Ob vsakem velikem tekmovanju vsi pametujemo o dopingu. To nekako sodi zraven, tako kot tudi ura Iva Milovanovića vedno meri čas nogometnih tekem. Vedno se najde nekaj grešnih kolesarjev, dvigovalcev uteži, atletov in drugih dopinških asov, ki se potem najprej sprenevedajo, nato izmikajo, nato protestirajo, nato jokajo in na koncu kesajo. Tako je bilo z našo Jolando, tako z drugimi, ki so jih dobili. In vedno znova se potem najdejo neki veliki in zelo pametni strokovnjaki, ki vehementno zatrjujejo, da so dopingirani vsi, ki tečejo na 100 metrov pod desetimi sekundami, da so doping mojstri pet let pred mojstri, ki doping odkrivajo, da je to pač draga stvar, ki si jo lahko privoščijo le bogati športniki, da imajo prste vmes tudi sponzorji in šefi reprezentanc, da brez dopinga ni športa in tako naprej in nazaj vedno znova vse isto.

In kaj še dodati?

Nič. Glejte košarko. Tam ti doping v resnici bolj malo pomaga. Pri fizični pripravljenosti, moči in vzdržlivosti še, a ti noben doping ne omogoča zadevanja trojk z leseno roko. Tudi vsi slovenski fuzbalerji bi bili lahko dopingirani pa ne bi driblali kot Brazilci.

Ja, doping afere pač vsakič znova povzdignejo nekatere kompleksnejše, pretežno ekipne, športe, kjer ni vse samo v fizični moči, hitrosti in vzdržljivosti. Če atletika, kolesarjenje in nekateri drugi športi z dopingom izgubljajo svoj čar, pa ga košarka in nogomet nikakor ne. Zato je NBA do dopinga precej ravnodušna, pa tudi FIFA in UEFA nekako v tem ne vidita bistvenega problema.

Sam pa ne vidim bistvenega problema niti v atletiki. Če osem ljudi teče pod desetimi sekundami in so potemtakem vsi dopingirani, potem je boj enakopraven, a ne? In Usain Bolt je najboljši?

Razen, če niste prepričani, da bi dopingirani Matic Osovnikar tekel še hitreje? Sam močno dvomim.