Včeraj sem po televiziji po dolgem času ujel kultni basketaški film White men can’t jump. Moram priznati, da še zdaleč nisem ljubitelj športnih filmov, a ta film je nekaj posebnega.

Wesley Snipes, Woody Harrelson in Rosie Perez so carski. Razgreto losangeleško ozračje in dosledno pomanjkanje politične korektnosti v medrasnem dialogu na basket igrišču sta sicer aduta tega filma, a najboljši del je pravzaprav ljubezenska zgodba Billyja in Glorie. 

Polna strasti in prenagljenih odločitev, polna vzponov in padcev, polna gobezdanja, polna neumnosti. Billy in Gloria sta tako posrečeno vsakdanja lika, da se ju ne bi sramovala niti Spike Lee in Martin Scorsese. Ona vsa v svojih butastih sanjah o nastopu v kvizu, on v svojih noro nespametnih odločitvah. Skupaj večno brez denarja in večno na begu pred mafijskim a bratoma Strucci.

Billyju in Gloriji od začetka do konca filma ni pomoči. A hkrati se imata neskončno rada in njuna ljubezen je vidna in čuteča. Poglejte si samo zgornji prizor v postelji. Ljubezen pač ni sestavljena samo iz premišljenih romantičnih besed in inteligentnega ljubezenskega čvekanja. 

Na koncu se ona odrola po svoji poti zvezdnice kviza, on pa z Wesleyjem Snipesom premaga dve ostareli legendi ulične košarke in pobere 5000 dolarjev. Njuna ljubezenska zgodba se zaključi z Billyjevim otožnim razmišljanjem o tem, da je Gloria tokrat res odšla za vedno. Nič patetike, samo neskončna otožnost okopana v zahajajočem kalifornijskem soncu.

White men can’t jump je bil legendarni film za nas mlade košarkaše v začetku devetdesetih. A je hkrati tudi ena najlepših ljubezenskih zgodb ameriškega filma tega obdobja.

Povrh vsega pa še zakladnica for, ki se začnejo z ‘Your Mamma …’