Los Angeles Kingsi so v zadnjih letih ena najslabših ekip ameriške hokejske lige (NHL). Letos imajo celo daleč najmanj zmag med vsemi. Kar ne pomeni, da se krčevito borijo za obstanek kot to počne Bojan Prašnikar v Cottbusu, ampak le brezskrbno igrajo svojih 82 tekem in v miru kujejo plane za naslednjo sezono. V takšni ekipi že drugo sezono blesti naš Anže Kopitar, ki so ga pred dnevi bralci Žurnala izglasovali za najboljšega slovenskega športnika v letošnjem letu.

Kar je milo rečeno katastrofa!

Ta izbor namreč razkriva popolnoma izkrivljeno dojemanje ekipnega športa, ki je zavladalo v Sloveniji. Pri tem seveda sploh ne gre za Kopitarja, ki je brez dvoma izvrsten hokejist in izjemen športnik in ki mu gre za njegove igre v ZDA vsekakor čestitati. A osnovna razlika med individualnim in ekipnim športom je, dragi Žurnalovi bralci, prav v tem, da si v ekipnem športu vselej odvisen od svojih soigralcev in noben košarkar, nogometaš ali hokejist ne more zmagovati sam. Ob koncu hokejske tekme pač šteje le končni izid, medtem ko je osebna statistika posameznega hokejista le majhen in nepomemben del športnega spektakla, ki služi zgolj za popestritev športnih prenosov in poročil.

Veliko golov in podaj v moštvu, ki mu je popolnoma vseeno ali bo v sezoni doseglo 25 ali 30 zmag, ki nima nobenih resnejših ciljev in ki lahko zato igra povsem razbremenjeno, zato še zdaleč ni nekaj, kar bi si zaslužilo naziv najboljšega športnika.

Nekaj podobnega se je pri nas dogajalo že pred leti, ko so hvalospevi na račun iger Primoža Brezca v sezoni, ko je bilo njegovo moštvo na dnu lestvice NBA, temeljili izključno na dejstvu, da je Sežančan dosegal v povprečju več kot deset točk na tekmo. A ga na srečo takrat niso razglašali za najboljšega domačega športnika.

Skrajni čas je že, da začnemo preštevati zmage in naslove in da ne nasedamo več ameriški obsedenosti s statistiko. A to še zdaleč ni edina težava tega izbora. Bralci Žurnala so namreč za našega najboljšega športnika izbrali nekoga, ki ni najboljši v svetovnem merilu, tako kot so to Mitja Petkovšek, Iztok Čop, Luka Špik in še mnogi drugi naši športniki. Anže Kopitar je vsekakor izjemno nadarjen, se enakovredno kosa z najboljšimi in ima dobre možnosti, da tudi postane eden najboljših. A zaenkrat to še ni.

Zato njegov izbor kaže na to, da smo v svoji luzerski mentaliteti pripravljeni sprejeti za izjemen uspeh že samo nastopanje v ligi NHL. Ali NBA. Za nas je torej važno sodelovati in ne zmagati.

To pa je slogan, ki razkriva Slovenijo kot športno banana državo, ki se veseli, ko se njeni športniki pojavijo ob koncu prenosov z Olimpijskih iger in s svojimi revialnimi nastopi zabavajo gledalce in komentatorje resnih športnih držav.

Za državo, ki je imela in še ima v svoji športni zgodovini veliko resnično najboljših svetovnih športnikov (Leon Štukelj, Miro Cerar, Bojan Križaj, Ivo Daneu, Mateja Svet, Rok Petrovič, Franci Petek, Primož Peterka, Aljaž Pegan in še mnogi drugi), je to povsem nesprejemljivo.