Vsi mediji so polni novic o tem, da v finalu ne bo nastopil Michael Ballack, medtem ko so dejstvo, da v njem ne bomo videli Davida Ville, komaj zaznali.

Kaj za vraga vsi ti švabofili vidijo v tem Ballacku, mi nikoli ni bilo jasno. Res je zelo koristen nogometaš, ki neumorno teče po celem igrišču, zabija gole z glavo in nogo, jemlje žoge in jih podaja naprej in še pa još, a v nobenem primeru ni velemojster. Če ne bi bil Nemec in če ne bi imel svojih kodrčkov, bi bil le še en Torsten Frings. Zelo dober nogometaš z nemško zmagovalno mentaliteto, ki jo morate ceniti.

V igri Michaela Ballacka pa nikoli niste mogli uživati. ‘On ne igra za raju’, bi rekli Bosanci. Ballack je tipična nemška mašina. Zanesljiv in nepopustljiv. Kot Golf dvojka. A če bi nogomet igrali sami Ballacki, bi bil to ultra dolgočasen šport.

Zato imam raje nezanesljive virtuoze tipa David Villa in resnična tragedija je to, da v finalu ne bo tega napadalca Valencie. Je že res, da bomo namesto Ville dobili Fabregasa in da je to sprejemljiva zamenjava, a zame je tudi zamenjava Ballack Rolfes čisto ok. Ker finala pač ne bom gledal zaradi Nemcev.

Mnogi veliki poznavalci nogometa na sončni strani Alp se od nekdaj palijo na nemške zvezde in za njih je Beckenbauer večji od Maradone, Ballack pa večji od Ronaldihna. In danes bodo navijali za ‘elf’, ker občudujejo njihovo borbenost, taktično disciplino, tekaško pripravljenost in nepopustljivost.

Drugi pa bomo 90 minut čakali na tisto potezo preveč Fabregasa, Torresa ali Silve, ki bo, upajmo, odločila srečanje.

Mi namreč gledamo nogomet zaradi morebitne navdahnjenosti rojenih genijev nogometa. S tem večnim pričakovanjem magičnega trenutka in morebitne nepozabne velemojstrske poteze pa nemška zanesljivost in predvidljivost enostavno ne gresta skupaj.