Zakaj šport?

Ko sem bil še majhen, sem po stanovanju razvrščal igrače in smučal okoli njih. Zavesa v dnevni sobi je kmalu postala mreža namišljenega gola, vrh omare pa koš. Mama je vneto skrivala moje žoge, a ji ni veliko pomagalo. Veliko vaz se je razbilo preden so prišle druge ljubezni. Šport pa je bil in ostal tista prva, ki je ne pozabiš nikoli.

In zakaj Vučko?

Vučko je edini neomadeževani simbol mojega otroštva, z olimpijade v Sarajevu pa so tudi moji prvi športni spomini, ko smo na Igmanu čakali na nastop Primoža Ulage. ”Džulaga! Džulaga!” so se drli Bosanci, mene je tako zeblo, da nisem čutil nog, Primož pa je skočil dobrih 50 metrov.