Najbrž vsi dobro veste, kako se je vse skupaj začelo, a naj vseeno na kratko obnovim zgodbo. Nekega aprila davnega leta 2008 se je Gorenjcem nenadoma zmešalo in so napovedali organizacijo Olimpijskih iger. Sprva jih nismo jemali resno, saj smo si mislili, da bodo po napovedani in kar 100 tisoč evrih vredni raziskavi vendarle ugotovili, da je sejanje soli pač butalsko dejanje. A ne le, da so Gorenjci raziskovo o sejanju soli drago plačali. Izsledki tiste skrivnostne raziskave so jih celo opogumili, da so se odločili resno spustiti v boj za organizacijo Olimpijskih iger.

Po letu 2010 so se potem vse normalne države ena za drugo začele otepati organizacij velikih športnih prireditev, saj so le-ta prerasla razumne okvire, zagotavljanje varnosti tekmovalcev in obiskovalcev pa je postalo ob paranoičnih ameriških varnostnih standardih popolnoma neizvedljivo dejanje. Poleg tega se je s komercializacijo že takrat počasi izgubljal olimpijski duh, stroški organizacije pa so bili že leta 2012 takšni, da jih ni bilo možno povrniti. Ko so leta 2012 od svoje kandidature zaradi politične krize odstopili v Kazahstanu, so nesrečni Gorenjci ostali edini kandidati za organizacijo zimskih OI 2018.

Letos sem ob dvajseti obletnici napovedi kandidature prvič po letu 2008 obiskal Gorenjsko, tisto prelepo deželo, kamor sem v svoji mladosti redno zahajal, da bi užival v njenih neprecenljivih naravnih lepotah. Bohinjsko jezero je bilo takorekoč moj drugi dom. Hiška Erika v Ukancu je bila v lasti maminega podjetja in tja smo hodili pozimi in poleti, pričakovali smo Nova leta, v najstniških letih smo imeli tam nepozabne žure, kasneje sem si v njej privoščil kak romantičen vikend. Še marca 2008 smo imeli, verjeli ali ne, ob Bohinjskem jezeru prijetno družinsko srečanje.

Gorenjska, ki je danes ob Kosovu edina evropska pokrajina pod popolnim protektoratom Združenih narodov in je edini košček Evrope zunaj schengenskega mejnega režima, se je že konec leta 2008, takoj po objavljenih rezultatih raziskave, ki so na presenečenje vseh Gorenjsko kandidaturo predstavili kot realno, spremenila v ogromno gradbišče. Potrebno je bilo zgraditi veliko večino športnih objektov potrebnih za tako veliko manifestacijo, potrebno je bilo zgraditi celo olimpijsko vas, potrebno je bilo končno dokončati avtocestno povezavo med Jesenicami in Ljubljano. Ciniki so že takrat dejali, da so slovenski gradbeniki do leta 2018 sposobni dokončati le pediatrično kliniko. Ciniki so že takrat radi pripomnili, da bodo šparovni Gorenjci težko vrgli skozi okno kupe denarja potrebnega za dokončanje gradnje dvorane za hitrostno drsanje ali zloglasne smukaške proge. Zaradi nje so se namreč Gorenjci spravili višati svoje najvišje ležeče smučišče za dodatnih 500 metrov nadmorske višine in so iz doline nekaj let na vrh Kanina nosili zemljo in kamenje.

Že v začetku leta 2009 pa se je izkazalo, da so imeli ciniki zelo prav. Že takrat se je namreč med nesojenimi organizatorji Olimpijskih iger, gradbenim lobijem, ki se je uspešno rekonstruiral po aferi Čista lopata, lokalnimi politiki z zasebnimi interesi in nasprotniki kandidature vnela prava mala vojna, ki je z vsakim novim gradbiščem postajala vse bolj resna in krvava. Končno pa je zavrelo ob znani ‘bitki za bob stezo’, ko so padle tudi prve žrtve. To je bilo 21. junija leta 2009.

Dokončno so se stvari izmaknile kontroli konec leta 2011, ko so zaradi številnih aneksov, lokalno-političnih malverzacij in drugih podobnih sleparijah vpletenih predvideni stroški narasli za neverjetnih 374 odstotkov. Država Slovenija se je odločila umakniti iz projekta, ki bi Gorenjsko po takratnih raziskavah in napovedih pri Evropski banki zadolžil do leta 2132. Gorenjci so bili nad dejanjem Republike Slovenije tako ogorčeni, da so se odločili za samostojnost in kot prvi v Evropi izkoristili tisti del ustave EU potrjene nekaj mesecev pred tem, ki je v členu 1172 vključeval slavni amandma pod šifro ‘Kosovo republika’. 26. decembra leta 2011 so Gorenjci razglasili svojo olimpijsko samostojnost, EU pa jih je že 27. decembra uvrstil na sam vrh lestvice najbolj zadolženih držav na svetu.

Kmalu je bilo jasno, da lahko Gorenjce iz njihove utopije reši le Kazahstan, ki se je v želji po promociji, ki bi ga v svetu predstavila v drugačni luči kot so ga prikazovali popularni filmi o Boratu, po vrsti odločal za najrazličnejše kandidature, od olimpijskih iger do svetovnega prvenstva v kegljanju. A ko se je leta 2012, za potrebe svojega najnovejšega filma, Sasha Baron Cohen alias Borat kandidiral za predsednika Kazahstana in prepričljivo zmagal, je Kazahstan zajela velika politična kriza in njihova kandidatura je neslavno propadla.

Gorenjci so bili takrat že tako zadolženi pri Evropski banki, da so bili kot edini preostali kandidati prisiljeni podpisati znameniti Blejski sporazum. Ta je določal, da v kolikor Gorenjci do leta 2018 ne uspejo dokončati vseh potrebnih objektov in izpeljati organizacijo Olimpijskih iger ter tako povrniti del svojega dolga, cela Gorenjska nemudoma postane last Evropske banke, ki lahko z njo razpolaga izključno glede na lastne interese.

Konec leta 2015 je bilo ob nepričakovani upokojitvi Ivana Zidarja dokončno jasno, da SCT ne zmore dokončati avtocestne povezave med Jesenicami in Ljubljano pa tudi iz Primorja so nekaj mesecev kasneje sporočili, da bodo do leta 2018 dokončali samo del objektov, medtem ko se bo dokončanje prenove planiških skakalnic žal zavleklo tja do leta 2026. Čeprav je Evropska banka pritiskala na Svetovni Olimpijski komite, da kljub vsemu ne odpove OI 2018, se je to 5.marca leta 2016 vseeno zgodilo. Gorenjska se je dokončno zavila v črnino. Po dolgem in počez razrita in polna nedokončanih objektov je bila že 6. marca 2016 v stoodstotni lasti Evropske banke.

Večina držav Evropske unije, med katerimi je bila tudi Slovenija, je Evropsko banko prosila naj z Gorenjsko ukrepa previdno in v skladu s širšimi evropskimi interesi, a njihove želje niso bile uslišane in tako je 27. aprila 2016 po vsem svetu stekla javna razprodaja Gorenjske. Četudi so pri Evropski banki zagotavljali, da bodo Gorenjsko in njene naravne lepote prodali le resnim in odgovornim kupcem po poštenih cenah, se je kmalu izkazalo, da so številni kupci fantomski denarni skladi s sedežem v eksotičnih davčnih oazah, ki so Gorenjsko drobili in preprodajali naprej še bolj sumljivim pravnim in fizičnim osebam.

Do leta 2018 je bila Gorenjska v celoti razprodana na vse konce sveta in po smešno nizkih cenah. Kaos, ki je nastal po umiku Evropske banke, so skušali rešiti Združeni narodi, ki so prvič posredovali 15. marca 2018 ob spopadu pred jeseniško hokejsko dvorano Pod Mežakljo. Takrat so besni navijači HK Jesenice, potem ko so ugotovili, da je dvorano kupil ljubljanski župan Zoran Janković za smešno ceno 3.200 evrov, pred dvorano postavili barikade, kmalu pa začeli streljati na vse, ki so se jim približali iz smeri Ljubljane, čeprav je v večini primerov šlo zgolj za domačine. Enote KFOR, med katerimi je bilo tudi 117 slovenskih vojakov, so na Jesenicah vzpostavile izredno varnostno stanje, spopadi med Gorenjsko osvobodilno vojsko in njenim poveljnikom Ildarjem Rahmatuljinom ter enotami Združenih narodov pa so trajale sedem let in terjale približno 17 tisoč žrtev, med njimi veliko žensk in otrok.  

Pred dobrim mesecem dni, 3. marca 2028, je Yasushi Akashi dokončno razglasil mir na področju nekdanje Gorenjske in na območje dovolil vstop tujim novinarjem.

Vendar ti niso videli skoraj ničesar. Na Gorenjskem je namreč gibanje nemogoče, saj praktično ni javnih površin. Evropska banka je prodala vse, kar se je prodati dalo in tako so sedaj obiskovalcem dostopne le tiste površine in objekti, ki jih tudi za simbolno ceno enega evra ni hotel odkupiti nihče. A tudi do tja se je nemogoče prebiti, saj ni javnih cest in poti. Tako se je naš obisk zaključil že na nekdanji cestninski postaji pri Vodicah, kjer je sedaj edini odprti slovensko-gorenjski mejni prehod. Od tam naprej se lahko obiskovalci sprehodijo do točke, s katere se vidi nekdanje letališče Jožeta Pučnika, ki je danes privatno letališče Iva Sanaderja. Bivši hrvaški premier ga je kupil kot del svoje neuspešne volilne kampanje, ko se je hotel hrvaškim volivcem predstaviti kot veliki osvajalec tujega ozemlja. A na volitvah je vseeno izgubil proti Goranu Ivaniševiću, ki je kupil tri četrtine Blejskega otoka in še slaščičarno ob jezeru.

Razočaran sem se po ogledu privatnega letališča Iva Sanaderja sprehodil nazaj do mejnega prehoda Vodice in se vrnil v Slovenijo. Po poti nazaj v Ljubljano pa sem si razbijal glavo z enim samim butastim vprašanjem: »Kateri norec je za vraga leta 2008 kandidaturo Gorenjske ocenil kot realno?«

Naslednji dan sem stopil v akcijo in se po nekaj dneh končno uspel dokopati do tiste raziskave vredne 100 tisoč evrov. Pravzaprav ni šlo za raziskavo. Šlo je za pisni odgovor neke nemške raziskovalne agencije, ki je 1. aprila leta 2008 gorenjskemu organizacijskemu komiteju poslala naslednji sporočilo:

»Danes za vašo organizacijo obstajajo zelo realne možnosti.«

Spodaj je bil pripis: »1.april, svetovni dan norcev, kakršni ste vi!«

A ta pripis so Gorenjci žal spregledali.