugotovili, da je dvorano kupil ljubljanski župan Zoran Janković za smešno ceno 3.200 evrov, pred dvorano postavili barikade, kmalu pa začeli streljati na vse, ki so se jim približali iz smeri Ljubljane, čeprav je v večini primerov šlo zgolj za domačine. Enote KFOR, med katerimi je bilo tudi 117 slovenskih vojakov, so na Jesenicah vzpostavile izredno varnostno stanje, spopadi med Gorenjsko osvobodilno vojsko in njenim poveljnikom Ildarjem Rahmatuljinom ter enotami Združenih narodov pa so trajale sedem let in terjale približno 17 tisoč žrtev, med njimi veliko žensk in otrok.  

Pred dobrim mesecem dni, 3. marca 2028, je Yasushi Akashi dokončno razglasil mir na področju nekdanje Gorenjske in na območje dovolil vstop tujim novinarjem.

Vendar ti niso videli skoraj ničesar. Na Gorenjskem je namreč gibanje nemogoče, saj praktično ni javnih površin. Evropska banka je prodala vse, kar se je prodati dalo in tako so sedaj obiskovalcem dostopne le tiste površine in objekti, ki jih tudi za simbolno ceno enega evra ni hotel odkupiti nihče. A tudi do tja se je nemogoče prebiti, saj ni javnih cest in poti. Tako se je naš obisk zaključil že na nekdanji cestninski postaji pri Vodicah, kjer je sedaj edini odprti slovensko-gorenjski mejni prehod. Od tam naprej se lahko obiskovalci sprehodijo do točke, s katere se vidi nekdanje letališče Jožeta Pučnika, ki je danes privatno letališče Iva Sanaderja. Bivši hrvaški premier ga je kupil kot del svoje neuspešne volilne kampanje, ko se je hotel hrvaškim volivcem predstaviti kot veliki osvajalec tujega ozemlja. A na volitvah je vseeno izgubil proti Goranu Ivaniševiću, ki je kupil tri četrtine Blejskega otoka in še slaščičarno ob jezeru.

Razočaran sem se po ogledu privatnega letališča Iva Sanaderja sprehodil nazaj do mejnega prehoda Vodice in se vrnil v Slovenijo. Po poti nazaj v Ljubljano pa sem si razbijal glavo z enim samim butastim vprašanjem: »Kateri norec je za vraga leta 2008 kandidaturo Gorenjske ocenil kot realno?«

Naslednji dan sem stopil v akcijo in se po nekaj dneh končno uspel dokopati do tiste raziskave vredne 100 tisoč evrov. Pravzaprav ni šlo za raziskavo. Šlo je za pisni odgovor neke nemške raziskovalne agencije, ki je 1. aprila leta 2008 gorenjskemu organizacijskemu komiteju poslala naslednji sporočilo:

»Danes za vašo organizacijo obstajajo zelo realne možnosti.«

Spodaj je bil pripis: »1.april, svetovni dan norcev, kakršni ste vi!«

A ta pripis so Gorenjci žal spregledali.

K**** palac pa Kopitar

Los Angeles Kingsi so v zadnjih letih ena najslabših ekip ameriške hokejske lige (NHL). Letos imajo celo daleč najmanj zmag med vsemi. Kar ne pomeni, da se krčevito borijo za obstanek kot to počne Bojan Prašnikar v Cottbusu, ampak le brezskrbno igrajo svojih 82 tekem in v miru kujejo plane za naslednjo sezono. V takšni ekipi že drugo sezono blesti naš Anže Kopitar, ki so ga pred dnevi bralci Žurnala izglasovali za najboljšega slovenskega športnika v letošnjem letu.

Kar je milo rečeno katastrofa!

Ta izbor namreč razkriva popolnoma izkrivljeno dojemanje ekipnega športa, ki je zavladalo v Sloveniji. Pri tem seveda sploh ne gre za Kopitarja, ki je brez dvoma izvrsten hokejist in izjemen športnik in ki mu gre za njegove igre v ZDA vsekakor čestitati. A osnovna razlika med individualnim in ekipnim športom je, dragi Žurnalovi bralci, prav v tem, da si v ekipnem športu vselej odvisen od svojih soigralcev in noben košarkar, nogometaš ali hokejist ne more zmagovati sam. Ob koncu hokejske tekme pač šteje le končni izid, medtem ko je osebna statistika posameznega hokejista le majhen in nepomemben del športnega spektakla, ki služi zgolj za popestritev športnih prenosov in poročil.

Veliko golov in podaj v moštvu, ki mu je popolnoma vseeno ali bo v sezoni doseglo 25 ali 30 zmag, ki nima nobenih resnejših ciljev in ki lahko zato igra povsem razbremenjeno, zato še zdaleč ni nekaj, kar bi si zaslužilo naziv najboljšega športnika.

Nekaj podobnega se je pri nas dogajalo že pred leti, ko so hvalospevi na račun iger Primoža Brezca v sezoni, ko je bilo njegovo moštvo na dnu lestvice NBA, temeljili izključno na dejstvu, da je Sežančan dosegal v povprečju več kot deset točk na tekmo. A ga na srečo takrat niso razglašali za najboljšega domačega športnika.

Skrajni čas je že, da začnemo preštevati zmage in naslove in da ne nasedamo več ameriški obsedenosti s statistiko. A to še zdaleč ni edina težava tega izbora. Bralci Žurnala so namreč za našega najboljšega športnika izbrali nekoga, ki ni najboljši v svetovnem merilu, tako kot so to Mitja Petkovšek, Iztok Čop, Luka Špik in še mnogi drugi naši športniki. Anže Kopitar je vsekakor izjemno nadarjen, se enakovredno kosa z najboljšimi in ima dobre možnosti, da tudi postane eden najboljših. A zaenkrat to še ni.

Zato njegov izbor kaže na to, da smo v svoji luzerski mentaliteti pripravljeni sprejeti za izjemen uspeh že samo nastopanje v ligi NHL. Ali NBA. Za nas je torej važno sodelovati in ne zmagati.

To pa je slogan, ki razkriva Slovenijo kot športno banana državo, ki se veseli, ko se njeni športniki pojavijo ob koncu prenosov z Olimpijskih iger in s svojimi revialnimi nastopi zabavajo gledalce in komentatorje resnih športnih držav.

Za državo, ki je imela in še ima v svoji športni zgodovini veliko resnično najboljših svetovnih športnikov (Leon Štukelj, Miro Cerar, Bojan Križaj, Ivo Daneu, Mateja Svet, Rok Petrovič, Franci Petek, Primož Peterka, Aljaž Pegan in še mnogi drugi), je to povsem nesprejemljivo.