Slovenska košarkarska reprezentanca bo na kvalifikacijskem turnirju za nastop na Olimpijadi nastopila brez štirih NBA igralcev. Selektor Pipan bo doma pustil Nachbarja, Udriha, Brezca in Vujačića, štirico, ki po kvaliteti nedvomno sodi med 12 najboljših slovenskih basketašev. Ne vem sicer natanćno ali je enbiejevce odjebal Pipan, ali so enbiejevci odjebali Pipana, mislim pa, da gre za malo mešano. Na koncu so pač vsi štirje zunaj reprezentance in to je to.

Kakorkoli že gredo vse te štorije o nastopanju in nenastopanju za reprezentanco, o skritih in razkritih razlogih, sporih s selektorjem in podobna kvačkanja naših basketašev, še naprej ostaja dejstvo, da so prav oni najbolj neradi zastopali barve naše države. V košarkarski reprezentanci je bilo daleč največ utrujenosti, poškodb, naveličanosti, sporov, pripravljalnih NBA kampov in drugih odpovedi sodelovanja.

Ne morem si pomagati, da ne bi zapisal, da se slovenski košarkaši za razliko od fuzbalerjev lažje prodajajo brez reprezentančnega dresa. Saša Vujačić je denimo končnal v finalu lige NBA (svaka čast majstoru!!!) ne da bi enkrat samkrat oblekel dres slovenske reprezentance. Ostala trojica se je kar nekajkrat potila in praskala v zelenobeli opravi, a tudi za njihove NBA kariere to niso bili ključni nastopi, kakor bodo ključni za marsikaterega fuzbalerja na prihajajočem evropskem prvenstvu. V fuzbalu je pač tako, da vsak, ki na EP stopi na zelenico, sebi dvigne ceno in že skoraj omogoči dober transfer. Tudi čičati na klopci za fuzbalerja ni švoh.

V basketu pa Slovenci igramo evroligo in zato lahko kdo iz dvorane Leona Štuklja v Novem mestu direktno odfrči v prvo peterko enega največjih evropskih velikanov. Lažje je sicer tja odfrčati iz Tivolija, a se nedvomno da tudi iz veliko manjših slovenskih dvoran.

Druga postavka pa so seveda vrtoglavo visoke pogodbe, ki jih podpisujejo naši basketaši. NBA je pač NBA, evroliga pa se ji vztrajno približuje, in ob takšnih vsotah se klubi in igralci radi sporazumejo tudi glede nenastopanja za reprezentanco.

Le Mark Cuban se nikoli ni uspel glede tega sporazumeti z Dirkom Nowitzkim. Tudi Spursi so se redko sporazumeli s Tonyjem Parkerjem in Manu Ginobillijem. Andresu Nocioniju so pri Chicago Bullsih skorajda postavili ultimatum, pa ni šlo. Lahko bi našteval, kako v zlatih časih srbske reprezentance ni bilo govora, da bi Divac, Đorđević, Danilović ali Bodiroga mutili in odpovedovali nastope. Danes je tudi pri njih drugače in Stojakovića težko zvabijo čez lužo.

Zato Alešu Pipanu kapa dol. Povlekel je črto in postavil določena pravila igre. Jasno je povedal, da je selektor on in ne ulica, NBA skavti ali kdo drug.  Svaka čast.

Tudi Erazem Lorbek, ki se je odločil, da se bo namesto reprezentanci pridružil kampu Indiana Pacersov, se najbrž zaveda posledic. In prav je tako. Čeprav mi je zelo žal, da Erazma ne bo na Olimpijadi.