Vučko

Primož Brezec je celo leto dni Aleša Pipana klical po telefonu, mu pošiljal SMS-je in ga poskušal dobiti celo s pomočjo Skypa. Pa ni bilo nič. Še celo Mateju Avanzu, ki na košarkarski zvezi skrbi za stike z javnostjo, je Brezec pojamral, da Pipana ne more priklicati. Avanzo je bil baje presenečen. Precej kasneje je Pipan klical Brezca pa je ta ravno tistega dne (bil je praznik) mobitel pustil v sobi. Zvečer mu je poslal SMS sporočilo: ‘ce me potrebujes, me poklici’. Pipan pa nič. In Primoža Brezca ni v reprezentanci.

V bistvu me ne zanima, kaj se je v resnici dogajalo in kdo je kriv za šum na kanalu, kdo je kriv za neodgovorjene klice in kdo ni poklical nazaj, a bi moral. Aleša Pipana, Primoža Brezca in vse odgovorne na Košarkarski zvezi Slovenije prosim, da poskrbijo, da v javnost nikoli več ne pricurljajo podobne osnovnošolske nebulozice.

Jaz pač nočem vedeti nič o tem, ali je Pipan dosegljiv na Skypu in ali Brezec res za praznik pušča mobitel v sobi in potem ne vrača klicev, temveč pošilja dvoumna sporočila. Mene to preprosto ne zanima.

Jaz hočem samo debilna metaforična enovrstična sporočila za javnost: ‘Brezec in Pipan nista našla skupnega jezika!’ ali ‘Pipan Brezca ne vidi v zelenem dresu’ ali ‘Brezec ni na Pipanovem seznamu želja’.

Vse skupaj me je namreč spomnilo na japonsko-korejsko piarovsko katastrofo s Šmarno goro v glavni vlogi. Če bi takrat kdorkoli od poklicanih imel kaj v glavi, bi po tistem, ko bi letalo z Zlatkotom že letelo na Portugalsko, slovenski novinarji dobili naslednje kratko sporočilo tiskovnega predstavnika slovenske nogometne reprezentance: ‘Zaradi spora s selektorjem je Zlatko Zahović zapustil Japonsko!’.

In pika. Konec. Gremo naprej. Do konca prvenstva bi morala biti ta tema prepovedana.

Naučimo se torej enkrat za vselej profesionalnega komuniciranja z mediji. Od ljudi, ki so tako bogato plačani in imajo poleg tega na razpolago še vso potrebno podporo ljudi, ki so usposobljeni za stike z mediji, bi človek pričakoval, da nekatere stvari zadržijo zase.

V športu pač velja, da stvari, ki se zgodijo ali izrečejo v garderobi, tam tudi ostanejo.

p.s.: In Dušan Šešok bi moral že zdavnaj Pipana in Brezca spraviti v kakšno garderobo, kjer bi se lahko v miru pogovorila.

Španci so končno osvojili naslov. Že sto let so med najbolj talentiranimi ekipami na svetu, naslove pa osvajajo Nemci, Italijani in Grki. Še več, Španci so se ponavadi zataknili nekje v četrtfinalu in vedno znova razočarali nogometne privržence. Do letos.

Že dolgo se nihče ni tako suvereno sprehodil čez zaključna dvoboja prvenstva, kot so se letos Španci, ki so se v polfinalu in finalu dobesedno poigrali z Rusi in Nemci. Matrali so se le z brezkrvnim italijanskim katanačom, ko pač niso imeli svojega dne. A jih je na srečo rešil Iker. 

S Španci pa je po dolgem času ponovno zmagal nogomet. V času, ko so bili svetovni prvaki Italijani, evropski pa Grki, je tej igri slabo kazalo in če bi letos spet zmagali kakšni mojstri postavljanja ofsajd zamk, bi že lahko razglasili totalno krizo. Na naslednje svetovno prvenstvo v Južni Afriki bi najbrž odpotovali samo igralci, trenerji in fizioterapevti.  

Tako pa imamo na vrhu Evrope ponovno ekipo, ki igra, ki zadeva, ki dribla, ki meša, ki se poigrava, ki plete, ki prodaja sitne varke, ki pimpla, ki muva, ki rola, ki fintira, ki folira, ki mrda, ki napada, ki izigrava, ki strelja, ki uvaljuje, ki podvaljuje, ki nabaciva, ki nadigrava, ki osmešuje, ki fuzbalira.

Zato so ŠPANCI ZASLUŽENO EVROPSKI PRVAKI!

Vsi mediji so polni novic o tem, da v finalu ne bo nastopil Michael Ballack, medtem ko so dejstvo, da v njem ne bomo videli Davida Ville, komaj zaznali.

Kaj za vraga vsi ti švabofili vidijo v tem Ballacku, mi nikoli ni bilo jasno. Res je zelo koristen nogometaš, ki neumorno teče po celem igrišču, zabija gole z glavo in nogo, jemlje žoge in jih podaja naprej in še pa još, a v nobenem primeru ni velemojster. Če ne bi bil Nemec in če ne bi imel svojih kodrčkov, bi bil le še en Torsten Frings. Zelo dober nogometaš z nemško zmagovalno mentaliteto, ki jo morate ceniti.

V igri Michaela Ballacka pa nikoli niste mogli uživati. ‘On ne igra za raju’, bi rekli Bosanci. Ballack je tipična nemška mašina. Zanesljiv in nepopustljiv. Kot Golf dvojka. A če bi nogomet igrali sami Ballacki, bi bil to ultra dolgočasen šport.

Zato imam raje nezanesljive virtuoze tipa David Villa in resnična tragedija je to, da v finalu ne bo tega napadalca Valencie. Je že res, da bomo namesto Ville dobili Fabregasa in da je to sprejemljiva zamenjava, a zame je tudi zamenjava Ballack Rolfes čisto ok. Ker finala pač ne bom gledal zaradi Nemcev.

Mnogi veliki poznavalci nogometa na sončni strani Alp se od nekdaj palijo na nemške zvezde in za njih je Beckenbauer večji od Maradone, Ballack pa večji od Ronaldihna. In danes bodo navijali za ‘elf’, ker občudujejo njihovo borbenost, taktično disciplino, tekaško pripravljenost in nepopustljivost.

Drugi pa bomo 90 minut čakali na tisto potezo preveč Fabregasa, Torresa ali Silve, ki bo, upajmo, odločila srečanje.

Mi namreč gledamo nogomet zaradi morebitne navdahnjenosti rojenih genijev nogometa. S tem večnim pričakovanjem magičnega trenutka in morebitne nepozabne velemojstrske poteze pa nemška zanesljivost in predvidljivost enostavno ne gresta skupaj.

Arsene Wenger je pred dnevi dejal, da gledamo najboljše evropsko prvenstvo v zgodovini.

Temu mnenju gre še kako v prid dejstvo, da so izpadli Italijani. Hvala kurcu, da ne bomo več gledali tekme, kakršna je bila ta danes. Ambrosini, Toni, Zambrotta in drugi italijanski papki so uspavali še svoje navijače. Najbrž so že od konca tekme s Francijo čakali na enajstmetrovke. Zato je prav, da so popušili. Ciao Ragazzi!

Pa tudi Nizozemci, ki so proti Rusom igrali tako previdno, kot bi celo tekmo hodili po jajcih. Šele ko so dobili gol, so začeli igrati nogomet. In na koncu so jih Rusi zasluženo pojedli. Hiddink, Aršavin, Pavljučenko in kompanija so Van Bastnu pokazali, kako se igra nogomet. Marco Van Basten je kar se mene tiče najslabši taktik vseh časov v vrhunskem nogometu. Userje se, ko bi moral napasti in razen tekem z Italijo in Francijo so Nizozemci pod njegovim vodstvom redko kdaj odigrali spodobno in svojemu talentu primerno.  Vidi se mu, da je dolgo igral v Italiji. Žal.

Turki pa so že spisali zgodbo, ki nam je naši vnuki ne bodo verjeli na besedo. Toliko sreče niso imeli do sedaj niti Italijani in Nemci skupaj. Hrvatom se je zgodilo točno to, kar se je lani našim košarkašem. Bili so že v polfinalu. Ne vem, če je bil kdo kdaj v zgodovini nogometa tako blizu zmage. Igrali pa so spet dobro, samo Olić je bil Olić in ne Eduardo. Ta tekma je bila tista, ki je pač pokazala, kako močno manjka Hrvatom Eduardo Da Silva - Dudu. Meni jih je žal in polfinale so si zaslužili. A s Turško zmago smo dobili boljšo zgodbo in tudi to nekaj šteje.

Švaba pa je Švaba. Kar se Portugalecev tiče - Deco u penzijo, Ronaldo na šišanje, Scolari k Abramoviču in se vidimo čez dve leti.

Jaz od sedaj naprej navijam za Ruse.

Paul Pierce je bil pred leti enajstkrat zaboden z nožem v nočnem klubu in je komaj preživel.

Paul Pierce je nekoč z Antoinom Walkerjem prišel do finala vzhodne konference, a dalje ni šlo.

Paul Pierce je pred letošnjo sezono postavil ultimat Dannyju Angieu: ‘Pripelji nekoga, ali pa grem!’

Paul Pierce je po prvi tekmi finala zavrnil, da bi mu slikali močno poškodovano koleno z magnetno resonanco, ker ni želel vedeti, kako hudo je.

Paul Pierce je doma iz L.A.-ja in je v finalu s poškodovanim kolenom uničil ’svoje’ L.A. Lakerse.

Paul Pierce je letošnji MVP finala in njegovi Celticsi so prvaki.

Paul Pierce je car.

Amen.

V letu, ko praznujemo 500. obletnico rojstva očeta slovenske pisane besede Primoža Trubarja, se odvija evropsko prvenstvo v nogometu med katerim moramo dandanašnje Slovence z radikalnimi ukrepi, v tem primeru z zatemnitvijo avstrijskih, italijanskih in hrvaških programov, prisiliti k spremljanju televizijskega programa v slovenskem jeziku. Še več, nad dejstvom, da so na tak način prisiljeni spremljati nogometne tekme in njihove komentarje v slovenščini, so Trubarjevi novodobni rojaki tako razjarjeni, da si v znak upora kupujejo sobne antene in si na medmrežju izmenjujejo povezave do priljubljenega drugega programa hrvaške televizije, kjer lahko nemoteno poslušajo glas svojega ljubega nogometnega komentatorja - Boža Sušeca.

Ta na vsak način neverjetni in za povprečnega bralca kulturnih strani povsem nerazumljiv medijski fenomen ima opraviti z nogometom precej manj kot se na prvi pogled komu dozdeva. Še posebej zato, ker Božo Sušec in njegov strokovni sokomentator Igor Štimac v nobenem primeru nista idola upora zoper po-potrebi-lačnega odstranjevalca cvetličnih korit, niti sta del kakšne velike balkanske zarote, ki ogroža obstoj večno ogroženih Trubarjevih potomcev in bi rada slovensko mejo spravila iz spalnice omenjenega gospoda skozi okno na dvorišče in naprej proti Portorožu.

Nasprotno gre za enega najbolj banalnih dokazov tega, čemur tako radi rečemo globalizacija. Slovenski mediji, preprosto povedano, z vseh strani sveta vsakodnevno dobivajo novo konkurenco, ki ima pogosto zaradi množičnejšega dosega veliko večja produkcijska sredstva in zato tudi večje možnosti za doseganje kvalitete, ki jo posledično prepoznajo tudi slovenski porabniki. Slovenščina zato v današnjem času sama po sebi enostavno ni več dovolj dober razlog zaradi katerega bi Slovenci ostali brezpogojno zvesti slovenskim medijem.

TV Slovenija tako med evropskim prvenstvom v košarki ne zatemni nobenega tujejezičnega televizijskega programa zgolj zato, ker premore v Petru Vilfanu enega najboljših komentatorjev daleč naokoli in nikomur ne pade na pamet, da bi Petra zamenjal s hrvaškim slavčkom Cvitkovićem. Povsem drugače pa je seveda takrat, ko komentatorski mikrofon na TV3 prevzame Gregor Gajšek, ki lahko gledalce prepriča le z zatemnitvijo vseh konkurenčnih športno-novinarskih glasov v bližnji okolici.

Slovenskim medijem 500. let po rojstvu Primoža Trubarja vsekakor ni lahko, za njih pa prihajajo še veliko težji časi. Največji svetovni časopisi so brezplačno dostopni na medmrežju v mlajšim generacijam skoraj brezizjemno razumljivi angleščini. Podobno je na medmrežju v različnih razumljivih jezikih dostopnih vse več televizijskih oddaj, filmov in drugih avdiovizualnih vsebin, ki predstavljajo neposredno konkurenco našim TV postajam.

A vsemu temu navkljub smo v Trubarjevem letu deležni prave poplave novih slovenskih medijev, ki pa so v večini primerov vrtičkarsko naravnani in se ravnajo po onem prastarem reku, ki pravi, da so meje jezika tudi meje sveta. Predvsem zato se ti mediji praviloma polnijo z notranjepolitičnimi zdrahami in trači iz domačega zvezdniškega peskovnika, pač z vsebinami, ki tuje medije niti najmanj ne zanimajo.

Tudi prav, a že v bližni prihodnosti se bo potrebno tujejezične konkurence zavedati in izzive, ki jih ta s seboj prinaša, sprejeti. Da bi po vrsti zatemnjevali vse, kar bo domačim medijem v prihodnosti predstavljalo nelojalno konkurenco, seveda ne pride v poštev. Na odprtem in odtemnjenem prostoru se bo potrebno s to konkurenco spopasti v boju za slovenskega gledalca. 

tekst je bil v torek 17.6. objavljen v Dnevniku

Naši rokometaši se niso uvrstili na svetovno prvenstvo na Hrvaškem in to je prava mala katastrofa, saj smo zapravili priložnost, da slovenski navijači naslednje leto v hrvaških dvoranah pričarajo vroče in povsem domače vzdušje ter s tem povzročijo pravo malo rokometno evforijo, ki bi našim omogočila pohod na svetovni vrh, kamor tudi spadamo.

A sam ne bi razpredal o tem, zakaj smo na koncu koncev izgubili proti Slovakom. Miro Požun je rekel, da je kriv on in jaz mu verjamem. Predlagam, da ga za kazen pozimi vržemo v Ljubljanico, ki naj ga odnese daleč stran. Podtaknimo ga, recimo, Hrvatom ali Srbom. Naj za kazen eno leto brezplačno čisti dvorano Golovec. Kaznujmo ga tako, da bo zaleglo in da nobenemu selektorju več ne pade na pamet, da izgubi proti Slovakom.

Ampak Požun gor ali dol, meni se zdi večji problem trenutni položaj rokometa znotraj slovenskega športa. Zdi se mi celo, da je ta poraz samo žalosten odraz tega.

Če bi mene sredi noči zbudili in vprašali, kateri je slovenski šport številka 1, bi rekel rokomet. Bili smo drugi v Evropi, Celjani in Krimovke so zasedli evropski klubski vrh. Poleg tega smo organizirali evropsko prvenstvo v rokometu, naši rokometaši imajo vidne vloge v mnogih najboljših evropskih klubih …

In če je še nekako logično, da ima slovenska košarka glede na velike mednarodne uspehe klubov in posameznikov primerno pomemben položaj v naši družbi pa je povsem nelogičen depriviligiran položaj slovenskih rokometašev glede na nogometaše in tudi hokejiste.

Da v Sloveniji želimo na vrhunskem nivoju peljati zgodbo skoraj vseh znanih ekipnih športov (nogomet, košarka, rokomet, hokej, odbojka, vaterpolo itd.) je posledica na eni strani nasledstva bogate tradicije jugoslovanskega ekipnega športa, ki se ga je razvijalo v duhu bratsva in enotnosti, na drugi pa sodobne slovenske nerazumnosti, ali kar blaznosti, in predvsem odsotnosti kakršne koli strategije v razvoju vrhunskega športa pri nas.

Da nam je to do sedaj uspevalo, je pravi mali čudež. Uspehi slovenskega ekipnega športa so, ko jih tako na hitro združimo, pravzaprav neverjetni in z našo raznoliko ekipno uspešnostjo se lahko primerjajo samo redki največji svetovni narodi (Italija je nula v rokometu, Španci ne igrajo hokeja, Velika Britanija pa sploh ni slišala za odbojko, košarko in rokomet).

A v zadnjih letih se je izkazalo, da za vse to le ni dovolj denarja v našem tako zelo opevano razvitem gospodarstvu.

V Ljubljani je Zoki zjebal moški rokomet, Schollmayer je v sodelovanju z Zidarjem in ostalimi mešetarčki pokopal nogomet, košarko so kekci razstavili na prafaktorje in jo zdaj rožletki spet zelo počasi sestavljajo. V Mariboru košarka že leta ne obstaja več, nogomet pa so tupkoti vmes že tudi zafurali in zdaj z Zlatkotom štartajo znova. Na obali so pred leti že skoraj sramotno pozabili na šport, a se v zadnjem času prebujajo ravno z rokometom. Hokej je nekoč živel na Bledu, kjer zdaj igrajo odbojko, košarkaška evroliga se je igrala v Novem mestu in Laškem. V nekem dokaj žalostnem trenutku so center slovenskega ekipnega športa postale kar Domžale. Katastrofa!  

In žrtev vsega tega je še najbolj naš rokomet. Zanj nihče ne skrbi, ker imamo Pivovarno Laško in Gorenje, ki furata svoja kluba na evropskem nivoju in s tem vzdržujeta tudi slovensko rokometno ligo. Vsako leto se jima še kdo priključi in to je to.

Po mojem mnenju se danes kažejo posledice izgona slovenskega moškega rokometa iz prestolnice. Celje je nedvomno pravo središče rokometa pod Alpami in bo to tudi ostalo, a z močnim Slovanom bi dobili velike derbije in rivalstvo, ki bi pritegnili pozornost v Ljubljano zazrtih medijev in širšega slovenskega občinstva, s tem pa tudi sponzorjev. Slovan bi z nastopi v Evropi morda kdaj napolnil tudi novo nastajajočo veliko športno dvorano v Stožicah (samo namig Zokiju!).

Spodrsljaj rokometašev proti Slovakom nas tako danes sili k razmisleku o tem, da se je morda potrebno odločiti, v katere športe bomo mali Slovenci resno vlagali svoje denarce in kateri športi lahko tudi v prihodnje redno prinašajo vrhunske rezultate na svetovnem nivoju. Nogomet to zagotovo ni in to je potrebno čimprej jasno povedati in presekati agonijo.

Moja izbira sta košarka in rokomet. Morda tudi hokej, da ne bodo Jeseničani jezni. Odbojka, vaterpolo in nogomet se mi pač zdijo v Sloveniji zgrešene investicije. Podobno kot samooklicani podvigi Martina Strela, Humarjeve himalajske nebuloze in vsi ostali nešteti kvazi olimpijski športi, ki iz državne blagajne odnašajo lepe denarce.

Sam bi bil zato radikalen. Strogo bi določil nekaj vrhunskih športov, ki jih bo Slovenija bogato podpirala in skrbno razvijala, ostali pa marš med rekreativce. Drugače ne gre.

p.s.: Sploh če bo Janša zjebal Pivovarno Laško, največjo prijateljico športa v Sloveniji, ki je posodila ime že trem evroligaškim klubom v Sloveniji. Košarkašem iz Laškega, nogometašem iz Maribora in seveda celjskim rokometašem. Respect!

Zanimivo je, da so prva mesta v vseh štirih skupinah na EURU 2008 že oddana. Portugalska, Hrvaška, Nizozemska in Španija že čakajo svoje nasprotnike v četrtfinalu. Na letošnjem prvenstvu presenečenj ni in zato se bodo za preostala štiri mesta spopadli Čehi in Turki, Nemci in Avstrijci, Francozi in Italijani ter Švedi in Rusi. Izpadli so Švicarji in Grki, zgolj teoretične možnosti pa imajo še Poljaki in Romuni.

Ne morem se otresti prepričanja, da gledamo prvenstvo na katerem mrgoli povprečnih reprezentanc. Ob obeh domačih reprezentancah pa Grkih in Švedih se mi zdi, da je naravnost neverjetno, da na prvenstvu ni Anglije, Bolgarije, Danske, Srbije ali Ukrajine. Italijani in Francozi že leta niso imeli tako klavrnih zasedb (da je Domenech pustil doma Flaminija in Trezegueta, mi še danes ni jasno), tudi Turki, Romuni in Poljaki niso navdušili. Čehi so zgolj solidni, slabši kot so bili, tudi Nemci niso tako udarni kot na SP.

Zato je prvenstvo vsekakor manj zanimivo in zato Nizozemci, Španci in Portugalci meljejo vse pred seboj. Hrvati so zelo suvereni, od ostalih pa čakamo na nekoga, ki se bo prebudil in se vmešal v boj za zmago.

Medtem pa so nadebudneži že sestavili udarno enajsterico nenastopajočih na EP.

Sorensen(Danska), Riise(Norveška), Ferdinand (Anglija), Vidić (Srbija), A.Cole (Anglija), Gerrard (Anglija), Stanković (Srbija), Hleb (Belorusija), Ferguson (Škotska), Berbatov (Bolgarija), Rooney (Anglija)

Na rezervni klopi bi sedeli še Given, Terry,  Hyppia, Lampard, Timoščuk, Ševčenko, Pandev itd.

Takšna ekipa bi se na tem evropskem prvenstvu brez težav uvrstila v polfinale. Kar je malo problematično.

Ampak nič ne de. Takle mamo, bi rekli taklemamovci. Vse skupaj je še vedno dovolj zanimivo in atraktivno, da pleni pozornost vseh ljubiteljev nogometa. V četrtfinalu pa se bo vsaka tekma začela z 0:0 in žoga je okrogla in v športu je vse možno.

“Gospod Verdenik, kaj vi mislite o tem,” bi vprašal Peternel?

Zaradi slabe vremenske napovedi so se organizatorji enega največjih športno družabnih dogodkov na Slovenskem odločili, da dogodek odpovejo oziroma ga prestavijo na dan 5. septembra. Za takrat je baje Milan Trontelj napovedal pretežno jasno vreme.

“Gospod Verdenik, kako so tu Grki prišli do priložnosti?” je le eno od številnih maloumnih vprašanj, na katera morajo odgovarjati gostje v studiu TV3.

Sledi edini možni odgovor doktorja nogometa: “Švedski branilec je storil napako in podal grškemu igralcu, ki je imel tako naenkrat prosto pot do švedskega gola.”

Mi pa medtem gledamo posnetek akcije v kateri se lepo vidi napaka Šveda in priložnost Grka.

Komentarji pred, med in po tekmi so na, recimo ji, televiziji TV3 na tako ubogem nivoju, da milorečeno žalijo ljubitelje nogometa. Gregor Peternel se očitno ne znajde najbolje v tej vlogi in potem doktor nogometa izpade butasto. Vsi mi redno jamramo zaradi dvomljive strokovnosti naših strokovnih komentatorjev in ’kajti-elokventnosti’ fuzbalerjev, a na vprašanje o tem, kako so Grki prišli do priložnosti, bi še Jose Mourihno težko ponudil pameten odgovor. 

Da ne omenjam popolno odsotnost spremljevalnega programa, da ni nobenih poročil s prizorišč, nobenega spektakelskega vzdušja in podobno. Tudi komentatorji bi se lahko odpeljali v Celovec namesto da tekme komentirajo iz ljubljanskega studia.

Razumem lahko, da so nam med tekmami zatemnili HTV in če zaslišim Obrezov glas, se niti ne jezim preveč (drugače je, če zaslišim piskajočega Gajška). A ko se tekma konča, mi prosim HTV odtemnite, da lahko poslušam komentarje na dostojnem nogometnem nivoju.

Ali pa zatemnite še TV3. Če bomo gledalci prikrajšani za sliko, bodo razlage o tem, kako so si Grki priigrali priložnost, morda le dobile svoj smisel.

V petek, 13.junija, se dobimo na Ježici, točneje pred dvorano športno rekreacijskega centra v Savljah do koder vas pripelje avtobus številka 14.

Včasih se je tej všečni športno-družabni prireditvi reklo 24 ur košarke in se je igralo neprekinjeno 24 ur. Moj spomin sicer seže že v izdihljaje te žlahtne ježiške tradicije, a to so bili res lepi časi ljubljanske košarke, ko so ob pol petih zjutraj goreli reflektorji in se je deset mulcev podilo gor in dol po igrišču, medtem ko je zaspani delegat komajda obračal semafor in številko 736 nadomeščal s 738. Ob igrišču je sredi noči postopala cela vrsta dolgokrakih zombijev, ki se ni mogla odločiti ali bi pred svojo naslednjo košarkarsko rundo raje zvrnila še eno pivo ali bi vendarle za kakšno uro zaspala.

Na podstrešju ježiške dvorane je izmučena in skrokana zadremala marsikatera legenda slovenske košarke. Zadnji je bil Matjaž Tovornik, ki je na Ježico prišel v dresu Pivovarne Laško, odigral urico revialne košarke, v družbi Saše Dončića izpraznil gajbo ali dve, nahrulil nadebudne glasne najstnike v improvizirani spalnici in zasmrčal v kotu sobe.

Z rahlim zatonom KK Ježice, ki bo jeseni morebiti postala šele drugi slovenski klub, v katerem sta vzniknila dva NBA igralca (če se Erazem Lorbek odloči za odhod čez lužo, bo ob Urošu Slokarju drugi Ježičan v NBA in tako se bo Ježica izenačila z Maribor Branikom, ki je v orbito izstrelil Vujačića in Nacbarja, sicer Dravograjčana, ki je prvič vrgel na koš v dresu KK Dravograda), se je tudi 24 ur košarke počasi spreminjal v nekajurno druženje bivših in sedanjih Ježičanov in se končno prelevil v: DOBIMO SE NA JEŽICI.

Torej letos se dobimo na Ježici, kjer bomo Ježičani odigrali nekaj medsebojnih tekem, se družili in spili kakšno pivo, pogledali fuzbal tekmo na EURU 2008 in pod vplivom opojnih substanc kovali visokoleteče načrte za ponoven naskok na slovenski košarkarski vrh.

Vljudno vabljeni!

Vučko je tokrat samo za vas komentiral finalne minute spopada večnih rivalov - belih in rdečih.  Seveda s politično bolj korektnim in dogodku zelo primernim naglasom.

Gala hala, petak, vrelo veće ljetno

Svima vam ga Edo Maajka metno,

razvalio mikrofon i rasturio binu,

bezbel je povalio i neku curu finu!

Odrepo je on što je Balkansko a naše,

repo je i staro što nam vazda paše.

Jebali smo vladu i sve njih tako redom,

i mater smo mi svima jebali sa Edom.

Od silnog jebavanja zaboli nas kita,

od jebenih rima, od zajebanog bita.

Dvaput smo mi Edu vračali na binu,

da remetimo javni red i našu okolinu.

Jer za sve to nama kurac zapucketa,

jebeš okolinu kojoj Edo smeta.

I Frenki i Maajka trebaju nam pravo,

da majmuni počnu razmišljati zdravo,

da čuju prave riječi pa da se navuku

na pozitiv vajbrejšn i na frimajnd buku

Pa da i oni jednom zafuraju normalu

u kojoj Maajka misli puca u rafalu,

misli kontra gluposti i primitivizma

u Kooladeovom ritmu kontra fašizma.

Mi smo bili željni jebenog Balkana,

željni smo bili svojih balkanskih jarana.

Ne fale nam balkanske krvave bajke,

al u Europi nema ljudi poput Maajke.

Ne fale nam balkanske vječite krize

sretni smo što povazdan ne čekamo vize.

Al nam zato fali dobrog repa i sevdaha

FM Jama i zike što ostavlja bez daha.

Na Metelkovoj se zato dernečilo skroz

Sjebo nas je Maajka kao nekad Broz.

I na kraju mu je hvala vikala Ljubljana,

što joj dade ono malo voljenog Balkana.

Edo dade komad svojih balkanskih jaja,

i zavoljeh ga pravo ljubljanska raja.

Edo Maajka, Frenki, Hamza, DJ Sol,

to je bio pravi hip hop rock’n'roll.

Neka si nam živ i zdrav dragi Edo,

da mi opet s tobom jebemo njih redom.

Slovenska košarkarska reprezentanca bo na kvalifikacijskem turnirju za nastop na Olimpijadi nastopila brez štirih NBA igralcev. Selektor Pipan bo doma pustil Nachbarja, Udriha, Brezca in Vujačića, štirico, ki po kvaliteti nedvomno sodi med 12 najboljših slovenskih basketašev. Ne vem sicer natanćno ali je enbiejevce odjebal Pipan, ali so enbiejevci odjebali Pipana, mislim pa, da gre za malo mešano. Na koncu so pač vsi štirje zunaj reprezentance in to je to.

Kakorkoli že gredo vse te štorije o nastopanju in nenastopanju za reprezentanco, o skritih in razkritih razlogih, sporih s selektorjem in podobna kvačkanja naših basketašev, še naprej ostaja dejstvo, da so prav oni najbolj neradi zastopali barve naše države. V košarkarski reprezentanci je bilo daleč največ utrujenosti, poškodb, naveličanosti, sporov, pripravljalnih NBA kampov in drugih odpovedi sodelovanja.

Ne morem si pomagati, da ne bi zapisal, da se slovenski košarkaši za razliko od fuzbalerjev lažje prodajajo brez reprezentančnega dresa. Saša Vujačić je denimo končnal v finalu lige NBA (svaka čast majstoru!!!) ne da bi enkrat samkrat oblekel dres slovenske reprezentance. Ostala trojica se je kar nekajkrat potila in praskala v zelenobeli opravi, a tudi za njihove NBA kariere to niso bili ključni nastopi, kakor bodo ključni za marsikaterega fuzbalerja na prihajajočem evropskem prvenstvu. V fuzbalu je pač tako, da vsak, ki na EP stopi na zelenico, sebi dvigne ceno in že skoraj omogoči dober transfer. Tudi čičati na klopci za fuzbalerja ni švoh.

V basketu pa Slovenci igramo evroligo in zato lahko kdo iz dvorane Leona Štuklja v Novem mestu direktno odfrči v prvo peterko enega največjih evropskih velikanov. Lažje je sicer tja odfrčati iz Tivolija, a se nedvomno da tudi iz veliko manjših slovenskih dvoran.

Druga postavka pa so seveda vrtoglavo visoke pogodbe, ki jih podpisujejo naši basketaši. NBA je pač NBA, evroliga pa se ji vztrajno približuje, in ob takšnih vsotah se klubi in igralci radi sporazumejo tudi glede nenastopanja za reprezentanco.

Le Mark Cuban se nikoli ni uspel glede tega sporazumeti z Dirkom Nowitzkim. Tudi Spursi so se redko sporazumeli s Tonyjem Parkerjem in Manu Ginobillijem. Andresu Nocioniju so pri Chicago Bullsih skorajda postavili ultimatum, pa ni šlo. Lahko bi našteval, kako v zlatih časih srbske reprezentance ni bilo govora, da bi Divac, Đorđević, Danilović ali Bodiroga mutili in odpovedovali nastope. Danes je tudi pri njih drugače in Stojakovića težko zvabijo čez lužo.

Zato Alešu Pipanu kapa dol. Povlekel je črto in postavil določena pravila igre. Jasno je povedal, da je selektor on in ne ulica, NBA skavti ali kdo drug.  Svaka čast.

Tudi Erazem Lorbek, ki se je odločil, da se bo namesto reprezentanci pridružil kampu Indiana Pacersov, se najbrž zaveda posledic. In prav je tako. Čeprav mi je zelo žal, da Erazma ne bo na Olimpijadi.

Pred dvema letoma smo v Žalcu snemali televizijski film En dan resnice. Po končanem snemanju nam je župan mesta priredil prijazen sprejem, nam razkazal nekoč bleščeči avstroogrski dvorec ter nas pogostil s pivom in čevapčiči. Kar me je presenetilo, je bilo dejstvo, da smo na tej pogostitvi, ki se je odvijala na Štajerskem (Mariborčani bodo sicer zavijali z očmi, pa vendarle), v mestu, ki je le nekaj kilometrov oddaljeno od Laškega, nazdravljali z Union pivom. Z istim pivom, ki ga štajerski navijači že leta s posebnim veseljem označujejo za ščavnico in ki so ga na Štajerskem dolga leta javno pili le rahlo trčeni eksibicionisti, saj je bilo Laško pivo nekakšen zaščitni znak lokalnega ponosa, s katerim se je dokazovala pripadnost mariborski porodnišnici, celjskim grofom ali srednji šoli v Rušah. Ko sem seveda izkoristil priložnost in župana pobaral glede tega, mi je mirno odvrnil, da je Union zdaj njihov. Ko sem ga še malo prcal, je v šali zmencal, da po Unionu človeka ne boli glava.

Lokalpatriotizem je del slovenske folklore, ki ga nikoli nisem povsem razumel. Pač nisem tip, ki bi padal na kakršen koli patriotizem, še posebej pa ne na lokalnega. Kot zagrizen športni navijač namreč navijam za vse naše, čeprav v glavnem takrat, ko igrajo proti tujim ekipam. Ko sem še treniral košarko, smo nekoč, denimo, občutno skrajšali trening, da smo lahko v prostorih ljubljanskega kluba Ježica gledali drugi polčas povratne tekme Maribor:Lyon, uvrstitev Mariborčanov v Ligo prvakov pa potem primerno zapili v enem ljubljanskih lokalov. Podobno smo iz leta v leto navijali za celjske rokometaše, ki so še danes poleg košarkarjev Olimpije moj najljubši športni kolektiv (Boško Šrot gor ali dol). Tudi zaradi njih sem dostikrat ob treh zjutraj na Bavarskem dvoru pijan čakal prvi avtobus.

Tako sam nisem nikoli štekal tistega ritualnega nagravžnega skandiranja Green Dragonsov, ki je govorilo o sovraštvu do Maribora in Viol ter napovedovalo mesarsko klanje pod Pohorjem. Sicer sem se počasi sprijaznil s tem, da tako mora biti, da podobna sovraštva premorejo tudi vse ostale, bolj ali manj razvite države, da se navijači iz različnih mest koljejo med seboj tudi v kulturnejših družbah in da pač povsod obstaja veliko ljudi, ki jim je zadosten razlog za pretep dejstvo, da nekdo živi sto kilometrov zahodno ali vzhodno od njih.

A v naši mali Sloveniji je ta športni lokalpatriotizem še posebej bizaren. Vroči lokalni športni derbiji, tradiconalno napeta rivalstva in pretepaški obračuni med slovenskimi navijači so vsi po vrsti malce smešni, če pomislimo, da se od enega prizorišča do drugega pride že z za silo podmazanim kolesom, v Ljubljano pa se tedensko v službo ali po opravkih pripelje vsaj tretjina navijačev Maribora in Jesenic.

Pred leti, ko je bilo bolj aktualno podobno goreče rokometno rivalstvo med Celjem in Zagrebom, se nam je v šali porodila ideja, da bi ukradli nekaj slovenskih tablic ter jih pred dvorano v Zagrebu namontirali na zagrebška vozila. Razmišljali smo kako pokazati, kako nesmiselno je vse to divjaštvo, ki se je razvijalo znotraj dvorane in selilo navzven. ‘Alpski Srbi + domači izdajnici + četnici = Pivovarna Laško‘ se je glasil tisti slavni morbidni transparent Bad Blue Boysov. Takrat so se vsi zelo zgražali in nasploh veliko govorili o tem, čeprav je bil plakat podobno spektakularno primitiven kot vzkliki Jeseničanov, Ljubljančanov in Mariborčanov na medsebojnih obračunih.

A to pač ni bil zgolj lokalni derbi, temveč mednarodni obračun v Ligi prvakov, pred očmi cele Evrope.

No ja, pred dvajsetimi leti je bil to prav tako lokalni derbi. In tudi tekme Dinama in Partizana ali pa Hajduka in Crvene zvezde so bile nič drugega kot lokalni derbiji polni lokalpatriotizma. Na enem takšnih, lokalpatriotizma polnem lokalnem derbiju med Crveno zvezdo in Dinamom je prišlo do prvih večjih neredov, ki so, če drugega ne, vsaj napovedali balkansko vojno. Vodja navijačev Crvene zvezde, s posebno nalogo vzpodbujati lokalpatriotizem med Delijami, pa je bil nihče drug kot Arkan. V znamenitem obračunu Bad Blue Boysov in Delij pred Maksimirjem je najbrž sodelovalo veliko takšnih zagretih lokalpatriotov, ki so kasneje navijaške šale zamenjali za uniforme paravojaških enot in zagrešili marsikateri vojni zločin.

Lokalpatriotizem se vam lahko zdi simpatičen in nedolžen le dokler se pogovarjamo o pivu. Drugače pa zna biti to precej nadležna zadevica, ki jo pri nas iz meni neznanega razloga zelo radi spodbujamo.

Kot da ne bi imeli blage veze, kako daleč lahko to lokalno obarvano sovraštvo pripelje.

Komentarji naključnih mimoidočih:

“Zna, mali, zna. Svaka čast!”

“Mašala!”

“Ne moreš, da verjameš!”

“Silazi s krova bando narkomanska!”

“Samo pazite, da kakšna žoga ne prileti v moje okno!”

“Uaaaaau!”

“Jes ti njih skonto, majku im akrobatsku!”

Vsi, ki radi prebirate sočno, lucidno in domiselno pisanje ter razmišljanje o športu, bodite pozorni na dopisovanje med Jurijem Hudolinom in Borutom Mehletom, ki od prejšnje sobote poteka v Dnevnikovem Objektivu. Nostalgično, hudomušno, zabavno pa z veliko pristnega odnosa in resnične ljubezni do športa.

Slovenska literarna nogometna reprezentanca se je pred dnevi vrnila s turnirja Doppelpass, ki je potekal na Dunaju. Tam so premagali Avstrijce, izgubili pa z Madžari in Švicarji. Z zmagovalci turnirja Madžari po poštenem in izenačenem boju, s Švicarji pa po izvajanju enajstmetrovk, ki so nadomestile tekmo zaradi razmočenega igrišča.

Naši športno-literarni reprezentantje pa so brez dvoma odnesli naslov največjih frajerjev turnirja, vsaj če gre soditi po zgornji fotografiji. In tudi to v današnjem svetu veliko šteje. Zato predvidevam, da so naši navijači pred koncem tekme z Madžarsko glasno skandirali: “Naši so pa lepši! Naši so pa lepši!”

Tu je še nekaj športno-literarno-frajerskih utrinkov:

Včeraj sta me Paul Pierce in LeBron James spomnila na to, zakaj je košarka moj najljubši šport. Videl sem nešteto tekem, a včerajšnja sedma tekma polfinala vzhodne konference med Celticsi in Cavsi, je bila ena boljših. No ja, manjkala je še napetejša končnica, podaljški, buzzerbeaterji in podobno, a Pierce in LeBron sta bila veličastna epska junaka, ki sta bila face-to-face boj v stilu največjih basketašev vseh časov.

LeBron je po tekmi komentiral, da je on v stilu Dominiquea ostal praznih rok in se je spomnil sedme tekme med Celticsi in Hawksi, ko sta se na podobno epohalen način spopadla Larry Bird in Dominique Wilkins. Ja, LeBron, ti si bil velik, a Pierce je bil še večji. In Pierce je bil od nekdaj eden mojih najljubših basketašev. Fajter s prefinjenim občutkom. Prava kombinacija. No LeBron je iz podobnega testa.

Tako je igral Pierce:

Tako pa LeBron:

Ni kaj, vsi, ki ste to zamudili, vam je lahko zeeloooo žal.

Bliža se evropsko prvenstvo v nogometu. To je obdobje, ko bomo moški celih mesec dni prilimani na svoje TV sprejemnike. Začelo se bo z molitvijo, da nam ne začrnijo HTV-ja, nadaljevalo se bo s preklinjanjem, ker nam ga po vsej verjetnosti bodo in bomo obsojeni na TV3, končalo pa s sprijaznjenostjo, da takle pač mamo in da je za fuzbal vredno potrpeti in pretrpeti slovenske komentatorje.

A vse to le v primeru, če imate doma dva televizorja. Iz nekega neznanega razloga se namreč nihče na tem svetu še ni domislil, kako bi zamotil naše drage boljše polovičke, ki jih imamo ves čas, ko ni na sporedu evropskih in svetovnih prvenstev, najraje na svetu in z njimi radi preživljamo quality time strmeč v naše skupne TV zaslone in gledajoč romantične komedije po njenem izboru, in jih za mesec dni odmaknil daleč stran od daljinca, kavča in celo dnevne sobe, saj lahko tudi rahlo oddaljene povsem pokvarijo športno napeto atmosfero s svojimi nenavdušenimi komentarji v stilu: “A lahko zložiš posodo v pomivalni stroj?”

Ker priznajmo si: En mesec lahko vsak nogometno zaveden moški (in le tak moški je pravi moški) brez težav zdrži brez pospravljanja, sesanja, pomivanja posode. Piskne piva in kartone od pic lahko trideset dni mirno odlaga v kot sobe ter v eni in isti opravi, enih gatah, enih štunfih in eni spodnji majici, mesec dni svojega življenja popolnoma posveti nogometu. Zanj takrat gotovo ne obstajajo pojmi kot so ‘nujno pranje perila’, ‘nujno odnašanje smeti’ ali nenazadnje ’nujno zlaganje posode v pomivalni stroj’. Še seksu se lahko takrat moški odpove, če se le reprezentanca za katero navija prebije vsaj do polfinala.

Ženske tega nikoli niso in nikoli ne bodo razumele. So namreč pripadnice tistega nesrečnega spola, ki se mu gospodinjski opravki zdijo nujno vsakodnevno početje, ki se mu ni moč izogniti v nobenem še tako posebnem ali izrednem primeru, še najmanj pa zaradi tako posrednega dogodka kot je nekakšno nogometno prvenstvo. Razlog, da nekdo ne more pospraviti mize samo zato, ker se je že pred njegovim zadnjim grižljajem kosila (za katerega je ona tri ure preživela v nabavi sestavin in še dve za pripravo okusnih dobrot) začel drug polčas tekme Češka:Švica, torej dveh reprezentanc, ki skupaj ne premoreta niti enega samega Davida Beckhama ali Thieryja Henryja, se jim zdi tako banalen, da je po njihovem mnenju že grobo žaljiv do inteligentnih ženskih bitij.

Edina smotrna rešitev za vse pare, ki želijo po prvenstvu nadaljevati s svojim srečnim sobivanjem in ne želijo začiniti nogometnega poletja z nenogometno ločitvijo ali v boljšem primeru s pregrešno dragim žal-mi-je-za-vse-kaj-lahko-storim-zate-da-se-ti-odkupim potovanjem na Bahame, Barbados, Bali ali kaj je še teh otokov primernih za pomiritev strasti, je po mnenju mnogih v drugem televizorju. 

A tudi v primeru, da ste eden pravljičnih srečnežev, ki mu bo uspelo svojo drago namestiti v drugo sobo pred drug televizor, boste ravno v trenutku, ko bo na vašem TV sprejemniku velikanska gneča v kazenskem prostoru, že leteli k njej, saj vas bo vsa histerična klicala, da si na njenem, tistem drugem televizorju skupaj ogledata, kako se bo končala tretja sezona Razočaranih gospodinj.

Pa še vedno bodo ostajali kupi posode, ki jo boste morali v kuhinji zlagati v pomivalni stroj. Po pravilu ravno takrat, ko bodo v dnevni sobi padali goli.

Ja, fantje, za fuzbal se bo potrebno botiti. Zatemnitev HTV-ja bo le ena mala izgubljena bitka v mesecu obsedenega stanja v naših toplih žensko-moških domovih. Že sedaj je jasno, da bomo morali za vsak v miru odgledan polčas, tako ali drugače, drago plačati.

Pa pravijo, da fuzbal ni drag šport.