Šest let sem bil star, ko se je Diego Armando Maradona v Mehiki poigraval z branilci Anglije, Nemčije in drugih nesrečnikov, ki so leta 1986 naleteli na nepremagljivo Argentino. Moj prvi veliki idol, moje prvo svetovno prvenstvo in moje prvo navijaško zmagoslavje. Mali Veliki je bil in ostal največji umetnik med športnimi geniji in največji genij med športnimi umetniki. Mislim, da se tako nadarjen športnik ni rodil nikoli prej in nikoli pozneje. Njegovo veličanstvo Michael Jordan mu po nadarjenosti sploh ni blizu. Ne Ronaldihno, ne Messi, ne Ronaldo mu ne sežejo do kolen.

 

‘La vida es una tombola’ prepeva danes Manu Chao, katerega velik oboževalec sem postal mnogo let pozneje, ko se je Mali Veliki že upokojil in se je le še neuspešno boril z odvisnostjo od kokaina, ki mu je uničila športno kariero.

 

Tragična je življenjska usoda Malega Velikega. Njegov veliki comeback na svetovnem prvenstvu v ZDA je ustavila dopinška afera. Nikoli mi ni bilo žal športnikov, ki so jih ujeli na doping kontroli (tudi Jolande mi ni žal). Le zanj mi je bilo hudo. Le zaradi njega sem trpel in obžaloval, da so ga ujeli.

 

Zakaj se je moral po tistem golu kot hipnotiziran zazreti v televizijsko kamero? Zakaj se je moral izdati? Zakaj niso pri FIFI takrat v imenu nogometa zamižali na vse svoje oči in ga pustili igrati naprej? Zakaj nismo vsi skupaj z njim še malo grešili? Mali Veliki je bil vreden tega greha.

 

‘La vida es una tombola’ prepeva danes Manu Chao in mene grabi neka hecna nerazumljiva žalost, ko ga poslušam in razbiram med španskimi besedami ime Malega Velikega in v njegovih preprostih verzih slutim njegovo zgodbo. Otožen sem, celo rahlo patetičen.

 

Hvala ti Mali Veliki.

 

Tvoj nekdanji, šestletni oboževalec se ti zahvaljuje za vse, ki si jih predribral na tistem prvenstvu v Mehiki pred dvaindvajsetimi leti. Predriblaj še smolo, ki se te tako drži.