V petkovem Delu je bila objavljena lestvica 20-ih najizvirnejših (ali bolje najslavnejših) proslavljanj zadetkov v zgodovini nogometa. Na prvem mestu se je znašel Italijan Marco Tardelli, ki je leta 1982, tekel, tekel, tekel in … se zjokal.

Ob Tardelliju pa je tu še cel kup drugih izvirnih slavljencev.

Že nekaj časa nazaj se je na internetu pojavila lestvica Top 50 nogometnih dresov vseh časov.

V resnici je danes vse to zelo pomemben del vrhunskega profesionalnega športa, v tem primeru nogometa. Tako kot so nepogrešljiv del te igre tudi dostikrat odvečna neskončna preigravanja brazilskih mojstrov, pijančevanja in pretepi angleških reprezentantov, ovratnik a la Eric Cantona, udarec z glavo a la Zinedine Zidane, šmarnogorski zemljiški spor a la Srečko in Zlatko in izjave tipa ‘Fudbal je moja kruha!’, ‘Ta noč ni bila naš dan!’ ali ‘Pozdravil bi svoje starše, predvsem očeta in mamo!’

Del nogometa so tudi vse tiste zgodbice, ki s samim nogometom nimajo kaj dosti opraviti. Recimo zgodbica o Edmundu in karnevalu. Brazilski napadalec Edmundo, ki je v sezoni 1998/1999 igral za Fiorentino, je imel namreč v takratni pogodbi zapisano, da mu mora klub v času znamenitega brazilskega karnevala dopustiti odhod na rajanje v Rio. In Edmundo se je šel maškarade, klub pa je medtem doživel nekaj zaporednih porazov. Ampak le po tem se Edmunda in takratne Fiorentine danes še spominjamo.

»Ko igra za raju i zanemaruje taktiku, završiće karieru u nižerazrednom Vratniku!« se glasi znani verz Zabranjenog pušenja in še kako drži, a hkrati se ta ista raja navdušuje prav nad tistim, kar ni neposredno povezano s taktiko in nestrpno čaka ravno tisto potezo preveč, ki so jo nogometni strokovnjaki tako radi očitali vsem balkanskim fuzbalerjem stare šole.

Zgodovina nogometa je pač sestavljena iz potez, ki so bile kratko malo poteze preveč. Če jih ne bi bilo, bi Maradona proti Angležem leta 1986, ko je dobil žogo na sredini igrišča, lepo podal prvemu prostemu soigralcu, ne pa da je naredil še približno 27 nadaljnih, v taktikčnem smislu prepovedanih potez, in zabil naj gol vseh časov.

In taktični dogovor pred povratno tekmo Slovenije z Ukrajino v dodatnih kvalifikacijah najbrž ni bil, da Ačimović strelja s polovice igrišča, ampak mu je Katanec najbrž svetoval, naj stopi na žogo in umiri igro.

Na največjo žalost ljubiteljev nogometa pa je taktika še kako učinkovita zadeva in omogoča vselej nove in nove uspehe taktično discipliniranih ekip Italije in Nemčije, v katerih igri je nepredvidljivo le to, kolikokrat bo Gennaro Gattuso popizdil oziroma kolikokrat bo moral Michael Ballack po strelu z glavo popravljati svojo frizuro. Vse ostalo je pač živi dolgčas in če bi nogomet igrali le omenjeni državi, ga najbrž ne bi gledal nihče.

Tako pa ga gleda vsaj 3 milijarde ljudi in čaka na to, da bo videlo Ronaldihna, ki bo preigral sedem igralcev, se ustavil, da bo lahko tistega najbolj vztrajnega še dodatno osmešil, nato pa poskušal lobati golmana, zgrešil, pokazal svoje Duško dugouško zobovje in stekel nazaj po žogo, da poskusi znova.

Vrhunski nogomet je namreč v svoji biti potujoči cirkus, ne glede na uradniško-birokratsko podobo njegovih šefov, ki na sedežih FIFE in UEFE obračajo milijone in serjejo o fairplayu. Cirkus pa ne more brez klovnov. Eni so to zgolj po svojem videzu (Peter Crouch in Wayne Rooney bi bila zmagovalna kombinacija za vse svetovne cirkuške odre) drugi po obnašanju (spisek je tu predolg, da bi jih našteval), a brez teh klovnov žal ne gre.

Zato, če se vrnemo k zgodbi iz začetka, je tudi najbolj neumno pravilo v zgodovini omenjenih FIFE in UEFE prav to, da igralec, ki sleče dres pri proslavljanju zadetka, prejme rumeni karton.

Mi na Fužinah bi rekli: »Alo Blatteru! Pa nije ti to opera!«