Kozmus je vroč

Debata o renti Primoža Kozmusa se je znova razvnela.

Najprej se je oglasi antišportni Marko Crnkovič               http://crnkovic.blog.siol.net/2009/01/14/82-metrov-rente/

Odgovoril pa mu je športni Borut Mehle                     http://www.dnevnik.si/debate/kolumne/1042235868

In smo spet na nuli. Jutri baje sledi nadaljevanje v Dnevnikovem Objektivu.

Jaz bi pa dodal samo to, da je Primož car in da mi je z vsakim komentarjem, ki pljuva čez njega, samo še večji car. In vsakič me prime, da bi mu dal večjo rento. Pa dvakrat na mesec, če je treba. Iz denarja za pluralizacijo medijev recimo.

Nesterović je iz njegovga bloka, v drugem štuku!

Danes rojstni dan praznuje Zlatko! Vse najboljše!

Fužine zakon!

Nova luzerska taktika

“Mi imamo večletni načrt in ne bo menjav trenerjev!”

Ja, Sir Alex Ferguson je kot kaže postal zakon. Za Francija Petka pa za mnoge druge, ki na rezultatsko krizo odgovarjajo z večletnimi strategijami, postopnimi vzponi in dolgoročnimi cilji. Tako so v Olimpiji dolgo stali za Džikićem, tako zdaj Petek stoji za Matjažem Zupanom.

No ja, saj ne rečem, da je pametno menjati trenerje ob vsakem novoletnem polomu, a ni vsak Zupan Alex Ferguson in dobri klubi (ali pa nordijske reprezentance, če hočete) ne menjajo trenerjev, ker jih trenirajo najboljši mojstri, ne pa zaradi dolgoročnih ciljev in nekih strategij.

Besede Francija Petka se sicer lepo slišijo, a nekako ne padam na te obljube, da bo jutri bolje, če bomo danes potrpeli z debakli. Franci mi je simpatičen in je sploh eden mojih najljubših domačih športnikov, a ko govorimo o prihodnosti našega nordijskega smučanja, ostajam pesimist.

Z Matjažem Zupanom ali brez njega, to mi je v bistvu vseeno, samo ne mi, prosim, prodajat bučk!

Dan slovenske košarke

Na slovenskem olstarsu sem bil zadnjič takrat, ko je Marko Milič letel čez avtomobile in motorje, mogoče še enkrat kasneje, a se zdaj niti ne spomnim več. Včeraj pa sem se zvečer odpeljal v Kranj, ker mi je Matej Avanzo, ta novi Don Corleone slovenske funkcionarske scene, šenkal dve karti. In ja, zdaj mi je težko to priznati in na nek način kritizirati prijatelje, ki se trudijo z organizacijo tega dogodka, a vrhunec večera je bil zame vseeno obisk tivolskega horsa po povratku v Ljubljano.

Ne vem, malo sem out iz te scene, ne poznam niti tretjine nastopajočih igralcev, zmajčice mi že res dooolgo presedajo s svojim poskakovanjem, štosi Dejmo Stisnt Teatra so mi bili malo mimo in so predvsem iz celega dogodka naredili rahlo preveliko parodijo, medtem ko glasbeni nastopi v športnih telovadnicah iz nastopajočega nujno naredijo razrednega posebneže, ki se zaman trudi izpasti kul pred sošolkami (sploh, če nastopajoči, v tem primeru Trkaj, nima dobre zvočne in svetlobne podpore).

A najbolj me je razočaralo to, da se je iz aviona, ali pa iz kota dvorane, kjer sem sedel, videlo, da je Vlatko Ilievski za razred boljši od vseh, da je Mirza Begić z lahkoto dominanten pod košem in da Jure Zdovc v prvi slovenski ligi nima ravno veliko kandidatov za slovensko reprezentanco, če ne upoštevamo igralcev Union Olimpije.

No ja, konec koncev je bilo vse skupaj dobro izpeljano, organizatorji so se potrudili in trud se je v resnici videl. Po odzivih sodeč je bila gledalcem prireditev kar zabavna, najmlajši so vidno uživali. Jaz pa bi pač moral ostati doma in gledati kak obupen božični film s svojo drago. Priznam, obstaja možnost, da je problem v meni in ne v dnevu slovenske košarke.

Milovića za predsednika

Postojna je zapored premagala dva NLB ligaša. Najprej je padel Slovan, nato pa še Domžalčani. Naj povem, da za krmilom Postojne sedi Predrag Milović, črnogorski trenerski maček, ki je pred izpadom iz lige reševal že večino slovenskih klubov. Sam sploh nisem prepričan, da bi prva slovenska košarkarska liga še obstajala, če ne bi bilo Milovića. Vsi klubi bi bili namreč vsaj kakšno ligo nižje.

Milović je človek, ki se očitno odlično znajde v kriznih situacijah. Ob njegovih referencah me preseneča le to, da ga je Borut Pahor spregledal pri oblikovanju svojega kriznega štaba za spopad z recesijo. Će Slovenija želi ostati v prvi evropski ligi, bi potrebovala takšne izkušene mojstre. Predraga Milovića bi bilo potrebno bolje izkoristiti. Lahko bi bil minister za gospodarstvo, predsednik vlade ali pa kar predsednik države. On te stvari obvlada. On zna s starimi in navidezno odsluženimi obrazi iztržiti zlata vredne zmage. On zna brez velikih finančnih vložkov reševati potapljajoče ladje.

Ja, Predrag Milović je zagotovo lahko ključ reševanja velike globalne krize. V večini klubov, ki jih je treniral, je bila situcija namreč veliko veliko slabša, kot pa je trenutno stanje na svetovnih borzah. To bi bila zanj mala malica v primerjavi z nekaterimi projekti, ki se jih je v preteklosti lotil.

Nov zapravljen napad zeleno-belih

Ko je pred časom prišel na čelo košarkarjev Olimpije Aleksandar Džikić, sem se v nasprotju s svojo košarkarsko družbo pritoževal nad tem, da lahko Olimpijo zdaj vodijo vsakršni šalabajzerji brez imena in izkušenj.

Ni šlo le za vsem simpatičnega Džileta, mučil me je že pred njim Sašo Filipovski, prav tako simpatični Gašper Okorn. Slednja sta, preden sta se nekega lepega dne nič hudega sluteča znašla za krmilom našega največjega košarkarskega kluba, bolj ali manj le glumila senci Zmaga Sagadina oziroma Toma Mahoriča. Sploh Filipovski je to umetniško rutino dognal do perfekcije. Celo Zmagovo obrazno mimiko je odlično oponašal. Ko je veliki Zmago besno vstal s klopi in se zdiral na sodnike, je poskočil tudi mali Sašo in še sam nekaj bentil tja v tri krasne. Če je trener Zmago zadovoljno kimal, je zadovoljno kimal tudi njegov pomočnik. Ko je Filipovski kasneje postal trener, sem se zato resno spraševal, ali bo sploh vedel, kdaj mora bentiti in kdaj zadovoljno kimati. Pa me je demantiral s svojimi rezultati in se pokazal kot dober trener. A kljub temu še danes ostajam prepričan, da je bilo prav imenovanje Filipovskega eno prvih znamenj, da gre ljubljanska košarka k vragu.

Olimpija namreč že vrsto let ne prodaja svojih mladih igralcev v najboljše evropske klube. Zadnji mladec, ki se je pri Olimpiji dokazal in potrdil ter nato podpisal za razmeroma velik klub, je bil Domen Lorbek, ki pa ga je morala Olimpija prodati, še preden je resnično zablestel v zeleno-belem dresu in postal ljubljenec Green Dragonsov. Pravzaprav že vrsto let ni ne duha ne sluha o kakšnem novem Olimpijinem Marku Miliču, Saniju Bečiroviću, Benu Udrihu ali, konec koncev, Šarunasu Jasikevičiusu. Vse te zgodbe so iz časa Zmaga Sagadina, ki ga je seveda lomil na vse možne načine, a je znal vsako sezono spromovirati vsaj eno novo zvezdo evropske košarke. Današnja Olimpija pa dopušča, da se ji izmuzneta Erazem Lorbek in Uroš Slokar, da igra Goran Dragić zanjo kot posojen igralec, da ji Bogdan Tanjević pred nosom spelje Emirja Preldžića in Gašperja Vidmarja, pa še in še. Da sta prihodnost tivolske košarke v določenem trenutku predstavljala Sandi Čebular in Jan Močnik, je bilo na trenutke že kar smešno.

Klubi, kakršen je Olimpija, imajo v sodobni košarki le eno možno vlogo: vzgojo, promocijo in prodajo mladih košarkarjev. Vsakih nekaj let ti pri tem morda uspe na kup spraviti izjemno nadarjeno generacijo, ki lahko zablesti tudi po rezultatih in se prebije do zaključnih bojev v Evroligi. Drugače pa pač igraš svojo igro, kupuješ poceni in drago prodajaš, se po najboljših močeh trudiš biti enakovreden in si glede na vsakoletno zasedbo postavljaš primerne rezultatske cilje. Glavni cilj pa so vselej mladi, ker so v resnici tvoja edina možna prednost pred (pre)bogatimi CSKA, Panathinaikosom ali Tau Ceramico. Vlatko Ilievski, Jasmin Hukić in Marko Milič pač ne morejo biti glavna orožja v tem boju, saj največji španski, grški in ruski klubi take igralce kupujejo kot začasne zamenjave za poškodovane zvezdnike ali celo za dvig kakovosti svojih treningov.

Aleksandar Džikić je na tej ravni pred letošnjo sezono naredil korak naprej in pripeljal Jako Klobučarja, Damjana Rudeža, Vladimirja Golubovića, priklopil je Mirzo Sarajlijo. A prvi trije so se drug za drugim izgubili v nerazumljivem podpovprečju, medtem ko se je sedemnajstletni Mirza že po eni dobri tekmi tako “raspištoljil”, da je začel metati trojke čez roko v tretji sekundi napada in si na trenutke dovolil več svobode, kot jo je imel v svojih časih legendarni Dule Hauptman. A bolj kot nanj me je mali Mirza na žalost spomnil na ponorelega Turka Arslana in njegovo brezglavo letanje gor in dol po Tivoliju v najbolj neslavnih časih ljubljanskega kluba. In najsi zdaj vsi hvalijo “Džileta majstora” in najsi je imel ta res smolo s poškodbami in Milosavljevičevimi Američani, v zgodovino bo Aleksandar Džikić ostal zapisan le kot še eden v nizu trenerjev, ki jim pač ni uspelo narediti ne dobre evroligaške ekipe ne nove generacije mladih igralcev.

Da se to še danes da, dokazujejo v beograjskem Partizanu, kjer se s prekaljenim strategom Duškom Vujoševićem, z enim res kakovostnim tujcem, dvema izkušenima domačima veteranoma in kopico nadarjenih mladincev že nekaj let zapovrstjo povsem enakovredno kosajo z evropskimi velikani in dobesedno kraljujejo v ligi NLB. Tega pač ne gre poskušati s Čebularjem in Močnikom ali s hormonsko podivjanim Sarajlijo. In tega ne gre poskušati z golobradimi, neizkušenimi trenerji, ki v devetindevetdesetih odstotkih primerov nimajo potrebnih veščin za vzgojo mladih talentov. V to igro se pač spušča z Zmagom Sagadinom nekoč ali z Duškom Vujoševićem danes. Oziroma z Bogdanom Tanjevićem nekoč in danes. Za to igro pač potrebujete posebne vrste trenerja, Aleksandar Džikić pa to, kot kaže, le ni bil, čeprav je res čudežno prebudil že izgubljenega Mirzo Begića, nad katerim je pred njim obupaval Memi Bečirović.

Olimpija torej potrebuje trenerja, ki bo preverjeno znal delati z mladimi kadri, trenerja, ki bo iz Klobučarja, Sarajlije, Begića, Rudeža in Golubovića naredil nosilce Olimpijine igre v prihodnjih sezonah. V ogorčenem boju za oba letošnja domača naslova in povrnitev ugleda v ligi NLB bo Džikićevemu nasledniku omenjeno peterico seveda veliko lažje potisniti v ozadje in poriniti žogo v roke Ilievskemu, Hukiću ali Miliču, a v tem trenutku bi morala biti Olimpija z mislimi že v letu 2010. Že zlajnano zahtevna domača publika si v resnici namreč bolj kot uvrstitve med šestnajst najboljših v Evropi ali naslova lige NLB želi po dolgih letih spet videti na tivolskem parketu neko novo, pretežno doma vzgojeno zasedbo, ki se bo pogumno in enakovredno kosala z najboljšimi na stari celini, četudi bo na koncu izgubila vseh deset tekem Evrolige. Najbrž je vsem jasno, da je Final Four postal za Olimpijo nedosegljiv, a bilo bi lepo, če bi lahko nekoč v prihodnosti z nekimi novimi fanti o njem vsaj sanjali.

Dnevnik, 12.12.2008

Union Olimpija v pokal ULEB!

Zadnja leta iz sezone v sezono spremljam to kalvarijo imenovano Union Olimpija in njena zdaj že naravnost smešna prizadevanja, da zopet postane resen evropski klub, ki bo vsaj na domačem igrišču redno zmagoval v Evroligi in se uvrščal v drugi del tekmovanja, v NLB ligi pa vsaj sodeloval na zaključnem turnirju četverice. Pa ne gre. Jebiga, treba si je priznati. Malo para, malo muzike.

Odsluženi asi, katastrofalni Američani in neafirmirani mladci se lahko sem ter tja ujamejo in zdrmajo kakšnega favorita, a na splošno so za evroligaške tekme prešibka kombinacija. In zato bi bilo primerno, da Union Olimpija opusti nerealne ambicije, pohodi svoj visoko leteči ponos, pozabi na slavna leta in se vrne tja kamor po svoji realni kvaliteti sodi – v drugo ligo, v pokal ULEB. 

Tam bi se lahko enakovredno kosala z vsemi, borila bi se za vstop v končnico pa še napete tekme bi bile bolj primerne za kaljenje mladih upov kot so visoki porazi ali slučajne zmage proti nemotiviranim evropskim velikanom. Pokal ULEB, ki ga lahko spremljate na Eurosportu, je povrh vsega poln ekip, ki imajo na papirju precej močnejše zasedbe od Union Olimpije, poln je zasedb, ki so že igrale v Evroligi in bodo zopet.

Za Union Olimpijo bi bila sezona ali dve v pokalu ULEB tako priložnost za postavljanje kluba na noge, za umiritev razmer, popuščanje pritiska, uveljavljanje mladih igralcev in postopno pripravo ekipe za vnovičen naskok na Evroligo.

In zato pri zdravi pameti izjavljam: “UNION OLIMPIJA V POKAL ULEB!”

Maradona selektor Argentine

Verjeli ali ne, naposled se je le zgodilo. Diego Armando je zasedel selektorski stolček. Dejstvo je, da se je to slej ko prej moralo zgoditi. Argentinci ga nekako niso mogli zaobiti in morali so poskusiti z njim, čeprav redko kdo verjame v to, da bi lahko mali veliki postal izjemen trener. A Maradono so enkrat morali posesti na vroči stol. In so ga zdaj. Ko imajo ekipo zrelo za naslov svetovnih prvakov, ko imajo Aguera, ki je Maradonin zet in Messija, ki je njegov naslednik. Ko imajo toliko talenta, da bi lahko sestavili vseh 32 potrebnih ekip za SP v Južni Ameriki. In ja, zdaj je čas, da Maradona proba. Ker je do 2010 še dovolj časa, da ga kdo v najbolj verjetnem primeru neuspeha pravočasno zamenja.

Bog, domovina, Ježica

18 mesecev bo v zaporu sedel dijak, ki je v Marakešu Barco postavil na mesto rezervirano za maroškega kralja. “Bog, domovina, kralj”, bi se pravilno glasilo reklo, a kaj ko je mladeniču bliže katalonski nogometni velikan kot vrhovni poglavar njegovega kraljestva.

No, vedno lahko posumimo, da je maroški kralj navijač madridskega Reala. Ta je seveda kraljevski klub. Resnično se zastavlja vprašanje, ali bi bila kazen za dijaka drugačna, če bi zapisal “Bog, domovina, Real”. Morda bi sedel le 9 mesecev. No, na Rdečem trgu v Marakešu bi ga v primeru zapisa “Bog, domovina, Maccabi”, najbrž obesili za jajca, podobno slabo pa bi jo odnesel, če bi bil navijač moje Ježice, po svetu znane po ženski košarki. Tega mu patriarhalni Maročani gotovo ne bi oprostili v vsega 18ih mesecih.

Če bi dijak iz Marakeša zapisal “Bog, domovina, Ježica”, bi brez dvoma doživljenjsko čepel v maroškem zaporu. Zato prosim vse navijače KK Ježice v Maroku, naj navijajo na skrivaj in svojih čustev v nobenem primeru ne izražajo javno. Svojo moralno in manj moralno podporo lahko izrazijo tudi povsem nenevarno in nekaznovano. Denarna nakazila naj torej potekajo s pomočjo Walterja Wolfa (ki bo to javno zanikal) in Kahla Ehjavca (seveda brez njegove vednosti).

KK Ježica si seveda ne želi, da bi njeni navijači zaradi svoje ljubezni trohneli po temnicah, a ker se zaveda, da te ljubezni ni mogoče brzdati, bo že v naslednjih dneh začela pogajanja z maroškimi oblastmi, v katerih bo skušala doseči, da bi njeni zaprti navijači lahko tudi v maroških zaporih spremljali tekme tretje slovenske košarkarke lige.

Brezposelni slovenski trenerji

Jure Zdovc, Zmago Sagadin, Tomo Mahorič, Zoran Martič, Gašper Okorn in Andrej Urlep so trenutno brezposelni. Po vrsti gre za trenerje, ki so v Sloveniji in tujini dosegli zavidanja vredne uspehe, a se niso uspeli promovirati v mednarodno priznane strokovnjake, za katere bi se evropski klubi tepli ob vsakem prestopnem roku. Celo Zmago Sagadin, ki je v času, ko je še delal pri Olimpiji, veljal za enega najboljših evropskih trenerjev, ni po odhodu iz Ljubljane sestavil niti ene spodobno uspešne trenerske sezone. Andrej Urlep je bili celo poljski selektor, a se zdi, da je to njegov limit. Toma Mahoriča smo iz Ljubljane dvakrat pospremili kot vrhunskega trenerskega talenta, a mu pravi preboj še ni uspel. Zoran Martič je z mlajšimi selekcijami dosegal fantastične rezultate, a se mu je kmalu zatem zataknilo. Jure Zdovc pa s svojo trenersko kariero že dalj časa nekako stopiclja na mestu.

Kdo bi vedel, kaj je vzrok vsemu temu. Morda gre le za golo naključje, morda pa je to pokazatelj, da v Sloveniji ne premoremo tako vrhunskih trenerjev kot si včasih domišljamo. Razlog, da mnogi naši trenerji delajo v tujini, je morebiti le v tem, da doma pač ni prostora za vse.

Samo pomislite, ali bi pri KK Union Olimpija, klubu, ki je pred leti igral na Final Four, dovolili, da Zmaga Sagadina nasledi neizkušeni Tomo Mahorič in tega še bolj neizkušeni Sašo Filipovski, če bi imeli v Sloveniji na voljo kakega izkušenega in dokazanega trenerskega mačka. Epizoda s simpatičnim Okornom je še bolj nazorna. Tudi to, da trenutno ob vseh teh naših brezposelnih genijih Olimpijo vodi Aleksandar Đikić, je pomenljiv podatek.

Trenerski poklic v Sloveniji je od nekdaj problematičen. To se lepo vidi pri vseh težavah z reprezentančnimi selektorji, ki vse do Pipanovega prihoda nikakor niso uspeli doseči zastavljenih ciljev. Pa tudi Aleš Pipan ni ravno trener svetovne klase, ki bi zmogel izjemno nadarjeno generacijo popeljati tja, kamor po kvaliteti nedvomno sodi.

Ne, pomanjkanje resničnih strokovnjakov je opazna že v mladinskih pogonih, kjer deluje preveč ambicioznih mulcev ter premalo prekaljenih in pedagoško podkovanih stricev. Na našem malem prostoru trenerska kariera težko poteka po pravih poteh, brez nepotrebnih zastojev ali prenagljenih velikih korakov. Pogoji v številnih klubih so neprofesionalni, finančne zmožnosti so marsikje zelo omejene. In vse to zelo vpliva na delo trenerja, njegov razvoj, njegov napredek.

Zato vsi naši na domačih tleh uspešni trenerji ob prvi priložnosti pobegnejo v tujino. A potem tudi dokaj hitro končajo na cesti, mi pa se sprašujemo, zakaj je temu tako. In v resnici ne najdemo odgovora zato, ker ta odgovor ni ravno vzpodbuden. Predvsem pa na obzorju ni videti neke prave rešitve.

V Trondheimu je bilo pa vroče

Večina ljudi, ki jih nogomet niti približno ne zanima, je povratne tekme evropskega pokala UEFA, tekmovanja, v katerem slovenski klubi tekmujejo zgolj v predtekmovanju, spremljala v rubriki črna kronika. Posnetki divjanja nogometnih navijačev in njihovih spopadov s policisti so te ljudi še dodatno utrdili v dveh prepričanjih. V prvem, da je nogomet barbarski šport, ki je popolnoma neprimeren za vsako približno intelektualno in povprečno občutljivo človeško bitje, in še bolj v drugem, da v tem barbarstvu še naprej prednjačijo Balkanci. Zagrebški Bad Blue Boys so namreč “harali” po Pragi in v največji navdahnjenosti z lastnim primitivizmom urinirali po češkem parlamentu ter z nacističnimi pozdravi paradirali po praških ulicah. V drugem balkansko-srednjeevropskem spopadu so se v Bolgariji domači huligani pomerili s slovaškimi.

Do tu so ljudje, ki doma prebirajo knjige v tujih jezikih, v primerni glasnosti poslušajo klasično glasbo in redno spremljajo TV-omizja, le malodušno skomigali z rameni in se zadovoljno nasmihali, češ saj jim to že vse življenje dopovedujemo. Verjamem pa, da so že naslednji trenutek zastrigli z ušesi. Poročilo o spopadih navijačev se je namreč nadaljevalo tako daleč od Balkana in njegovih primitivnih sinov, da je lahko vsakega razumnega človeka zmrazilo. Tudi sam kar ne morem verjeti, da je lahko oktobra na Norveškem vroče, a prav o tem so nas skušali prepričati naši športni novinarji. Rekli so, da je bilo v Trondheimu, kjer se je odvila tekma med domačim Rosenborgom in danskim Brondbyjem, zelo vroče. Tam so danski navijači razbili inventar nekega hotela, motili druge goste in urinirali po hodnikih, norveška policija pa je kar 26 Dancev zaprla.

V Trondheimu je po uradnih podatkih 2. oktobra temperatura v večernih urah znašala sedem stopinj Celzija, tako da se lahko le sprašujemo, kaj so v resnici počeli danski in norveški Balkanci, da jim je uspelo hladno skandinavsko ozračje segreti do meteorološke oznake vroče. Človek preprosto ne more verjeti, da je bilo uriniranje po hotelskih hodnikih dovolj za takšen temperaturni skok. Ker se Norvežani in Danci s svojim primitivizmom ne hvalijo zelo radi, lahko upravičeno domnevamo, da so zamolčali vse, kar se je zamolčati dalo. Ostali so le priprti navijači, razbit hotel in smrad urina.

Kar je pri vsem tem skrb zbujajoče, je seveda to, da se je to kritično segrevanje ozračja dogajalo na fundamentalno evropskem in najbolj nebalkanskem koncu naše celine, v osrčju demokracije, strpnosti in medkulturnega dialoga, povrh vsega pa še na tekmi med kluboma iz tradicionalno prijateljskih držav. Norveška in Danska namreč nimata odprtih mejnih vprašanj, ne razpravljata o tem, kdo je koga v neki davni vojni, danski in norveški ribiči pa se baje tudi v predvolilnem času ukvarjajo izključno z ribolovom.

Za začetek se v želji po pojasnjevanju skandinavskega sociološkega čudeža vrnimo v zgodovino in se spomnimo zgodbe o slavni FC Barceloni, katalonskem ponosu, ki se ponaša z Nou Campom, najmogočnejšim športnim objektom v Evropi. Ta je bil zgrajen v času zatiralskega Francovega režima. Fašist Franco Kataloncem seveda ni pomagal zgraditi tega stadiona, ker bi jim bil kakor koli naklonjen. Ne, Franco je “dovolil” gradnjo Nou Campa predvsem zato, da bi lahko na njem vsak teden sto tisoč Kataloncev sproščalo svoje frustracije ob njegovi diktaturi. Franco je namreč dobro vedel, da bi se sproščanje katalonskih frustracij v nasprotnem primeru lahko preselilo na ulice in imelo zanj veliko hujše posledice.

Nogometno navijaštvo je kot vsaka oblika množičnega zabavljaštva, pa če gremo tako močno nazaj, da se spomnimo rimskega “Kruha in iger” ali prvih iger z žogo srednjeameriških ljudstev, v prvi vrsti prav sproščanje frustracij. Razlika med nekoč in danes je le ta, da so bile nekoč te frustracije kolektivne, v sodobnem svetu pa so vse bolj individualne. Če so v najrazvitejših evropskih državah z visokimi cenami vstopnic, strožjimi varnostnimi in drugimi prijemi huligane izgnali z Old Trafforda, Santiaga Bernabeu in Alianz Arene, to še zdaleč ne pomeni, da huliganov v Angliji, Španiji in Nemčiji ni več. Nasprotno angleški navijači, ki so v kriznih časih Margaret Thatcher na angleških stadionih in povsod drugod po Evropi nasilno sproščali kolektivne frustracije obubožanega delavskega razreda, danes ob gostovanjih svoje reprezentance na za njih dostopnih evropskih stadionih še vedno predstavljajo resno množično grožnjo. A zdaj gre za množico osebno nezadovoljnih in nesrečnih posameznikov, ki jih pestijo različne težave sodobne britanske družbe ter predvsem lastni neuspehi v krutem kapitalističnem svetu.

Nogomet vsekakor ni že v svoji osnovi barbarski šport, je le šport, ki pritegne najširše ljudske množice, šport, ki ga v nasprotju z golfom, smučanjem ali tenisom brez težav prakticirajo tudi najrevnejši sloji prebivalstva. In dejstvo je tudi, da na Balkanu ljudje niso v svojem huliganstvu nič bolj balkanski od milijard Nebalkancev po vsem svetu. Res pa je, da nas na Balkanu še vedno dajejo razne kolektivne frustracije in zato zagrebški huligani skupinsko namerijo svoje urinske curke proti češkemu parlamentu, medtem ko naprednejši danski individualisti vsak zase v intimno izpraznjenih hotelskih hodnikih izlijejo svojo notranjo bolečino.

In kje je tu Slovenija? No, najbrž je golo naključje, da se je množični pohod gnevnih Ambrušanov zgodil ravno v času največje krize slovenskega reprezentančnega nogometa, ko smo pred praznimi tribunami gladko izgubljali z Bolgari in Belorusi ter le s težavo premagovali Luksemburžane. Tako kot je verjetno naključje, da je v času, ko se nam dogaja visoka inflacija, ko cene delnic nezadržno padajo, jutrišnja tekma s Severno Irsko že nekaj dni razprodana, naše ulice pa so mirne. A človek vsem naključjem navkljub vendarle mora pomisliti na to, da nas morda pred uličnimi nemiri ne ločijo obljube nastajajoče Pahorjeve vlade, temveč le še Matjaž Kek in njegovi fantje. In zato morda še zdaleč ni tako nepomembno, kakšen bo jutrišnji rezultat.

objavljeno v Dnevniku, v petek, 10. oktobra

Hrvatska do San Cristobala

 

Če se še spomnite fanta s tajskega Pukheta, potem veste o čem govorim. Tega zagrizenega navijača vatrenih sem namreč zagledal sredi Mehike, v višavah pokrajine Chiapas, ki jo v večini naseljujejo indijanska ljudstva. Ta se nerada fotografirajo, zato imam le takšno hrbtno fotko. Sem pa osebno preveril in gospodu je na prsih res kraljeval grb hrvaške nogometne zveze.

Ja, medtem ko se mi z njimi dajemo okoli gajbe piranskih rib, se gredo oni kolonizacije indijancev.

Spet počitnice

Vučko bo spet malo počitnikoval, zato se vidimo, slišimo in beremo spet oktobra.

Doping, doping, samo doping

Ob vsakem velikem tekmovanju vsi pametujemo o dopingu. To nekako sodi zraven, tako kot tudi ura Iva Milovanovića vedno meri čas nogometnih tekem. Vedno se najde nekaj grešnih kolesarjev, dvigovalcev uteži, atletov in drugih dopinških asov, ki se potem najprej sprenevedajo, nato izmikajo, nato protestirajo, nato jokajo in na koncu kesajo. Tako je bilo z našo Jolando, tako z drugimi, ki so jih dobili. In vedno znova se potem najdejo neki veliki in zelo pametni strokovnjaki, ki vehementno zatrjujejo, da so dopingirani vsi, ki tečejo na 100 metrov pod desetimi sekundami, da so doping mojstri pet let pred mojstri, ki doping odkrivajo, da je to pač draga stvar, ki si jo lahko privoščijo le bogati športniki, da imajo prste vmes tudi sponzorji in šefi reprezentanc, da brez dopinga ni športa in tako naprej in nazaj vedno znova vse isto.

In kaj še dodati?

Nič. Glejte košarko. Tam ti doping v resnici bolj malo pomaga. Pri fizični pripravljenosti, moči in vzdržlivosti še, a ti noben doping ne omogoča zadevanja trojk z leseno roko. Tudi vsi slovenski fuzbalerji bi bili lahko dopingirani pa ne bi driblali kot Brazilci.

Ja, doping afere pač vsakič znova povzdignejo nekatere kompleksnejše, pretežno ekipne, športe, kjer ni vse samo v fizični moči, hitrosti in vzdržljivosti. Če atletika, kolesarjenje in nekateri drugi športi z dopingom izgubljajo svoj čar, pa ga košarka in nogomet nikakor ne. Zato je NBA do dopinga precej ravnodušna, pa tudi FIFA in UEFA nekako v tem ne vidita bistvenega problema.

Sam pa ne vidim bistvenega problema niti v atletiki. Če osem ljudi teče pod desetimi sekundami in so potemtakem vsi dopingirani, potem je boj enakopraven, a ne? In Usain Bolt je najboljši?

Razen, če niste prepričani, da bi dopingirani Matic Osovnikar tekel še hitreje? Sam močno dvomim.

Kdaj bomo dočakali ljubljanske navijaške klofute?

Pred kratkim je nekdanji nogometni velikan, beograjska Crvena zvezda, v predkolu pokala UEFA izpadla proti ciperskemu Apoelu Nikoziji in to potem, ko so se s Cipra vrnili z ugodnim rezultatom 2:2. Srbski igralci pod taktirko legendarnega češkega trenerja Zdeneka Zemana so kasneje v domačem prvenstvu na slavni Marakani izgubili še proti eni šušmarskih ekip iz srbske province in sledilo je uletavanje Delij na trening in množično klofutanje namišljenih crvenobelih zvezdic.

Pomenljivo dejstvo je, da se kaj takega lahko v Sloveniji zgodi le v Mariboru. Le tam so namreč navijači tako strastni in tako močno privrženi svojemu klubu in njegovi tradiciji, da bi bili pripravljeni stvari vzeti v svoje roke in vsega naveličane preplačane igralce zbrcati v kot. Ko gre za nogomet, je Maribor glavno in morda tudi edino slovensko mesto. Prenovljeni Ljudski vrt to potrjuje. A temu je tako prav zaradi te večne pripravljenosti mariborskih navijačev boriti se za svoj klub z vsemi sredstvi. Mariborčanom NK Maribor in nogomet na splošno nekaj pomeni. Tako kot Beograjčanom ali Rimljanom, pred katerimi so nekoč bežali igralci Lazia.

Ljubljana pa lahko zgradi svoj stadion in Joc Pečečnik lahko zmeče ves svoj denar za v tujini odslužene slovenske fuzbalerske kadre, a bodo minila še leta preden bodo ljubljanski navijači prišli na idejo, da je zaradi nečesa na tem svetu vredno sklofutati Darijana Matića, Aleksandra Rodića in Roka Elsnerja. NK Interblock pač še dolgo ne bo klub na katerega treninge bi ob sramotnih predstavah uletavali lokalni huligani. Vem, da se sliši vulgarno, a dokler ti huligani ne bodo začutili te potrebe, do takrat NK Interblock ne bo pravi nogometni klub. Do takrat bo to le masturbatorsko-športna igrica bogatega Joca.

Ustanoviti nov klub seveda ni tako kot ustanoviti novo podjetje. Podjetja lahko svoje izdelke z dobrim oglaševanjem in poslovno strategijo dokaj hitro spromovirajo v spodobne in spoštovane brande. Nogometni klubi to postajajo počasi. Tu igra namreč veliko večjo vlogo tradicija. S klubom moraš odrasti. Ljubezen do nogometnega kluba se razvija med petim in desetim letom, v strast prerašča v najstniških letih. In zato: denar je seveda dobrodošel, NK Interblock je ok stvar, Joc Pečečnik je model, Srečko Katanec je car.

A Olimpija je v Ljubljani še vedno zakon. In vedno bo edina prava ljubezen ljubljanskih navijačev. Čeprav s(m)o jo pustili pasti v sedmo slovensko ligo zahod. A to je zato, ker Ljubljana ni Maribor. Če bi bila, bi se že marsikateri Zidarji, Schollmayerji in Sodržniki ob svojih mučkah morali zagovarjati pred besnimi navijači. Tako pa je šlo vse v kurac in smo zdaj lahko presrečni, da imamo NK Interblock in NK Domžale.

Ena medalja na 400 tisoč Slovencev

Pred kratkim je LA Times objavil lestvico najboljših držav po številu osvojenih medalj na število prebivalcev. Na tej lestvici je takrat vodila Slovenija (zdaj nas je, mislim, prehitela Jamajka), ki je imela eno osvojeno medaljo na 500 tisoč prebivalcev (potem je zajadral še Žbogar).

 

Če pomislim še na to, da so nas veslači razočarali (četrto mesto je sicer odličen rezultat), da je imel smolo Petkovšek in da je kiksnil Kauzer, potem smo Slovenci naenkrat najbolj športni narod na svetu. Imamo nekje 40x več medalj od Kitajcev, ki imajo eno medaljo na vsakih 20 milijonov. Da Indijcev, ki so letos osvojili prvo zlato medaljo v zgodovini, sploh ne omenjam 

 

A v resnici to sploh ni nič presenetljivega. Zdrav duh v zdravem telesu je naš moto. Naš predsednik vlade za šalo zleze na Triglav, kamor je za šalo vsake toliko zlezel tudi bivši bivši predsednik države. Eden kandidatov za novega premierja pa je tako ali tako odvisnik od fitnesa. Mi imamo Tomaža Humarja, Martina Strela, Jureta Robiča, Dušana Mravljeta, Dava Krničarja in še nešteto drugih nepopustljivih športnih frikov, ki so življenje podredili trpinčenju svojega telesa in naše potrpežljivosti. Šport je pri nas posebna zgodba. Boj Slovenca s samim seboj je nekaj zakoreninjenega tako globoko v naši zgodovini, kulturi in miselnem ustroju, da v trenutku, ko ta strast privre na dan, ruši vse pred seboj.

 

Naša zgodovina je seveda zajebana. Že to, da je tu na prepihu svetov, koder so se sprehodile vse morilske povorke našega štetja, človek preživel, je uspeh vreden medalje. Nekaj odpornega, pokončnega, trmastega in nepopustljivega se je moralo razrasti pod prsmi teh ljudi, ki so se za večno ujeli na sončni strani Alp.

 

Potem pa je tu še ves ta nemir. Kako že na jadranski plaži prepoznate Slovenca? Ker počne vse živo (od srfanja in potapljanja pa do vodne aerobike), samo na kraj pameti mu ne pade, da bi se za tri tedne zavalil v najdebelejšo jadransko borovo senco in preživel dopust v klasični ‘montenegro’ pozi, ki dokazano sprošča duha in pomirja živce. Tega pač Slovenec ne potrebuje. Aktivne počitnice so naša, slovenska, pogruntavščina.

 

Potreba po gibanju je našemu človeku namreč prirojena in ko se ta sreča s slovensko trmo, pridnostjo, vztrajnostjo ter Janezom Kocjančičem, Milanom Zverom ali Tonetom Vogrincem, se rojevajo junaki. Pet medalj je šele začetek. Zdaj začenjamo zares. Vse to je bilo le ogravanje. 

 

p.s.: Iskrene čestitke Primožu Kozmusu, Vasiliju Žbogarju, Sari Isaković, Rajmondu Debevcu in naši Luci Polavder. Bravo mojstri in mojstrice!

 

Konec počitnic

Po daljšem premoru sem spet z vami. Sicer še vedno brez televizorja in interneta v svojem novem domu, a bo že kako šlo.

Vmes nisem komentiral neuspeha naših košarkašev (ki je bil vsaj malenkostno pričakovan, a vseeno vreden naziva blamaža), legendarne izjave trenerja Domžal, ki je bil zelo zadovoljen po porazu z 0:3 proti Dinamu (že zaradi te izjave bi ga v vsakem resnem klubu vrgli na cesto, primeren pa bi bil tudi doživljenjski suspenz s strani Nogometne zveze Slovenije), prestopa neštetih NBA igralcev v bogate evropske klube (šuška je pač še vedno šuška, športni motivi pa so v slabših NBA klubih na ravni naše trim lige) in maestralne otvoritve olimpijskih iger v izvedbi enega mojih najljubših filmskih režiserjev Zhanga Yimouja. Ob tem komentar sploh ni potreben. Še Žibratov ne.

In ob koncu naj še čestitam naši Sari Isaković za njen neverjeten uspeh in še bolj neverjeten rezultat. Bravo Sara.

Ćiro selektor reprezentance BiH

»Znam da će doći i taj dan kada će ljudi da kažu: ‘Ćiro pederu, volimo te!’« so bile legendarne besede legendarnega Miroslava Ćira Blaževića, ultra Balkan šmekerja, mangupa svetske klase, trenerja, ki je odkril Deschampsa, popeljal Dinamo do prvega naslova jugo prvakov in bil tretji na svetovnem prvenstvu z vatrenimi leta 1998. Nekje vmes je treniral še Muro in Iran, a to so že obrobne zgodbe.

Fenomen zvani Ćiro, edini, ki so mu Hrvati kdajkoli vzklikali ‘pederu’ z iskreno ljubeznijo in s spoštovanjem, bo zdaj sedel na vročo klop ene najbolj razštelanih reprezentanc na svetu. Bosanci imajo cel kup nadarjenih igralcev, a tudi kaos v garderobi in izven nje. Polovica Mostarja navija za Turke, druga polovica za Hrvate, Republika Srpska pa napoveduje kar svojo reprezentanco. In Ćiro je obljubil, da bo naredil red. Kdo, če ne on?

Ćiro je fakin. Ćiro je kot Matan iz serije Prosjaci i sinovi, je zanj dejal Rade Šerbedžija. Pozna vse jalijske štose, a lahko hkrati glumi tudi polizanega purgerskega gospona in leze v rit velikim šefom, tako kot se je nekoč za več zim zavlekel na toplo, v rit Franje Tuđmana, in užival privilegirano življenje državnega nogometnega stratega. Ni mu bilo težko trositi bučke o tem, da mu Francek sestavlja ekipo in da se nihče ne spozna na nogomet tako dobro kot ‘naš dragi gospon precednik’.

Ćiro zna. Zna svoj posel in zna veliko več kot to. Zna z mediji, z igralci, še posebej dobro zna s šefi. Je balkanski maher, stara jugo gastarbajterska šola. Zadnjič me je znova očaral, ko je gostoval v Polnočnem klubu. »Joj, Gliha, sine moj, što ja nisam tebe treniro, pička mu materina …« mu je zletelo ven.

»Ćiro ga zna uvaliti svakome,« bi rekli Bosanci. In zato so ga najeli. Bil je že čas, saj je Ćiro Bosanec. Iz Travnika. Hrvat je bil vedno le po potrebi, Bosanec pa je bil po duši in poklicu. Peder je bil iz ljubezni. Vprašanje je samo to, ali je Ćiru ostalo dovolj žara, volje, moči, ambicij, da naredi čudež in bosandžerose odpelje v Južno Afriko.

Jasno pa je, da bo v primeru, če se to zgodi, tudi v Bosni pedrom skočila cena. Morda bosanski homoseksualci dočakajo v Sarajevu celo svoj prvi Pride Parade. Posvečen velikemu Miroslavu Ćiri Blaževiću.

Si predstavljate karavano roza Bosancev, ki hodi čez Baščaršijo in vzklika: »Ćiro je naš! Mi smo Ćirini!«?

White men can’t jump

 

Včeraj sem po televiziji po dolgem času ujel kultni basketaški film White men can’t jump. Moram priznati, da še zdaleč nisem ljubitelj športnih filmov, a ta film je nekaj posebnega.

Wesley Snipes, Woody Harrelson in Rosie Perez so carski. Razgreto losangeleško ozračje in dosledno pomanjkanje politične korektnosti v medrasnem dialogu na basket igrišču sta sicer aduta tega filma, a najboljši del je pravzaprav ljubezenska zgodba Billyja in Glorie. 

Polna strasti in prenagljenih odločitev, polna vzponov in padcev, polna gobezdanja, polna neumnosti. Billy in Gloria sta tako posrečeno vsakdanja lika, da se ju ne bi sramovala niti Spike Lee in Martin Scorsese. Ona vsa v svojih butastih sanjah o nastopu v kvizu, on v svojih noro nespametnih odločitvah. Skupaj večno brez denarja in večno na begu pred mafijskim a bratoma Strucci.

Billyju in Gloriji od začetka do konca filma ni pomoči. A hkrati se imata neskončno rada in njuna ljubezen je vidna in čuteča. Poglejte si samo zgornji prizor v postelji. Ljubezen pač ni sestavljena samo iz premišljenih romantičnih besed in inteligentnega ljubezenskega čvekanja. 

Na koncu se ona odrola po svoji poti zvezdnice kviza, on pa z Wesleyjem Snipesom premaga dve ostareli legendi ulične košarke in pobere 5000 dolarjev. Njuna ljubezenska zgodba se zaključi z Billyjevim otožnim razmišljanjem o tem, da je Gloria tokrat res odšla za vedno. Nič patetike, samo neskončna otožnost okopana v zahajajočem kalifornijskem soncu.

White men can’t jump je bil legendarni film za nas mlade košarkaše v začetku devetdesetih. A je hkrati tudi ena najlepših ljubezenskih zgodb ameriškega filma tega obdobja.

Povrh vsega pa še zakladnica for, ki se začnejo z ‘Your Mamma …’

Američani spet nepremagljivi?

Bliža se kvalifikacijski turnir, na katerem si bodo naši basketaši skušali izboriti nastop na olimpijskih igrah na Kitajskem. Kar bo zelo zelo težko. Pa ne zato, ker je Chris Kaman čez noč postal Chris German, ampak zato, ker letos nimamo Smodota. On je bil vodja te reprezentance in to se je videlo iz aviona. Bečirović bo sicer dodal kvaliteto v napadu, a prav zaradi njegove svojeglavosti in zaletavosti, bi še toliko bolj potrebovali kako Matjaževo ostro besedo, ki bi zalegla.

Poleg tega bomo igrali tudi brez Erazma, ki je nesporno naš najbolj nadarjeni mladenič, eden tistih, ki lahko vselej eksplodirajo in presenetijo nasprotnika. Erazem je eden tistih, ki imajo tako raznovrstno igro, da lahko udarijo z vseh položajev. Preldžić še ni dovolj zrel igralec, da bi lahko vstopil v Erazmove čevlje, čeprav je igralec sorodnih kvalitet.

No, vsekakor bomo držali pesti in navijali za naše fante, a tokrat sem se želel razpisati o reprezentanci ZDA, ki se je pred dnevi zbrala na pripravah in napovedala pohod na zlato medaljo. O njej se mi zdi smiselno pisati predvsem zato, ker v letošnji zasedbi dajejo vtis, da so nepremagljivi in da se bodo po dolgih letih spet sprehodili do vrha.

Vem, da je pri nas mnogo takšnih, ki so ob neuspehih Američanov na preteklih prvenstvih prepričano razpredali o tem, da so Španci, Grki, Argentinci, Litvanci in drugi pać ujeli in prehiteli Američane, a sam se s tem niti približno ne morem strinjati. Razlika je še vedno kakih 20 točk na tekmo.

Spomnite se samo tekme z Grčijo, ko so Grki Američanom utrpali 60 točk zapored. Od 15. do 30. minute!?!! Še okorni Tzartzaris se je poigraval z njimi!?! V 15-ih minutah so imeli Grki le dva ali tri zapravljene napade. Spomnite se obrambe, ki so jo takrat glumili Američani! Spomnite se, kako je kvazi-trener Mike K. mirno razporejal minute med ameriškimi zvezdami in hitro potegnil še zelenega Dwighta Howarda na klop, čeprav Grki zanj niso imeli orožja ne v napadu, ne v obrambi in so Američani z njim v igri povsem nadzirali potek srečanja. Spomnite se, kako so Američani kot največji bebci ležerno čakali, da bodo Grki začeli grešiti, prepričani, da se bo to zgodilo še dovolj zgodaj, da bodo imeli sami čas za preobrat.

Skratka, v taktičnem smislu Američani sploh niso odigrali omenjene tekme. Podobno je bilo skoraj na vseh preostalih prvenstvih, kjer so klavrno zaključili svoje nastope. Bistvo trenerjeve taktike je bilo vedno znova le v tem, da razporedi minute glede na višino sponzorskih in klubskih pogodb. Kot na All-Stars tekmi.

Zdaj pa so Ameri obrnili ploščo. Zbrali so močnejšo zasedbo, ki se je za začetek odločila igrati obrambo. Potem pa so se še začeli obnašati kot ekipa, kjer obstaja določena hierarhija, pa tudi natančna razdelitev dela in odgovornosti. Začeli so igrati na zmago. In lani na vseameriškem prvenstvu smo lahko videli, kaj to pomeni. Nobena ekipa, pa je bilo nekaj zelo solidnih zasedb (Argentina, Brazilija, Portoriko, Kanada itd.), jim ni mogla parirati niti eno samo resno četrtino.

Paul, James, Bryant, Anthony in Howard, z ostrostrelcem Reddom in ostalo visokoletečo podporno zasedbo, se bodo ob približno podobnem pristopu lagano sprehodili mimo ostalih reprezentanc.

Vsi ostali (upamo, da bo med njimi tudi Slovenija) pa bodo na Kitajskem sodelovali v boju za srebrno kolajno.