V letu, ko praznujemo 500. obletnico rojstva očeta slovenske pisane besede Primoža Trubarja, se odvija evropsko prvenstvo v nogometu med katerim moramo dandanašnje Slovence z radikalnimi ukrepi, v tem primeru z zatemnitvijo avstrijskih, italijanskih in hrvaških programov, prisiliti k spremljanju televizijskega programa v slovenskem jeziku. Še več, nad dejstvom, da so na tak način prisiljeni spremljati nogometne tekme in njihove komentarje v slovenščini, so Trubarjevi novodobni rojaki tako razjarjeni, da si v znak upora kupujejo sobne antene in si na medmrežju izmenjujejo povezave do priljubljenega drugega programa hrvaške televizije, kjer lahko nemoteno poslušajo glas svojega ljubega nogometnega komentatorja – Boža Sušeca.

Ta na vsak način neverjetni in za povprečnega bralca kulturnih strani povsem nerazumljiv medijski fenomen ima opraviti z nogometom precej manj kot se na prvi pogled komu dozdeva. Še posebej zato, ker Božo Sušec in njegov strokovni sokomentator Igor Štimac v nobenem primeru nista idola upora zoper po-potrebi-lačnega odstranjevalca cvetličnih korit, niti sta del kakšne velike balkanske zarote, ki ogroža obstoj večno ogroženih Trubarjevih potomcev in bi rada slovensko mejo spravila iz spalnice omenjenega gospoda skozi okno na dvorišče in naprej proti Portorožu.

Nasprotno gre za enega najbolj banalnih dokazov tega, čemur tako radi rečemo globalizacija. Slovenski mediji, preprosto povedano, z vseh strani sveta vsakodnevno dobivajo novo konkurenco, ki ima pogosto zaradi množičnejšega dosega veliko večja produkcijska sredstva in zato tudi večje možnosti za doseganje kvalitete, ki jo posledično prepoznajo tudi slovenski porabniki. Slovenščina zato v današnjem času sama po sebi enostavno ni več dovolj dober razlog zaradi katerega bi Slovenci ostali brezpogojno zvesti slovenskim medijem.

TV Slovenija tako med evropskim prvenstvom v košarki ne zatemni nobenega tujejezičnega televizijskega programa zgolj zato, ker premore v Petru Vilfanu enega najboljših komentatorjev daleč naokoli in nikomur ne pade na pamet, da bi Petra zamenjal s hrvaškim slavčkom Cvitkovićem. Povsem drugače pa je seveda takrat, ko komentatorski mikrofon na TV3 prevzame Gregor Gajšek, ki lahko gledalce prepriča le z zatemnitvijo vseh konkurenčnih športno-novinarskih glasov v bližnji okolici.

Slovenskim medijem 500. let po rojstvu Primoža Trubarja vsekakor ni lahko, za njih pa prihajajo še veliko težji časi. Največji svetovni časopisi so brezplačno dostopni na medmrežju v mlajšim generacijam skoraj brezizjemno razumljivi angleščini. Podobno je na medmrežju v različnih razumljivih jezikih dostopnih vse več televizijskih oddaj, filmov in drugih avdiovizualnih vsebin, ki predstavljajo neposredno konkurenco našim TV postajam.

A vsemu temu navkljub smo v Trubarjevem letu deležni prave poplave novih slovenskih medijev, ki pa so v večini primerov vrtičkarsko naravnani in se ravnajo po onem prastarem reku, ki pravi, da so meje jezika tudi meje sveta. Predvsem zato se ti mediji praviloma polnijo z notranjepolitičnimi zdrahami in trači iz domačega zvezdniškega peskovnika, pač z vsebinami, ki tuje medije niti najmanj ne zanimajo.

Tudi prav, a že v bližni prihodnosti se bo potrebno tujejezične konkurence zavedati in izzive, ki jih ta s seboj prinaša, sprejeti. Da bi po vrsti zatemnjevali vse, kar bo domačim medijem v prihodnosti predstavljalo nelojalno konkurenco, seveda ne pride v poštev. Na odprtem in odtemnjenem prostoru se bo potrebno s to konkurenco spopasti v boju za slovenskega gledalca. 

 

 

tekst je bil v torek 17.6. objavljen v Dnevniku