Tako znano zveni, na žalost, ko beremo te napise. Odlična igra ob porazu 1:5 in poraz v boju za napredovanje. To so v našem športu, žal ne samo v hokeju, ponavljajoči se sindromi. Podobno se je že zgodilo košarkašem, nogometašem in tudi mnogim drugim, ki so se enakovredno kosali z malodane nepremagljivimi favoriti, potem pa na odločilnih tekmah pušnili proti premagljivim ekipam. 

Tudi sam sem proti Olimpiji v svoji mladinski košarkarski karieri odigral nekaj svojih najboljših tekem, a smo vse po vrsti izgubili, največkrat z občutno razliko. Zato vem, kako lahko je dobro igrati proti močnejši ekipi, kjer nimaš ničesar izgubiti in kjer te nasprotnik ne vzame povsem zares, kjer ne igra na vso moč. Ni živčnosti in pritiskov. Sproščen si in lahko daš marsikaj od sebe.

Potem pridejo pa tekme, ki jih moraš dobiti, tekme, kjer se pokaže resnični karakter ekipe, posameznika, tudi stroke, če hočete. O tem je bilo napisanega in rečenega že res ogromno, zato ne bom filozofiral naprej.

Sam bi dodal le to, da si po vsem tem želim le tega, da bi naposled prenehali opevati poraze z 1:5 in dobro upiranje nasprotniku.

V dobro športnikov. V tem primeru hokejistov.