Ko je pred časom prišel na čelo košarkarjev Olimpije Aleksandar Džikić, sem se v nasprotju s svojo košarkarsko družbo pritoževal nad tem, da lahko Olimpijo zdaj vodijo vsakršni šalabajzerji brez imena in izkušenj.

Ni šlo le za vsem simpatičnega Džileta, mučil me je že pred njim Sašo Filipovski, prav tako simpatični Gašper Okorn. Slednja sta, preden sta se nekega lepega dne nič hudega sluteča znašla za krmilom našega največjega košarkarskega kluba, bolj ali manj le glumila senci Zmaga Sagadina oziroma Toma Mahoriča. Sploh Filipovski je to umetniško rutino dognal do perfekcije. Celo Zmagovo obrazno mimiko je odlično oponašal. Ko je veliki Zmago besno vstal s klopi in se zdiral na sodnike, je poskočil tudi mali Sašo in še sam nekaj bentil tja v tri krasne. Če je trener Zmago zadovoljno kimal, je zadovoljno kimal tudi njegov pomočnik. Ko je Filipovski kasneje postal trener, sem se zato resno spraševal, ali bo sploh vedel, kdaj mora bentiti in kdaj zadovoljno kimati. Pa me je demantiral s svojimi rezultati in se pokazal kot dober trener. A kljub temu še danes ostajam prepričan, da je bilo prav imenovanje Filipovskega eno prvih znamenj, da gre ljubljanska košarka k vragu.

Olimpija namreč že vrsto let ne prodaja svojih mladih igralcev v najboljše evropske klube. Zadnji mladec, ki se je pri Olimpiji dokazal in potrdil ter nato podpisal za razmeroma velik klub, je bil Domen Lorbek, ki pa ga je morala Olimpija prodati, še preden je resnično zablestel v zeleno-belem dresu in postal ljubljenec Green Dragonsov. Pravzaprav že vrsto let ni ne duha ne sluha o kakšnem novem Olimpijinem Marku Miliču, Saniju Bečiroviću, Benu Udrihu ali, konec koncev, Šarunasu Jasikevičiusu. Vse te zgodbe so iz časa Zmaga Sagadina, ki ga je seveda lomil na vse možne načine, a je znal vsako sezono spromovirati vsaj eno novo zvezdo evropske košarke. Današnja Olimpija pa dopušča, da se ji izmuzneta Erazem Lorbek in Uroš Slokar, da igra Goran Dragić zanjo kot posojen igralec, da ji Bogdan Tanjević pred nosom spelje Emirja Preldžića in Gašperja Vidmarja, pa še in še. Da sta prihodnost tivolske košarke v določenem trenutku predstavljala Sandi Čebular in Jan Močnik, je bilo na trenutke že kar smešno.

Klubi, kakršen je Olimpija, imajo v sodobni košarki le eno možno vlogo: vzgojo, promocijo in prodajo mladih košarkarjev. Vsakih nekaj let ti pri tem morda uspe na kup spraviti izjemno nadarjeno generacijo, ki lahko zablesti tudi po rezultatih in se prebije do zaključnih bojev v Evroligi. Drugače pa pač igraš svojo igro, kupuješ poceni in drago prodajaš, se po najboljših močeh trudiš biti enakovreden in si glede na vsakoletno zasedbo postavljaš primerne rezultatske cilje. Glavni cilj pa so vselej mladi, ker so v resnici tvoja edina možna prednost pred (pre)bogatimi CSKA, Panathinaikosom ali Tau Ceramico. Vlatko Ilievski, Jasmin Hukić in Marko Milič pač ne morejo biti glavna orožja v tem boju, saj največji španski, grški in ruski klubi take igralce kupujejo kot začasne zamenjave za poškodovane zvezdnike ali celo za dvig kakovosti svojih treningov.

Aleksandar Džikić je na tej ravni pred letošnjo sezono naredil korak naprej in pripeljal Jako Klobučarja, Damjana Rudeža, Vladimirja Golubovića, priklopil je Mirzo Sarajlijo. A prvi trije so se drug za drugim izgubili v nerazumljivem podpovprečju, medtem ko se je sedemnajstletni Mirza že po eni dobri tekmi tako “raspištoljil”, da je začel metati trojke čez roko v tretji sekundi napada in si na trenutke dovolil več svobode, kot jo je imel v svojih časih legendarni Dule Hauptman. A bolj kot nanj me je mali Mirza na žalost spomnil na ponorelega Turka Arslana in njegovo brezglavo letanje gor in dol po Tivoliju v najbolj neslavnih časih ljubljanskega kluba. In najsi zdaj vsi hvalijo “Džileta majstora” in najsi je imel ta res smolo s poškodbami in Milosavljevičevimi Američani, v zgodovino bo Aleksandar Džikić ostal zapisan le kot še eden v nizu trenerjev, ki jim pač ni uspelo narediti ne dobre evroligaške ekipe ne nove generacije mladih igralcev.

Da se to še danes da, dokazujejo v beograjskem Partizanu, kjer se s prekaljenim strategom Duškom Vujoševićem, z enim res kakovostnim tujcem, dvema izkušenima domačima veteranoma in kopico nadarjenih mladincev že nekaj let zapovrstjo povsem enakovredno kosajo z evropskimi velikani in dobesedno kraljujejo v ligi NLB. Tega pač ne gre poskušati s Čebularjem in Močnikom ali s hormonsko podivjanim Sarajlijo. In tega ne gre poskušati z golobradimi, neizkušenimi trenerji, ki v devetindevetdesetih odstotkih primerov nimajo potrebnih veščin za vzgojo mladih talentov. V to igro se pač spušča z Zmagom Sagadinom nekoč ali z Duškom Vujoševićem danes. Oziroma z Bogdanom Tanjevićem nekoč in danes. Za to igro pač potrebujete posebne vrste trenerja, Aleksandar Džikić pa to, kot kaže, le ni bil, čeprav je res čudežno prebudil že izgubljenega Mirzo Begića, nad katerim je pred njim obupaval Memi Bečirović.

Olimpija torej potrebuje trenerja, ki bo preverjeno znal delati z mladimi kadri, trenerja, ki bo iz Klobučarja, Sarajlije, Begića, Rudeža in Golubovića naredil nosilce Olimpijine igre v prihodnjih sezonah. V ogorčenem boju za oba letošnja domača naslova in povrnitev ugleda v ligi NLB bo Džikićevemu nasledniku omenjeno peterico seveda veliko lažje potisniti v ozadje in poriniti žogo v roke Ilievskemu, Hukiću ali Miliču, a v tem trenutku bi morala biti Olimpija z mislimi že v letu 2010. Že zlajnano zahtevna domača publika si v resnici namreč bolj kot uvrstitve med šestnajst najboljših v Evropi ali naslova lige NLB želi po dolgih letih spet videti na tivolskem parketu neko novo, pretežno doma vzgojeno zasedbo, ki se bo pogumno in enakovredno kosala z najboljšimi na stari celini, četudi bo na koncu izgubila vseh deset tekem Evrolige. Najbrž je vsem jasno, da je Final Four postal za Olimpijo nedosegljiv, a bilo bi lepo, če bi lahko nekoč v prihodnosti z nekimi novimi fanti o njem vsaj sanjali.

Dnevnik, 12.12.2008