Na slovenskem olstarsu sem bil zadnjič takrat, ko je Marko Milič letel čez avtomobile in motorje, mogoče še enkrat kasneje, a se zdaj niti ne spomnim več. Včeraj pa sem se zvečer odpeljal v Kranj, ker mi je Matej Avanzo, ta novi Don Corleone slovenske funkcionarske scene, šenkal dve karti. In ja, zdaj mi je težko to priznati in na nek način kritizirati prijatelje, ki se trudijo z organizacijo tega dogodka, a vrhunec večera je bil zame vseeno obisk tivolskega horsa po povratku v Ljubljano.

Ne vem, malo sem out iz te scene, ne poznam niti tretjine nastopajočih igralcev, zmajčice mi že res dooolgo presedajo s svojim poskakovanjem, štosi Dejmo Stisnt Teatra so mi bili malo mimo in so predvsem iz celega dogodka naredili rahlo preveliko parodijo, medtem ko glasbeni nastopi v športnih telovadnicah iz nastopajočega nujno naredijo razrednega posebneže, ki se zaman trudi izpasti kul pred sošolkami (sploh, če nastopajoči, v tem primeru Trkaj, nima dobre zvočne in svetlobne podpore).

A najbolj me je razočaralo to, da se je iz aviona, ali pa iz kota dvorane, kjer sem sedel, videlo, da je Vlatko Ilievski za razred boljši od vseh, da je Mirza Begić z lahkoto dominanten pod košem in da Jure Zdovc v prvi slovenski ligi nima ravno veliko kandidatov za slovensko reprezentanco, če ne upoštevamo igralcev Union Olimpije.

No ja, konec koncev je bilo vse skupaj dobro izpeljano, organizatorji so se potrudili in trud se je v resnici videl. Po odzivih sodeč je bila gledalcem prireditev kar zabavna, najmlajši so vidno uživali. Jaz pa bi pač moral ostati doma in gledati kak obupen božični film s svojo drago. Priznam, obstaja možnost, da je problem v meni in ne v dnevu slovenske košarke.