Bliža se kvalifikacijski turnir, na katerem si bodo naši basketaši skušali izboriti nastop na olimpijskih igrah na Kitajskem. Kar bo zelo zelo težko. Pa ne zato, ker je Chris Kaman čez noč postal Chris German, ampak zato, ker letos nimamo Smodota. On je bil vodja te reprezentance in to se je videlo iz aviona. Bečirović bo sicer dodal kvaliteto v napadu, a prav zaradi njegove svojeglavosti in zaletavosti, bi še toliko bolj potrebovali kako Matjaževo ostro besedo, ki bi zalegla.

Poleg tega bomo igrali tudi brez Erazma, ki je nesporno naš najbolj nadarjeni mladenič, eden tistih, ki lahko vselej eksplodirajo in presenetijo nasprotnika. Erazem je eden tistih, ki imajo tako raznovrstno igro, da lahko udarijo z vseh položajev. Preldžić še ni dovolj zrel igralec, da bi lahko vstopil v Erazmove čevlje, čeprav je igralec sorodnih kvalitet.

No, vsekakor bomo držali pesti in navijali za naše fante, a tokrat sem se želel razpisati o reprezentanci ZDA, ki se je pred dnevi zbrala na pripravah in napovedala pohod na zlato medaljo. O njej se mi zdi smiselno pisati predvsem zato, ker v letošnji zasedbi dajejo vtis, da so nepremagljivi in da se bodo po dolgih letih spet sprehodili do vrha.

Vem, da je pri nas mnogo takšnih, ki so ob neuspehih Američanov na preteklih prvenstvih prepričano razpredali o tem, da so Španci, Grki, Argentinci, Litvanci in drugi pać ujeli in prehiteli Američane, a sam se s tem niti približno ne morem strinjati. Razlika je še vedno kakih 20 točk na tekmo.

Spomnite se samo tekme z Grčijo, ko so Grki Američanom utrpali 60 točk zapored. Od 15. do 30. minute!?!! Še okorni Tzartzaris se je poigraval z njimi!?! V 15-ih minutah so imeli Grki le dva ali tri zapravljene napade. Spomnite se obrambe, ki so jo takrat glumili Američani! Spomnite se, kako je kvazi-trener Mike K. mirno razporejal minute med ameriškimi zvezdami in hitro potegnil še zelenega Dwighta Howarda na klop, čeprav Grki zanj niso imeli orožja ne v napadu, ne v obrambi in so Američani z njim v igri povsem nadzirali potek srečanja. Spomnite se, kako so Američani kot največji bebci ležerno čakali, da bodo Grki začeli grešiti, prepričani, da se bo to zgodilo še dovolj zgodaj, da bodo imeli sami čas za preobrat.

Skratka, v taktičnem smislu Američani sploh niso odigrali omenjene tekme. Podobno je bilo skoraj na vseh preostalih prvenstvih, kjer so klavrno zaključili svoje nastope. Bistvo trenerjeve taktike je bilo vedno znova le v tem, da razporedi minute glede na višino sponzorskih in klubskih pogodb. Kot na All-Stars tekmi.

Zdaj pa so Ameri obrnili ploščo. Zbrali so močnejšo zasedbo, ki se je za začetek odločila igrati obrambo. Potem pa so se še začeli obnašati kot ekipa, kjer obstaja določena hierarhija, pa tudi natančna razdelitev dela in odgovornosti. Začeli so igrati na zmago. In lani na vseameriškem prvenstvu smo lahko videli, kaj to pomeni. Nobena ekipa, pa je bilo nekaj zelo solidnih zasedb (Argentina, Brazilija, Portoriko, Kanada itd.), jim ni mogla parirati niti eno samo resno četrtino.

Paul, James, Bryant, Anthony in Howard, z ostrostrelcem Reddom in ostalo visokoletečo podporno zasedbo, se bodo ob približno podobnem pristopu lagano sprehodili mimo ostalih reprezentanc.

Vsi ostali (upamo, da bo med njimi tudi Slovenija) pa bodo na Kitajskem sodelovali v boju za srebrno kolajno.